Spoštovani gospod škof Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference, dragi bratje duhovniki, spoštovani organizatorji maše za policiste v Srednji vasi v Bohinju, ki jo letos obhajamo že dvajsetič, spoštovani člani policijskega vikariata s p. Jonom Venetom na čelu, spoštovani policisti in policistke ter vaše družine, dragi farani župnije sv. Martina, dragi bratje in sestre.
Ko ste prvič pripravili mašo za policiste, je bil na poseben način v mislih pokojni policist Stane Platiša, vodja okoliša, ki je umrl v plazu 7. novembra 2000, najbrž niste imeli v mislih, da bo ta sveta maša postala vsakoletno srečanje policistov in njihovih družin v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. Takrat ste se s sveto mašo želeli pokloniti življenju in spominu vašega kolega, policista in krajana, ki je umrl pod zemeljskim plazom ob izdatnih padavinah, ki sicer v teh krajih niso nič novega, takrat pa jih je bilo preveč. V Gorenjskem glasu v petek, 10. novembra leta 2000, je bilo zapisano: „Ko je s traktorskim plugom odrinil s ceste manjši kup zemlje, se je sprožil večji plaz in potegnil s sabo v strugo hudournika tudi traktor in voznika. Traktor je obtičal v strugi, zasut z zemljo in kamenjem, za Staneta, ki je bil policist v Bohinju, pa ni bilo več pomoči … Ljudje so se ta dan pogovarjali samo o nesreči.“
Leta 2005 je policist Aleš Rozman organiziral mašo za pokojnega Staneta Platišo in za vse pokojne policiste. Srečanje v cerkvi in pozneje tudi medsebojno druženje se je z leti razvilo v dogodek, v katerem ne molimo samo za pokojne, ampak priporočamo tudi žive policiste in njihove družine, saj so za vsakim policistom tudi njegovi domači, žena in otroci, ki so na poseben način tako kakor njihovi možje in očetje vedno z njimi v službi. Zato je pomembno, da se spomnimo tudi družin policistov in molimo tudi zanje. Prepričan sem, da zlasti v posebnih okoliščinah domači nosijo celo večje breme kot policisti sami. Policisti so soočeni z zahtevami dela, tisti pa, ki so doma, so soočeni zgolj z negotovostjo in strahom, kaj vse se lahko zgodi. Zato izražam veliko spoštovanje in hvaležnost tudi družinam policistov, njihovim ženam in otrokom.
Ko nas je Aleš Rozman prvič povabil v Srednjo vas, duhovna oskrba v policiji še ni bila vzpostavljena. Šlo je za plemenito pobudo ob smrti že omenjenega Staneta Platiše. V trenutkih, kot je smrt kolega, moža, očeta – nekoga, s katerim si delil del svojega življenja, s katerim si skupaj reševal zaplete, ki jih prinese življenje ali jih povzročimo ljudje – človek začuti krhkost, pa tudi potrebo po besedi, po bližini in tudi po molitvi.
Sedaj je duhovna oskrba policistov in policistk že utečena in opravlja svoje poslanstvo, ki je pomoč posamezniku pri reševanju življenjskih vprašanj in dilem, ki se pojavljajo v njegovem družbenem okolju in pri premagovanju vseh težav, s katerimi se srečuje pri svojem delu in v svojem vsakdanjem življenju. Zato se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem vsem članom duhovne oskrbe v policiji. Vaše delo, spoštovani člani duhovne oskrbe, je posebno. V glavnem se posvečate ljudem, ki se pri svojem delu srečujejo z izrednimi razmerami, velikokrat tudi z večjo ali manjšo nevarnostjo. Zato potrebujejo oporo, spodbudo in spoštovanje, gotovo pa večkrat tudi razumevanje in sočutje.
Čeprav delate za ljudi, ki pri opravljanju svojega poklica nosijo uniformo in tudi orožje, je pomembno, da se v vsakem srečanju in pogovoru zavedate, da imate pred seboj človeka. Da bo ta človek dobro opravljal svoje naloge, mora biti poskrbljeno za vse, kar potrebuje njegovo telo, še bolj pa za vse, kar potrebujeta njegova duševnost in duhovnost. Storite vse, da bodo policisti v vas imeli trdno oporo za duševnost in zlasti za duhovnost.
Spoštovane policistke in policisti, zahvaljujem se vam, ker s svojo strokovnostjo in predanostjo varujete ljudi in njihovo premoženje. Žal opravljate enega od tistih poklicev, ki ga ljudje premalo cenijo, in so premalo hvaležni za delo, ki ga opravljate. Na vas se jezijo, kadar vas ne potrebujejo, pa ste navzoči, po drugi strani pa se na vas jezijo tudi takrat, kadar vas potrebujejo, pa morda ne morete priti dovolj hitro. A vedite, da je vaša navzočnost med nami in vaše delo za ljudi nujno potrebno. Kajti odkar je človek prvič stegnil svojo roko po življenju ali imetju drugega človeka, od takrat naprej ljudje vedno prestopamo meje. Ker Božje zapovedi v našem življenju nimajo absolutne veljave, so bili in so v vseh družbah potrebni ljudje, ki skrbijo za to, da se pravila in norme medsebojnega sožitja spoštujejo in da se kršilce onemogoči.
Pri tem delu ste, kot sem že omenil, velikokrat v nevarnosti. V zadnjem času sploh večkrat beremo ali poslušamo, da ste deležni besednih, vse prevečkrat pa tudi dejanskih napadov. To je znamenje, da se meje v naši družbi rušijo. Zato vam izrekam vse spoštovanje, da tudi v takšnih okoliščinah ohranjate svoje dostojanstvo. Vedite, da takšno ravnanje pomaga tudi mnogim drugim, da znajo v zahtevnih okoliščinah iskati prave odgovore in prave izhode.
Vem tudi, da se med ljudmi, ki so pri svojem delu izpostavljeni nevarnosti, spletejo posebne vezi. Moj oče je bil rudar. In že kot otrok sem občudoval odnose, ki so jih rudarji oblikovali med sabo. Nenehna ogroženost rudarskega življenja v rudnikih jih je prekalila v nezlomljivo tovarištvo. Vsak je vedel, da se lahko na kolega ob sebi popolnoma zanese. In vsak je bil pripravljen za svojega kolega zastaviti tudi življenje, da bi ga rešil. Prepričan sem, da tudi med vami obstaja nekaj podobnega. Tovarištvo, na katerega se lahko zanesete. In v tem bodite zgled celotni družbi, ki močno potrebuje dobrih zgledov. Kajti v našem javnem prostoru vedno večkrat, pravzaprav veliko prevečkrat slišimo pozive proti. Seveda delovanje proti ne more prinašati dobrih sadov. Pot naprej vodi samo v sodelovanju za skupno dobro, za družbo, za našo državo. Vi ste z vašo medsebojno povezanostjo in oporo glas razuma in modrosti v naše nezdrave razmere.
V današnjem evangeliju smo prisluhnili zanimivi dinamiki med učenci in Jezusom. Jezus jim govori o tem, kaj se bo z njim zgodilo v Jeruzalemu, oni pa se med seboj pogovarjajo o tem, kdo je pomembnejši, kdo več velja, kdo je največji. Zavedajo se, da takšni pogovori ne sodijo v skupino prijateljev, kaj šele v skupino tistih, ki hodijo z Jezusom. Takšni pogovori, še bolj pa miselnost, ki je v ozadju, nikakor ne zbližujejo in ne povezujejo, ampak razdvajajo: dva, ki tekmujeta, kdo bo bolj pomemben in bolj vpliven, se najbrž ne bosta gledala posebno prijazno. Slišali smo apostola Jakoba, ki pravi: „Kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo.“ Zato na Jezusovo vprašanje, o čem so se pogovarjali med potjo, niso odgovorili. Sram jih je bilo in to upravičeno.
Jezus jim ni razlagal, zakaj je takšno ravnanje zgrešeno in ne vodi v močnejšo povezanost med njimi. Jezus nikoli ni teoretiziral. Vzel je otroka, ga postavil v sredo skupine, ga objel in rekel: „Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal … kajti če hoče kdo biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.“
Spoštovani policisti in policistke. Vi v družbi zagotavljate red in mir, skrbite za varnost. Prosim vas, da s posebno pozornostjo skrbite za najbolj ranljive, za najšibkejše člane naše družbe. Naj vedno znova spoznajo, da imate do njih enak odnos in enako skrb, kakor do tistih, ki imajo v družbi veljavo in pričakujejo, da bodo zaradi tega deležni privilegijev. Vaša služba ni, da strežete privilegijem, ampak da zlasti ljudem, ki nimajo glasu in za katere se marsikdo sploh ne zmeni, dajete občutek varnosti in upoštevanja. Zelo, zelo vam bodo hvaležni.
Zahvaljujem se vam tudi za skrb, ki jo izkazujete do naših duhovnikov, župnišč in cerkva. Ker cerkve in župnišča velikokrat stojijo nekoliko odmaknjena od ostalega naselja, so privlačna tarča za razne nepridiprave. Vrh tega je duhovnik v župnišču običajno sam, zato se zlikovci čutijo še bolj varne. Na vsak klic se takoj odzovete in prav po vaši zaslugi je sedaj vlomov in ropov manj, še vedno pa se pojavijo, zato naše duhovnike še naprej priporočam vaši skrbi.
Smo pred praznikom svetih nadangelov. Med njimi je sv. Mihael, ki se po besedah knjige Razodetja skupaj s svojimi angeli bojuje proti zmaju. Zmaj je v svetopisemski govorici vedno podoba zla. Zato je nadangel Mihael lahko tudi vaš zavetnik in vzornik, saj ste tudi vi postavljeni zato, da se borite zoper zlo. Žal vam dela ne bo nikoli zmanjkalo, vendar vedite, da zlo nikakor ne bo imelo zadnje besede. Zlo se vedno izčrpa samo v sebi, ker nima življenja v sebi. Na koncu bo zmagalo dobro. Tudi po vašem prizadevanju.
Zato bomo pri tej sveti maši molili za vse pokojne policiste, posebej tiste, ki so umrli pri opravljanju dolžnosti, prosili bomo Božjega varstva za vse žive in molili bomo za blagoslov vseh, ki so z vami povezani. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
