V nedeljo, 8. septembra 2024 je na Rakovniku potekal romarski shod ob prazniku Marijinega rojstva ob stoti obletnici posvetitve romarskega svetišča Marije Pomočnice kristjanov.

Med romarsko mašo je soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf posvetil novi oltar. Spomnili so se tudi božjega služabnika Andreja Majcna in izrekli čestitke zakoncem jubilantom iz župnije Ljubljana-Rakovnik.

Homilijo škofa Štumpfa v nadaljevanju objavljamo v celoti.

---

 

Predragi inšpektor mag. Peter Končan, ravnatelj salezijanske skupnosti na Rakovniku dr. Miran Sajovic župnik Jože Brečko, - vrhovni postulator Pierluigi Cameroni, dr. Lodovica Zanet, dr. Alojzij Slavko Snoj, vsi trije prizadevni delavci za beatifikacijo Božjega služabnika Andreja Majcna -, inšpektorica Hčera Marije Pomočnice s. Mateja Krajnc,  dragi sobratje salezijanci, sestre redovnice, drugi člani salezijanske družine, zakonski jubilanti, dragi rakovniški farani, dragi romarji, dragi bratje in sestre v Kristusu.

Še vedno nosim v srcu živ spomin na čudovito liturgijo, v soboto 25. maja letos, ko je še tedanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe, kardinal nadškof Angel Fernandez Artime blagoslovil to čudovito obnovljeno cerkev Marije Pomočnice. Bilo je lepo družinsko doživetje, ko smo bili zbrani pri sveti maši, njegovih apostolskih besedah in čudovitem petju.

Nekaj tednov pred tem dogodkom me je po telefonu poklical novoimenovani inšpektor Peter in me zaprosil, če bi pa jaz danes posvetil nov daritveni oltar v tej cerkvi. Bil sem zelo ganjen in sem mu dejal: »Jaz tega nisem vreden.« Gospod Peter mi je smeje odvrnil: 'Rakovniški farani bi tako želeli. Ti si bil tu v rakovniški župniji tri leta bogoslovec, tri leta kaplan in tri leta župnik in dekan.« Veselo sem sprejel.

 »Hvala, inšpektor Peter, hvala dragi sobratje salezijanci, hvali moji dragi rakovniški farani«.

Prečudovito obnovljena rakovniška cerkev Marije Pomočnice tako lepo izraža karizmo svetega Janeza Boska. Njeno veličastje v svetlobi prostora daje varno zavetje vsakemu prišleku, da moli, premišljuje, se zahvaljuje Jezusu in Mariji, se v duhu veseli, včasih pa tudi pretaka solze. Življenje mnogih je težko, vedno pa je lahko tudi lepo. Misel na Jezusa in Marija je sposobna sredi hudih težav poroditi praznik. Lahko se veselim vedno in povsod, kot v duši gledam Jezusa in Marijo, ki me vabita k sebi in mi govorita, da je tudi zame pripravljen prostor v nebesih.

Prerok takšnega veselja sredi vsakdanjih stisk in težav je prav don Bosko. Čeprav velik garač in trpin za mlade, je vsak dan doživljal kot praznik. Podnevi in ponoči je zrl v nebesa, kamor je hotel pripeljati vse, ki jih je doseglo njegovo srce. In to mu je bilo v veselje. Don Bosko je svetnik, ki je sanjal o nebesih, da jih je potem lahko gledal tudi v svojih mladih. Salezijanski oratorij, kjer mladi še danes lahko najdejo in ustvarjajo veselje, igro in molitev, pomeni dar iz nebes, ki v Cerkvi na Slovenskem pomeni enega od najbolj značajnih, pomembnih in odmevnih pastoralnih dogajanj, ki vsako leto nagovarja tisoče mladih.

V ta oratorij verjamejo verni in vse bolj tudi neverni. V njem namreč lahko najdejo najbolje, kar jim Cerkev pri nas lahko ponudi: ljubezen in pozornost.

V tem veselju, da so nebesa že med nami, je bil don Bosko nalezljiv. Mnogi njegovi gojenci so mu sledili. Med njimi tudi Janez Cagliero, ki mu je don Bosko preroško napovedal škofovsto, ko mu je dejal, da bo drugim delil brevir, to je molitvenik, iz katerega duhovniki, redovniki in redovnice, pa že tudi mnogih verni laiki,  vsakodnevno molimo psalme in premišljujemo Božjo besedo. S posebnim dišanjem po karizmi svetega Janeza Boska je škof in kardinal Cagliero na današnji dan, 8. septembra 1924, torej natanko pred sto leti, prihitel sem na Rakovnik, star že 86 let,  da s posvetilno molitvijo in oljem svete krizme zaznamuje to hišo Marije Pomočnice kot kraj stalnega Božjega prebivanja in čaščenje Veličastja Božje slave.

Kardinal Cagliero je očitno močno odišavil to Božjo hišo s čudovito karizmo don Boskove svetosti, ki tako prijetno diši po Marijinem pomaganju. V sto letih je rakovniška cerkve Marije Pomočnice postala  čudovita rožna poljana svetosti mnogih salezijancev, sester Hčera Marije Pomočnice, bivših gojencev, sotrudnikov, romarjev in rakovniških faranov. Tudi sam sem imel milost, da sem lahko devet let bil tukaj doma, kjer sem lahko svojo vero poglabljal v pogledu na Marijo Pomočnico in pod njenim materinskim varstvom.

Čudovitost tega salezijanca, gospoda Andreja Majcna, ki zase ni znal drugega povedati kot samo to, da je 'Revček Andrejček?, je že takrat kipela onkraj njegove spovednice po prostorju Cerkve na Slovenskem in širom misijonskega prostranstva po svetu. Iz daljnega  Vietnama so nam njegovi sobratje salezijanci začeli sporočati: »Andrej Majcen je don Bosko v Vietnamu.«

On, ki je imel na Rakovniku stanovanjsko sobico za nekaj kvadratov; - on, ki je imel samo eno obleko in so mu morali priskrbeti novo, da je lahko šel na nacionalno televizijo napravit svoj intervju; on, ki se je kljub svoji sladkorni bolezni vseeno rad posladkal z orehovo potico; on,  ki je majhnemu otroku dal takšno pozornost, kot bi srečal kneza, je bil don Bosko v Vietnamu.

Duhovniki smo se večkrat držali za glavo, ker smo pri oltarju ostali sami. Čeprav je prišlo ministrirat tudi po dvajset in več ministrantov, so vsi med mašo počasi zlezli do spovednice gospoda Majcna – kar tako, v ministrantskih oblekah. Gospod Andrej Majcen je očitno imel tako močno nalezljivost za duše, kot jo je imel don Bosko. To je bil sveti Janez Bosko tudi med Slovenci.

Ta vietnamski in slovenski don Bosko, sedaj že Božji služabnik Andrej Majcen, še vedno vodi za roko fante iz Vietnama v Slovenijo, da kot salezijanci sedaj med nami misijonarijo, in slovenske fante in dekleta po drugih misijonih, da tudi oni tam govorijo o Jezusu in Mariji Pomočnici.  

Majcen je prerok po Izaijevem srcu: Bil je močan, ni se bal. Mladim je povsod govoril: 'Glejte, vaš Bog'. Odpiral je vrelce mnogih zasušenih src, da so v pustinji nastali potoki mnogih milosti in goljave so postale jezero z Živo vodo, ki teče v večno življenje (prim. Iz 35, 4-7a).

Živimo v času, ko zelo potrebujemo pozornosti in ljubezni. Že apostol Jakob je opozarjal, da naj se v Cerkvi ne dogajajo reči, ki niso vredne Kristusa. Bogati ne smejo in ne morejo imeti prednosti pri oltarju pred reveži. Bog je izbral tudi revne, da so dediči njegovega kraljestva (prim. Jak 2, 1-5). Gospod Majcen je imel dar pozornosti in zahvale do vseh, ki so bili dobrotniki misijonov. Bogati in revnim je naklanjal enako hvaležnost za velik ali pa za čisto majhen dar. Tudi cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku je v teh stotih letih lahko obstala iz darov revnih in bogatih. Salezijanski predstojniki in ekonomi so vedno budni, da so hvaležni do vseh. Samo takšna pozornost lahko opraviči vse, kar polagamo na oltar - kruh in vino za evharistijo, naše molitve in prošnje pa za okrepitev na poti vere. Na oltarju Bogu darujemo svoje življenje, svoje poslanstvo, svojo službo.

Sedaj bomo posvetili nov oltar. Mazilno olje, ki je sestavljeno iz oljčnega olja, balzama in drugih dišav, škof posveti na veliki četrtek pri krizmeni sveti maši. To olje se imenuje sveta krizma. Kdor je maziljen s tem svetim oljem, je po Svetem Duhu posvečen Bogu. Že v stari zavezi so mazilili velike duhovnike, preroke in kralje iz olja v rogu.

In tudi pri tej posvetitvi oltarja bomo uporabili rog s posvečeno krizmo, s katero smo maziljeni pri sv. krstu, birmi, duhovniki in škofje pa še pri duhovniškem, oziroma škofovskem posvečenju. Po maziljenju smo usposobljeni, da opravljamo najsvetejša dejanja v čast Bogu, ki jih ljudje, ki nimajo tega maziljenja,  ne morejo opravljati. V moči vere in maziljenja se udeležujemo svete maše, poslušamo Božjo besedo, prejemamo presveto Kristusovo Telo in Kri, oznanjamo in pričujemo v svetu Kristusa, duhovniki in škofje lahko mašujemo, spovedujemo, podeljujemo zakrament bolniškega maziljenja, škofje pa še podeljujemo zakrament svete birme, posvečujemo diakone, duhovnike, škofe, cerkve, oltarje in zvonove.

Kakor bo dišava kadila napolnila cerkev Marije Pomočnice, ki se bo dvigala z oltarja, ki ga bomo posvetili, tako bosta Cerkev in salezijanska družina razširila prijetno dišavo Kristusa po rakovniški župniji in ostalih slovenskih škofijah.

Maziljenje s sveto krizmo in dišava kadila nam govorita o Kristusovem sočutju, ki nam ga namenja v svoji daritvi na križu, ko nas je pred svojim Očetom opravičil za nebesa.

Danes se Bogu zahvaljujemo tudi za naše zakonske jubilante. Sočutje drug do drugega, ki se počuti dobro v ljubezni, jih drži skupaj, da so lahko drug drugemu še vedno mož in žena. Ostali so odprti za Kristusovo besedo, ki jih nenehno nagovarja k zvestobi in ljubezni. To je preroška govorica tudi za mlade, da je zvestoba mogoča edino v Kristusu, ki vse prav dela, saj gluhim daje, da slišijo in nemim, da govorijo (prim. Mr 7, 31-37). Edino Kristus zmore po naših družinah in tudi po ostalih delih naše civilne družbe ozdraviti gluhoto, da bi slišali glas pravičnosti in nemost, da bi govorili resnico. Novi rakovniški oltar naj tako postane še eno središče Kristusovega posvečevanja in tudi ozdravljanja.    

O, rakovniška Marija Pomočnica, bila si in boš nam ti. Ponižno te sedaj prosimo, bodi nam pomočnica tudi pri posvečevanju tega novega oltarja.

Amen.