V sredo, 22. maja 2024, je v Mariboru v Hotelu City v organizaciji Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za kanonskopravne vede potekala mednarodna znanstvena pravna konferenca z naslovom Vojna in mir v pravni dimenziji.

Konferenci je predsedoval Nj. Eksc. mons. mag. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit. Z referati so sodelovali vabljeni predstavniki Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, Katoliške teološke fakultete Univerze v Zagrebu, Pravne fakultete Univerze v Zagrebu ter Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Konferenco je povezoval izr. prof. dr. Stanislav Slatinek, prodekan TEOF in vodja Katedre za cerkveno pravo.

V uvodnem pozdravu je nadškof Cvikl dejal, da se pravo ne razvija v vakuumu – prepleteno je s tehnologijo, sociologijo, moralo, ekleziologijo in drugimi področji. Le s celostnim razumevanjem teh povezav bomo lahko ustvarili pravni okvir, ki bo služil tako posameznikom kot skupnosti. “Spodbujam vas, da se vključite v razpravo, postavljate vprašanja in delite svoje poglede. Vaše sodelovanje je ključnega pomena za uspeh te konference in za napredek, ki ga lahko dosežemo skupaj.”

Nadškof je nadaljeval: “Konferenca nosi naslov: Vojna in mir v pravni dimenziji. Papež Frančišek je v nedavnem intervjuju za eno izmed ameriških televizijskih hiš spomnil na otroke v Gazi in Ukrajini, ki so pozabili, kako se smejati. Države v vojni je pozval: »Vsi, ustavite se. Ustavite vojno. Najti morate način za pogajanja o miru. Prizadevajte si za dosego miru. Mir s pogajanji je vedno boljši od neskončne vojne ... Prosim, prenehajte. Pogajajte se.« Pravo išče rešitve za mir in napredek človeštva.”

Sledilo je slavnostno predavanje dr. Marka Rakovca, glavnega pravnega svetovalca Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije. Predavatelj je v svojem prispevku predstavil delo glavnega pravnega svetovalca na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve (MZEZ). MZEZ je skladno z Zakonom o zunanjih zadevah pristojen za sklepanje mednarodnih aktov Republike Slovenije, ki se delijo na pogodbene in nepogodbene akte glede na njihove predvidene obveznosti za državo. MZEZ skrbi za hrambo mednarodnih aktov in vodi evidenco o njihovi veljavnosti ter svetuje drugim državnim organom pri sklepanju aktov. MZEZ je aktivno tudi na številnih področjih mednarodnega javnega prava, še posebej na mednarodno-kazenskopravnem področju. Slovenija je maja lani gostila prvo diplomatsko konferenco za pogajanje nove mednarodne pogodbe o sodelovanju držav pri pregonu mednarodnih hudodelstev, na kateri je bila sprejeta t.i. Ljubljansko-haaška konvencija. Ta daje državam pravni okvir za sodelovanje na področju mednarodnopravne pomoči in izročitev v primerih pregona mednarodnih hudodelstev. Priprava na diplomatsko konferenco je potekala več kot 10 let in sama izvedba konference je bil izjemen vsebinski in logistični projekt. Slovenija v zadnjem času tudi aktivno sodeluje v postopkih pred mednarodnimi sodišči, in sicer v postopku tožbe Ukrajine p. Ruski federaciji pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, kakor tudi v postopku dveh svetovalnih mnenj sodišča v primeru odgovornosti držav za škodo nastalo s podnebnimi spremembami in v primeru odgovornosti Izraela za politike in prakse na Okupiranem palestinskem ozemlju. 

V teh postopkih je Slovenija predstavila svoja stališča do pomembnih mednarodnopravnih vprašanj. Predavatelj se je v predstavitvi dotaknil tudi tematike svobode izpovedovanja vere ali prepričanja, ki je v mednarodni skupnosti vedno eno izmed najbolj izpostavljenih področij. Kljub temu, da je omenjena človekova pravica jasno zapisana v 18. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v številnih drugih mednarodnih dokumentih, še vedno pogosto prihaja do njenih kršitev. V okviru urada  Visokega komisarja za človekove pravice je vzpostavljen posebni poročevalec za to področje, ki izdaja letna poročila o stanju po državah in daje priporočila vladam držav. Naloge pravnega svetovalca ministrstva so povezane tudi z urejanjem pravnih vprašanj s sosednjimi državami. Najbolj je tu izpostavljena problematika hrvaškega nepriznavanja arbitražne razsodbe, ki predstavlja težave za obmejno prebivalstvo. Država mora skrbeti tudi za varstvo slovenske manjšine v zamejstvu, ki se večinoma sooča s pomanjkljivim spoštovanjem pravnega okvira, ki ji nudi zaščito v odnosu do večinskega prebivalstva.  

V nadaljevanju konference je prof. dr. Vasilka Sancin, predstojnica Katedre za mednarodno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predstavila konceptualizacijo pravice do vodenja vojne (ius ad bellum) Tomaža Akvinskega in njen pomen danes. Izpostavila je, da je pojem vojskovanja značilen za moralno filozofijo svetega Tomaža Akvinskega (1225-1274), ki je kljub izhodiščnemu stališču, da je vojna zlo in zato nezakonita, greh in v nasprotju z božjo zapovedjo, k temu dodal, da vojna sama po sebi ni popolnoma slaba: "Če bi krščanska vera v celoti prepovedovala vojno, bi tistim, ki so v evangeliju iskali odrešilne nasvete, raje svetovali, naj odvržejo orožje in povsem opustijo vojskovanje" (Aquinas, S. T. (2020). Summa Theologica, str. 1813). Tako je prišel do ideje o pravični vojni, pri čemer se je zgledoval po svojem učitelju svetem Avguštinu (354-430), prvem sholastičnem filozofu, ki je predstavil teorijo o vprašanju pravičnosti in vojne. Klasična teorija pravične vojne, ki je podlaga za običajno mednarodno pravo in mednarodno pravo oboroženih spopadov (ius in bello), izvira iz krščanske teologije. Akvinski v knjigi Summa Theologica določi tri bistvene pogoje ali merila pravice do vodenja vojne (ius ad bellum): legitimno oblast (legitima auctoritas), pravičen razlog (iusta causa) in pravičen namen (recta intentio). Menil je torej, da se pravična vojna vodi na podlagi legitimne oblasti suverena, posamezniki ali skupine pa nimajo pravice voditi vojne. Pravičen razlog je lahko "odgovor na krivico, ki je bila storjena ", ali poprava povzročene škode, oziroma samoobramba lastnega življenja ali ozemlja. 

Vojno zaradi želje po moči in širjenju ozemlja ter pohlepa je obsodil kot zlo, pravična vojna pa se vodi zato, da se kaznuje to zlo ali nepravičnost, da bi se zagotovil mir. Sodobno mednarodno pravo, skladno z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov (UL OZN) prepoveduje uporabo sile (ius ad bellum) in države poziva: ”članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov.” (četrti odstavek 2. člena UL OZN). Države sicer nesporno ohranjajo naravno pravico do samoobrambe, ki jo podrobneje opredeljuje tudi 51. člen ULOZN, je še nadaljevala Sancinova, prav tako pa VII. poglavje UL OZN določa možnost uporabe oborožene sile na podlagi predhodne izrecne avtorizacije Varnostnega sveta OZN. 

V praksi pa se je uveljavila tudi možnost oboroženega boja naroda proti kolonialni prevladi in tuji okupaciji ter rasističnim režimom ob uveljavljanju pravice naroda do samoodločbe. Skladno z nedvoumno prepovedjo uporabe sile z ustanovitvijo OZN, se je tudi potreba po argumentu pravične vojne zmanjšala, a določena vprašanja, na primer vprašanje uporabe oborožene sile za zaustavitev množičnih grozodejstev (v okviru doktrine humanitarne intervencije), ostajajo pereča tudi v današnjih časih, posebej pa se je argument oživil v času sprejema in uporabe načela odgovornosti zaščitit (Responsibility to Protect). Pravila, ki so se razvila v okviru doktrine o pravični vojni tako ostajajo aktualna, še posebej v, žal, preštevilnih situacijah oboroženih spopadov po svetu in množičnih ali sistematičnih kršitev človekovih pravic prebivalstva določene države.

O kanonskem in cerkvenem pravu na študiju prava v Zagrebu v vojni in ideoloških obračunih ter v reformskih težnjah sta spregovorila prof. dr. Ivan Milotić in doc. dr. Ivan Obadić iz Pravne fakultete v Zagrebu. Poudarila sta, da ima kanonsko pravo na Pravni fakulteti v Zagrebu spreminjajočo se in dinamično zgodovino, na katero so od 18. stoletja dalje vplivale ideološke kalkulacije in vojne, mirnodobna obdobja in reformna prizadevanja pa so prispevala k njegovi objektivni oceni. Pravni študij se je začel v Zagrebu leta 1776 s štirimi katedrami, med katerimi je bilo tudi kanonsko pravo. Vendar je bila tudi ta katedra ustanovljena po prenehanju poučevanja cerkvenega prava na jezuitski akademiji z njeno ukinitvijo leta 1773 v zanosu razsvetljenstva. Že leta 1777 je bilo v birokratskem Ratio educationis ... Marije Terezije kanonsko pravo izpuščeno kot obvezni predmet, vendar se je še naprej poučevalo kot obvezno. Čeprav je bila edina od štirih ustaljenih kateder, ki je imela kontinuiteto in svojega profesorja – Franja Milašina (predstojnika te ustanove s statusom prodekana), sicer nekdanjega profesorja na jezuitski akademiji, je Terezijanov Ratio educationis ... napovedal obračun s kanonskim pravom v dobi Jožefa II., v okviru obsedenosti z laicizacijo. 

Katedra in kolegij cerkvenega prava sta bila žrtvi jožefinskih reform (1784). V polnem pomenu je katedra znova zaživela v modernizacijskih težnjah monarhije šele po revolucionarnem letu 1848. Z ustanovitvijo Pravne akademije leta 1850 katedra za kanonsko pravo ne obstaja, čeprav se cerkveno pravo poučuje kot predmet. Kanonsko pravo je bilo skupaj s katedro uvedeno šele leta 1852, ker je veljalo, da je brez njega študijski program pomanjkljiv. Leta 1868 je kanonsko pravo ena od osmih »učiteljskih stolic« in je del avstrijskega modela univerzitetnega izobraževanja. Od ustanovitve Univerze v Zagrebu leta 1874 se v drugem letniku prava poučujeta dva predmeta - cerkveno pravo Katoliške Cerkve in cerkveno pravo Grško-vzhodne Cerkve v okviru katedre za Pravo Katoliške Cerkve in Grško-vzhodne Cerkve (z različnimi predmeti, kot so Zakonsko pravo, Cerkveno pravo, Primerjalno zakonsko pravo, Ustava in verski odnosi). V povojnem obračunu je bilo Cerkveno pravo preklicano s sklepom fakultetnega sveta v akademskem letu 1945/1946, torej takoj po formalnem koncu druge svetovne vojne. Študij kanonskega prava v njegovi uporabi v hrvaškem pravnem redu je bil obnovljen 1. oktobra 2019.

Izr. prof. dr. Lucija Boljat in mag. Josip Horvat iz Katoliške teološke fakultete v Zagrebu sta predstavila pravni okvir delovanja vojnega ordinariata v Republiki Hrvaški. Izpostavila sta, da je duhovna oskrba v vojski na območju Republike Hrvaške, čeprav je aktivno obstajala že prej, pravno urejena z mednarodnim sporazumom med Svetim sedežem in Republiko Hrvaško o duhovni oskrbi katoliških vernikov v oboroženih silah in policiji Republike Hrvaške. Hrvaška, ki je bil podpisan 19. decembra 1996 in ratificiran 9. april 1997. Papež Janez Pavel II. je nato kmalu ustanovil Vojaški ordinariat v Republiki Hrvaški in hkrati imenoval prvega vojaškega ordinarija z dvema bulama z dne 25. aprila 1997. Predavatelja sta predstavila veljavne norme kanonskega prava za delovanje Vojaškega ordinariata v Republiki Hrvaški, ki poleg Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983 in apostolske konstitucije Spirituali militum curae vključujejo tudi omenjeno mednarodno pogodbo, Statut Vojaškega ordinariata v Republiki Hrvaški in Pravilnik o organizaciji in delovanju Vojaškega ordinariata v Republiki Hrvaški. 

Predavanje se je dalje osredotočilo na enega od problemov, ki se pojavljajo od ustanovitve Vojaškega ordinariata v Republiki Hrvaški, in gre za koncept skupne pristojnosti upravljanja, ki ga ima vojaški ordinariat s krajevnim ordinarijem. Verniki, ki pripadajo Vojaškemu ordinariatu, so namreč tudi člani krajevne Cerkve, ki ji pripadajo po svojem kanoničnem prebivališču ali kraju bivanja oziroma obredu . Morebiten razlog za omenjeni problem, ki se kaže v konkretnem pastoralnem delovanju, najpogosteje pri prejemu zakramentov (krst, poroka), ima lahko svoj izvor v nekakšnem nerazumevanju pravnega pomena pojma  (iurisdictio cumulativea). Predavatelja sta pojasnila pravni izraz in njegov pomen v hrvaških razmerah v skladu z veljavnim kanonskopravnim okvirom ter razmišljala o nekaterih načinih reševanja omenjenega problema, med katerimi je tudi sprejem določenega upravnega akta s strani Hrvaške škofovske konference o usklajevanju  pastoralnih dejavnosti v smislu blagra duš.

Sledilo je še predavanje doc. dr. Sebastijana Valentana iz Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, ki je predstavil Pactum Calixtinum (Wormški konkordat) in investiturni boj. Dejal je, da so od časa Karla Velikega cesarstvo in vladarji skoraj vedno izvajali svojo oblast nad Cerkvijo z investituro nadškofov, škofov in opatov ter podeljevanjem beneficijev. Imenovanje ljudi z dokazanim zaupanjem, ki jim je bil poverjen nadzor ne le nad dušami, temveč tudi nad ozemlji, ki so jih upravljali kot cesarski ali kraljevi uradniki v konkurenci s fevdalnimi plemiči, je bilo strahovito orodje oblasti. 

Vprašanje investitur je bilo torej temeljnega pomena za takratno politično ureditev, na tem področju pa je bil najbolj goreč zagovornik interesov Cerkve nedvomno Hildebrand Sovanski, ki se je leta 1073 povzpel na papeški prestol z imenom Gregor VII. Mir v krščanstvu je omogočila odločna uveljavitev cerkvene oblasti s strani papeža Kalista II., ki je leta 1119 v Reimsu izobčil Henrika, ko je ta skušal z oboroženo silo ustrahovati tamkajšnjo sinodo. To slovesno dejanje je povzročilo, da so številni nemški škofje umaknili svojo zvestobo cesarju, knezi pa so dobili pogum v svojih vojnah proti oslabljeni cesarski oblasti. Za papeža Kalista in mnoge škofe je bila odprava posvetne investiture nujna za reformo Cerkve, saj je ta običaj povzročal simonijo in podrejal cerkvene zadeve politični oblasti. Pactum Calixtinum ni pomenil popolne kapitulacije cesarja. Nasprotno, papež Kalist je priznal, da ima cesar pravico biti navzoč pri volitvah škofov, da bi potrdil njihovo pravičnost in rešil spore. Ta pravica do cesarjeve potrditve je veljala po vsem cesarstvu, razen v Burgundiji in Italiji. 

Papež Kalist je dal besedilo konkordata naslikati na steno dvorane, ki je mejila na njegovo kapelo svetega Nikolaja iz Barija v Lateranski palači, s čimer je potrdil pomen tega dokončnega pakta med papežem in cesarjem. V času sklenitve konkordata je bil pakt kljub temu upravičeno obravnavan kot zmaga obeh strani. Po eni strani je okrepil Henrikovo legitimnost in njegov nadzor nad nemškim cesarstvom, po drugi strani pa je zagotovil avtonomijo Cerkve, tako da škofje niso bili podrejeni kralju. Valentan je sklenil, da so odnosi država – Cerkev še danes v zahodni demokratični družbi urejeni po podobnem principu, kot ga je uveljavil wormški konkordat, čeprav so poznane zanimive izjeme: še danes francoski predsednik recimo imenuje nadškofa v Strasbourgu in škofa v Metzu, Kneževina Andora pa ima dva voditelja: urgelskega škofa in francoskega predsednika.

Po vseh predavanjih je sledila zanimiva razprava, kjer so predavatelji odgovarjali na vprašanja slušateljev. Med drugim so se dotaknili aktualnih dogodkov v Gazi in Ukrajini ter vprašanja priznanja Palestine.

Vir novice in več fotografij: kanonist.eu