»V Assisi smo prišli kot romarji v iskanju miru. V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in oseb. Žejni smo miru, želimo si pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je Božji dar in na nas je, da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z njegovo pomočjo.« Tako se je takoj po uvodnem pozdravu in zahvali za navzočnost vsem začel govor papeža Frančiška med zaključno slovesnostjo na trgu pred baziliko sv. Frančiška v Assisiju.

Poganstvo brezbrižnosti – virus, ki hromi

»Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). Mnogi med vami so prehodili dolgo pot, da so prispeli na ta blagoslovljen kraj. Iti ven, podati se na pot, biti skupaj, prizadevati si za mir: to niso le telesni gibi, temveč predvsem gibi duha, so konkretni duhovni odgovori, da bi premagali zaprtosti in se odprli za Boga in za brate. To od nas zahteva Bog, ki nas spodbuja k soočenju z veliko boleznijo našega časa: brezbrižnostjo. Ta je virus, ki hromi, nas naredi brezdelne in neobčutljive; je bolezen, ki načne samo središče vernosti in povzroči novo zelo žalostno poganstvo: poganstvo brezbrižnosti.

Ne smemo ostati brezbrižni. Svet danes čuti silno žejo po miru. V mnogih državah se trpi zaradi vojn, pogosto pozabljenih, a ki so vedno povod za trpljenje in revščino. Papež Frančišek je spomnil na svoj obisk na Lezbosu, kjer sta z ekumenskim patriarhom Bartolomejem v očeh beguncev videla bolečino vojne in tesnobo ljudstev, žejnih miru. Spomnil je na družine, katerih življenje je bilo razdejano; na otroke, ki v življenju ne poznajo drugega kakor nasilja; na ostarele, prisiljene, da zapustijo svoje dežele: vsi ti čutijo silno žejo po miru. »Nočemo, da bi te tragedije padle v pozabo. Skupaj želimo dati glas vsem trpečim, vsem, ki so brez glasu in ki jih nihče ne posluša.« Ti dobro vedo, pogosto bolje kakor mogočniki, da v vojni ni nobene prihodnosti in da nasilje orožja uniči veselje življenja.

Verjamemo v blago in ponižno moč molitve

»Mi nimamo orožja. Verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« Na današnji dan je žeja po miru postala prošnja k Bogu, da bi se vojne, terorizem in nasilje prenehali. Mir, za katerega prosimo iz Assisija, ni navaden protest proti vojni, niti ni rezultat pogajanj, političnih kompromisov ali ekonomskega barantanja. Je rezultat molitve, kakor je dejal sv. Janez Pavel II. leta 1986. V Bogu, ki je izvir občestva, iščemo »bistro vodo miru«, katerega je človeštvo žejno: ne more namreč privreti iz puščav ponosa ali pristranskih interesov, iz sušnih pokrajin dobička za vsako ceno in trgovine z orožjem.

Ime Boga ne more nikoli upravičiti nasilja

Naše verske tradicije so različne. Toda razlika za nas ni povod za spor, polemiko ali hladno ločitev. Danes nismo molili drug proti drugemu, kakor se je včasih žal zgodilo v zgodovini. »Brez sinkretizmov in brez relativizmov smo molili skupaj, eni poleg drugih, eni za druge.« Sv. Janez Pavel II. je pred tridesetimi leti dejal, kako je takrat morda, kakor nikoli prej v zgodovini človeštva, postala vsem jasna neločljiva vez med pristno versko držo in veliko blaginjo miru. Ko hodimo naprej po tej poti, ki se je začela v Assisiju, kjer se ohranja živ spomin na tistega Božjega človeka miru, ki je bil sv. Frančišek, ponovno, združeni skupaj, potrjujemo, da je, kdor uporablja verstvo za hujskanje k nasilju, v protislovju z  njegovim najpristnejšim in najglobljim navdihom, in da nobena oblika nasilja ne predstavlja resnične narave verstva. Nasprotno, kot je – prav tako v Assisiju, leta 2011 – dejal zaslužni papež Benedikt XVI., je njegovo »potvarjanje in prispeva k njegovemu uničenju«. »Ne utrudimo se ponavljati, da ime Boga ne more nikoli upravičiti nasilja. Edinole mir je svet, edinole mir je svet, in ne vojna!«

Molitev in želja po sodelovanju zavezujeta k resničnemu miru

Danes smo prosili za sveti dar miru. Molili smo za »mobilizacijo vesti«, da bi branili sakralnost človeškega življenja, da bi spodbujali mir med narodi in varovali stvarstvo, naš skupni dom. Molitev in konkretno sodelovanje pomagata, da ne ostanemo zaprti v logike spora in da zavrnemo uporniške drže nekoga, ki zna le protestirati in se jeziti. Molitev in želja po sodelovanju zavezujeta k resničnemu miru, ne navideznemu: ne k mirnosti nekoga, ki se izogiba težavam in se obrača na drugo stran, če ne gre za njegove interese; ne k cinizmu tistega, ki si umije roke nad problemi, ki niso njegovi; ne k virtualnemu pristopu nekoga, ki vse in vsakogar sodi preko tipkovnice računalnika, ne da bi odprl oči za potrebe bratov in si umazal roke za tistega, ki je v stiski. Naša pot je poglobiti se v situacije in dati prvo mesto tistim, ki trpijo; privzeti spore in jih ozdraviti od znotraj; dosledno hoditi po poteh dobrega, zavračati bližnjice zla; potrpežljivo lotiti se, z Božjo pomočjo in z dobro voljo, procesov miru.

Mir: Odpuščanje, Sprejemanje, Sodelovanje, Vzgoja

»Mir, nit upanja, ki zemljo povezuje z nebom, tako preprosta in težka beseda istočasno. Mir pomeni 'Odpuščanje', ki se kot sad spreobrnjenja in molitve rodi iz notranjosti in, ki v imenu Boga, omogoči ozdravljenje ran preteklosti. Mir pomeni 'Sprejemanje', razpoložljivost za dialog, preseganje zaprtosti, ki niso strategije varnosti, ampak so mostovi nad praznino. Mir pomeni 'Sodelovanje', resnično in konkretno izmenjavo z drugim, ki predstavlja dar in ne problema, brata, s katerim je treba poskusiti zgraditi boljši svet. Mir pomeni 'Vzgojo': klic, da bi se vsak dan učili težke umetnosti občestva, da bi osvojili kulturo srečanja, ko bi vest očistili vsake skušnjave nasilja in otrplosti, ki so v nasprotju z Božjim imenom in človekovim dostojanstvom.«

Naša prihodnost je živeti skupaj

Mi, ki smo tukaj, skupaj in v miru, verjamemo in upamo v bratski svet. Želimo si, da bi se moški in ženske različnih verstev, povsod združili in bi ustvarili slogo, zlasti kjer so spori. Naša prihodnost je živeti skupaj. Zato smo poklicani osvoboditi se težkih bremen nezaupljivosti, fundamentalizmov in sovraštva. Verniki naj bodo obrtniki miru v prošnji k Bogu in v delovanju za človeka! »Mi, kot verski voditelji, smo zavezani biti trdni mostovi dialoga, ustvarjalni mirovni posredniki. Obračamo se tudi na vse, ki imajo najvišje odgovornosti v služenju narodom, na narodne voditelje, da se ne bi utrudili iskati in spodbujati poti miru, gledajoč onstran pristranskih in trenutnih interesov: naj Božji poziv vestem, krik po miru revežev in dobra pričakovanja mladih generacij ne ostanejo neuslišani.« Sv. Janez Pavel II. je pred tridesetimi leti v Assisiju rekel: »Mir je gradbišče, odprto za vse, ne samo za strokovnjake, modrece in stratege. Mir je univerzalna odgovornost.« Bratje in sestre, prevzemimo to odgovornost, je tako sklenil papež Frančišek, danes ponovno potrdimo naš »da«, da bi bili skupaj graditelji miru, katere želi Bog in katerih je človeštvo žejno.

Vir: Radio Vatikan.