Finančna pomoč države Cerkvi je v skladu z ustavo in zakoni

Katoliška Cerkev na Slovenskem obstaja v več kot 800 pravnih osebah, med katere sodijo škofije, župnije in samostani oz. redovne skupnosti. Vsaka pravna oseba vodi finance samostojno, s tem, da je pod nadzorom višje pravne osebe, ki pa ni lastnik premoženja. Župnijsko premoženje, ki je last določene skupnosti vernikov, upravlja župnik. Župniki o finančnem poslovanju poročajo svoji škofiji. Podatki glede finančnega prometa se zato ne vodijo na enem kraju. Ključno vprašanje, na katerega je pri tem potrebno odgovoriti, je, kdo je Cerkev? Če država finančno pomaga Cerkvi, kdo sredstva dobi in na osnovi česa?

Cerkev kot verska skupnost je eden od sestavnih delov civilne družbe in ima na enak način kot ostali deli civilne družbe možnost in pravico kandidirati na različnih razpisih, oz. ji država lahko finančno pomaga, npr. pri obnovi in vzdrževanju kulturnih spomenikov, ki so v velikem številu v lasti Cerkve, ali na področju karitativne in socialne dejavnosti. Kulturne spomenike v večini primerov vzdržujejo verniki s prostovoljnim delom in lastnimi darovi. Finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam je v skladu z Ustavo Republike Slovenije, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi in je tudi v njenem interesu, saj civilna družba opravlja določeno dejavnost ceneje kot država, državi pa tudi ni potrebno opraviti že narejenega dela. Država Cerkvi in drugim verskim skupnostim priznava družbeno koristno vlogo. Verniki, ki so obenem tudi državljani, plačujejo davke, davke prav tako plačujejo cerkvenopravne osebe, zato je zaradi enakega obravnavanja potrebno imeti do vseh enake kriterije.

Osnova za to, da država iz proračunskih sredstev namenja finančno pomoč cerkvenopravnim osebam, je v tem, da te ustanove predstavljajo in sestavljajo ljudje, državljani Republike Slovenije, ki jim po ustavi država mora zagotavljati izvrševanje verske svobode, poleg tega pa je verskim skupnostim z zakonom priznana tudi širša družbeno koristna vloga (poslanstvo na področju šolstva, kulture in dobrodelnih dejavnosti). Dejstvo je, da so verniki enakopravni državljani, ki sredstva iz državnega proračuna ne le prejemajo, pač pa vanj, kot vsi ostali državljani, sredstva tudi prispevajo.

Podatki o finančnem poslovanju cerkvenopravnih oseb, ki v zadnjem času krožijo v javnosti, so pridobljeni iz javnih evidenc in veljajo za obdobje devetih let (od 2003 do 2011). Navajanje zgolj teh podatkov je zavajajoče, ker pri tem niso navedeni tudi drugi deli civilne družbe in sredstva, ki so jih dobili, prav tako so podatki zavajajoči, ker pri navajanju ni jasno, kdo je denar dobil, s kakšnega naslova in za kakšen namen je bil uporabljen. Cerkvene šole in arhivi npr. opravljajo javno službo, in država delno financira izvajanje javnega programa, zato v teh primerih ne gre za financiranje Cerkve, pač pa za izvajanje javnega programa, ki je v interesu vseh državljank in državljanov.

Vrednost premoženja cerkvenopravnih oseb ni znana, ker to premoženje ni na prodaj. Vrednost nepremičnine določata ponudba in povpraševanje, poleg tega so cerkvene stavbe in druge nepremičnine v večini primerov namenjene opravljanju verske dejavnosti, kar v praksi pomeni predvsem velik strošek vzdrževanja, ki je v večjem delu na ramenih vernikov.

Finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam ima zakonsko podlago in nad namensko porabo izvaja tudi ustrezno kontrolo. Da je temu res tako, je razvidno iz dejstva, da so podatki javno dostopni in da jih med drugim spremljata Komisija za preprečevanje korupcije in Računsko sodišče.

Cerkvenopravne osebe na Slovenskem se v večjem delu financirajo s prostovoljnimi darovi vernikov in iz lastnega premoženja. Država v skladu z Zakonom o verski svobodi financira 60 % prispevkov za socialno in pokojninsko zavarovanje za verske uslužbence, to je duhovnike, redovnike in laike, ki imajo pogodbo o zaposlitvi in poln delovni čas opravljajo versko dejavnost, plače pa zagotavlja nekaj deset uslužbencem v državnih ustanovah. Duhovniki in redovniki sicer ne prejemajo plače in živijo od mašnih darov in drugih prostovoljnih darov vernikov. Država financira od 85 % do 100 % (odvisno od časa podpisa pogodbe) izvajanja javnega šolskega programa štirih katoliških gimnazij, ene osnovne šole in okrog 17 katoliških vrtcev, v višini 70 % pa financira izvajanje javnega programa cerkvene arhivske dejavnosti oz. plače arhivistov. Od leta 2006 financira javni verski zavod Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični. Država na področju socialne dejavnosti finančno pomoč nudi tudi Karitas.

Katoliška Cerkev v Sloveniji ima v lasti okrog 80 % kulturne dediščine (v obliki cerkva, samostanov, kapel in drugih nabožnih znamenj), država pa od razpoložljivih sredstev za vzdrževanje kulturnih spomenikov Cerkvi nameni le okrog 20 % delež. Cerkev do teh sredstev pride lahko samo s kandidiranjem na javnih razpisih za obnovo kulturnih spomenikov, pod enakimi pogoji kot vsi ostali lastniki oz. upravljavci kulturne dediščine Slovenije.