V Katoliški Cerkvi ostro zavračamo izjave pravnega zastopnika Društva za zaščito ustave in žrtev Cerkve g. Vlada Begana, ki so bile objavljene v Primorskih novicah v petek, 15. februarja 2013. Zapisane trditve so neresnične in napačne. Mejijo na spodbujanje verske neenakopravnosti oz. negativne diskriminacije ter razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti. Gre za neutemeljen očitek Cerkvi, da nasprotuje človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, ustavnim vrednotam slovenske države; da neupravičeno prejema državne subvencije in da uživa davčne privilegije. Avtor izjav poziva k popolni obdavčitvi sakralnega premoženja (cerkva in kapelic) in nepridobitne verske dejavnosti (mašnih namenov in ostalih štolnin), k popolni državni kontroli zasebnih financ Cerkve (osebnih dohodkov verskih delavcev) in k ideološko provokativnim in razdvajajočim javnim dejanjem (postavitvi spominskega obeležja žrtvam čarovniških procesov in uličnim shodom proti Cerkvi).
Napačne so zapisane trditve, da nekatoliški davkoplačevalci podpirajo zasebno dejavnost Cerkve in financirajo zasebno cerkveno šolstvo in vrtce, Karitas, Teološko fakulteto, vojaške kurate, socialne prispevke duhovnikov in oratorije. Ustava RS namreč zavezuje državo, da opravlja naloge socialne države in zagotavlja pravico do socialne varnosti svojim državljanom. Za opravljanje dela, ki ne zasleduje pridobitnih ciljev, ampak prispeva h kulturni in duhovni obogatitvi družbe, graditvi narodne identitete in oblikovanju sistema vrednot moderne družbe, država delavcem sofinancira socialne prispevke in prispevke za zdravstveno zavarovanje (npr. samozaposlenim v kulturi). Ker tudi verski delavci opravljajo vrsto dejavnosti, ki so pomembne za moderno družbo (npr. karitativna, izobraževalna, vzgojna, humanitarna in kulturniška), jim država na podlagi Zakona o verski svobodi[1] sofinancira prispevke za obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V vseh teh primerih davkoplačevalski denar podpira splošno koristno dejavnost verskih delavcev, ki je namenjena izboljšanju kakovosti življenja vseh ljudi v slovenskem kulturnem prostoru.
Cerkev plačuje davke v skladu z zakonodajo RS (več o tem tudi na povezavah v nadaljevanju), prav tako so davčni zavezanci tudi vsi duhovniki. Neosnovane so zato trditve, da Cerkev uživa davčne privilegije, ker ne plačuje davkov od plačil za maše, pogrebe, krste, nabirke, prejetih daril in dohodkov od nepridobitne dejavnosti. Do davčnih oprostitev namreč niso upravičene samo Cerkve in druge verske skupnosti, ampak tudi številne druge nepridobitne organizacije, ki izvajajo humanitarne, znanstveno-prosvetne, kulturne, zdravstvene, socialne, športne in podobne dejavnosti.
Ustavno načelo enakopravnosti državo zavezuje, da Cerkvam in drugim verskim skupnostim zagotovi enake pogoje delovanja kot ostalim nevladnim organizacijam. Verska nevtralnost države ne sme pomeniti potiskanja vere na rob družbe. To bi lahko povzročilo diskriminacijo na podlagi vere in zanikanje načela verske nevtralnosti države. Načelo o ločenosti države in verskih skupnosti državi nikakor ne preprečuje, da bi vzpostavljala stike s tistimi Cerkvami in verskimi skupnostmi, ki opravljajo splošno koristne dejavnosti (prim. odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-92/07).
Zgrešeno je stališče, da je finančna podpora države Cerkvam in drugim verskim skupnostim prepovedana, da državni predstavniki ne smejo hoditi v imenu države na cerkvene obrede ali da Cerkev ne bi smela blagoslavljati prostorov, ki so namenjeni državljanom. Ustavno sodišče RS je namreč večkrat jasno poudarilo, da v pravnem redu RS ni mesta za koncept stroge ločitve države in verskih skupnosti. Nasprotno, slovenska ureditev zahteva sodelovanje med državo ter Cerkvami in drugimi verskimi skupnostmi. Ustavno načelo ločitve države in verskih skupnosti tudi ne pomeni, da je vsakršna materialna pomoč države Cerkvam in drugim verskim skupnostim izključena (prim. odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-92/01 in Rm-1/02). Cerkve in druge verske skupnosti so obče koristne ustanove, ki opravljajo pomembno družbeno funkcijo. Država je zato dolžna z njimi vzpostavljati in ohranjati odnos trajnega sodelovanja in dialoga (prim. odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-107/96, U-I-121/97, U-I-326/98 in U-I-92/07).
Neverodostojne so trditve, da Cerkev želi odpraviti človekove pravice in socialno državo, da nasilno pridobiva člane (krst dojenčkov), da ne priznava prenehanje članstva, da diskriminira ženske in istospolno usmerjene osebe, da drugače verujočim in mislečim odreka pravico do obstoja ter da dopušča in podpira mučenje in ubijanje živali. Katekizem Katoliške Cerkve in celotni družbeni nauk Cerkve, ki med drugim urejata tudi vprašanja človekovega bivanja v družbi, temeljita na načelih celostnega in solidarnega humanizma, na dostojanstvu in osebni svobodi človeka, personalnosti, skupnega dobrega, subsidiarnosti in solidarnosti ter skrbi človeka za okolje kot skupne dediščine človeštva. Svoboda delovanja Cerkva in drugih verskih skupnosti je bistveni element pravice do svobode vesti oz. veroizpovedi in svobodnega odločanja staršev o verski, svetovnonazorski in moralni vzgoji svojih otrok.
V Katoliški Cerkvi izražamo globoko razočaranje, da se neresnične in napačne trditve predstavnikov Društva za zaščito ustave in žrtev Cerkve vedno znova pojavljajo v različnih sredstvih javnega obveščanja, čeprav so bile le-te že večkrat demantirane. Menimo, da z javnim objavljanjem neosnovanih in izmišljenih trditev, ki so na meji spodbujanja verske neenakopravnosti oz. diskriminacije ter razpihovanja verskega sovraštva in nestrpnosti (prim. 63. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o verski svobodi), mediji h graditvi demokratične, dialoško usmerjene in povezane slovenske družbe ne prispevajo.
Na navedenih povezavah najdete podrobnejše utemeljitve posameznih tematik:
