Sveti oče med homilijo v Nikoziji: Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme

3.12.2021 Nikozija, Ciper Papež Frančišek
Foto: https://www.adnkronos.com Foto: https://www.adnkronos.com

Po srečanju s svetim sinodom je papež Frančišek daroval sveto mašo na stadionu v Nikoziji. Med homilijo je spregovoril o evangeljskem odlomku o dveh slepih, ki ju Jezus ozdravi. Poudaril je, da smo tudi mi povabljeni narediti tri prehode: iti k Jezusu, da bi ozdraveli, nositi rane skupaj ter z veseljem oznanjati evangelij. Povabil je, naj obnovimo svoje zaupanje v Jezusa, saj je njegova luč večja od vsake naše teme; le On nas more ozdraviti, prenoviti naše bratstvo in pomnožiti naše veselje.

Dva slepa vidita to, kar najbolj šteje
Dva slepa, medtem ko gre Jezus mimo, vpijeta k njemu svojo bedo in svoje upanje: »Davidov sin, usmili se naju!« (Mt 9,27) »Davidov sin« je bil naziv, ki so ga pripisovali Mesiji, za katerega so prerokbe napovedovale, da bo iz Davidovega rodu. Protagonista današnjega evangelija sta torej dva slepa, in vendar vidita to, kar najbolj šteje: prepoznata Jezusa kot Mesija, ki je prišel na svet. Zaustavimo se ob treh prehodih tega srečanja. Na tej poti adventa nam lahko pomagajo, da bi tudi mi sprejeli Gospoda, ki prihaja, Gospoda, ki gre mimo.

Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli
Prvi prehod: iti k Jezusu, da bi ozdraveli. Besedilo pravi, da sta dva slepa vpila za Gospodom, ko sta hodila za njim (prim. v. 27). Ne vidita ga, vendar pa slišita njegov glas in sledita njegovim korakom. V Kristusu iščeta to, kar so napovedali preroki, to je znamenja ozdravljenja in sočutja Boga sredi njegovega ljudstva. Glede tega je Izaija zapisal: »Oči slepih bodo spregledale.« (35,5) In druga prerokba, ki jo vsebuje današnje prvo berilo, pravi: »Iz mraka in teme bodo videle oči slepih.« (29,18) Dva slepa iz evangelija zaupata Jezusu in mu sledita v iskanju luči za svoje oči.

Jezus je luč, ki premaga temine in vsako slepoto
In zakaj, bratje in sestre, ti dve osebi zaupata Jezusu? Zato, ker zaznata, da je v temini zgodovine On luč, ki razsvetljuje noči srca in sveta ter premaga temine in vsako slepoto. Vemo, da tudi mi v srcu nosimo slepote. Tudi mi smo, kakor dva slepa, popotniki, pogosto pogreznjeni v temine življenja. Prva stvar, ki jo je potrebno storiti, je iti k Jezusu, kakor On sam naroča: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.« (Mt 11,28) Kdo izmed nas ni na nek način utrujen in obremenjen? Vsi. Vendar pa se upiramo, da bi se napotili k Jezusu; velikokrat raje ostajamo zaprti sami vase, ostajamo sami s svojimi teminami, se malo smilimo samim sebi, sprejmemo slabo družbo žalosti. Jezus je zdravnik: le On, resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9), nam daje obilje luči, toplote, ljubezni. Samo On osvobaja srce zla. Lahko se vprašamo: ali se zapiram v temo malodušnosti, ki izsušuje izvire veselja, ali grem k Jezusu in mu prinašam svoje življenje? Ali sledim Jezusu, ga »zasledujem«, vpijem k njemu svoje potrebe, mu izročam svoje bridkosti? Storimo to, dajmo Jezusu priložnost, da ozdravi naše srce. To je prvi prehod; za notranje ozdravljenje sta potrebna še dva druga.

Drugi prehod: nositi rane skupaj
Drugi je nositi rane skupaj. V tej evangeljski pripovedi ni opisano ozdravljenje enega slepega, kot denimo v primeru Bartimaja (prim. Mr 10,46-52) ali sleporojenega (prim. Jn 9,1-41). Tukaj sta slepa dva. Skupaj sta na poti. Skupaj delita bolečino zaradi svojega stanja, skupaj hrepenita po luči, ki bi mogla prižgati sij v srcu njunih noči. Besedilo, ki smo ga slišali, je vedno v dvojimi, ker dva slepa delata vse skupaj: oba sledita Jezusu, oba vpijeta za njim in prosita ozdravljenja; ne vsak zase, ampak skupaj. Pomenljivo je, da Kristusu rečeta: usmili se naju. Uporabita besedo »naju«, ne rečeta »jaz«. Ne mislita vsak na svojo slepoto, ampak za pomoč prosita skupaj. To je zgovorno znamenje krščanskega življenja, to je značilna lastnost cerkvenega duha: misliti, govoriti, delovati kakor »mi«, izstopiti iz individualizma in domišljanja o samozadostnosti, zaradi katerih srce zboli.

Dva slepa nas s podelitvijo svojega trpljenja in s svojim bratskim prijateljstvom veliko naučita. Vsakdo izmed nas je na nek način slep zaradi greha, ki nam preprečuje, da bi »videli« Boga kot Očeta in druge kot brate. To dela greh, izkrivi stvarnost: zato vidimo Boga kot gospodarja in druge kot probleme. To je delo skušnjavca, ki potvarja stvari in nam jih želi pokazati v negativni luči, da bi nas vrgel v obup in zagrenjenost. In slaba žalost, ki je nevarna in ne prihaja od Boga, se dobro ugnezdi v samoti. Teme torej ne moremo soočati sami. Če sami nosimo svoje notranje slepote, bomo premagani. Postaviti se moramo drug poleg drugega, podeliti rane, skupaj soočiti pot.

Ozdravljenje se uresničuje, ko soočamo probleme skupaj
Dragi bratje in sestre, spričo vsake osebne temine in izzivov, ki so pred nami v Cerkvi in v družbi, smo poklicani obnoviti bratstvo. Če ostajamo med seboj razdeljeni, če vsakdo misli samo nase ali na svojo skupino, če se ne povežemo skupaj, ne izmenjavamo stališč, ne hodimo združeni, ne moremo biti v polnosti ozdravljeni slepote. Ozdravljenje se uresničuje, ko nosimo rane skupaj, ko soočamo probleme skupaj, ko se poslušamo in se pogovarjamo. In milost je živeti v skupnosti, razumevati vrednost tega, da smo skupaj, da smo v skupnosti. To prosim za vas: da bi mogli biti vedno skupaj, biti vedno združeni; da bi šli naprej tako in z veseljem: bratje kristjani, otroci istega Očeta. In to prosim tudi zase.

Tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij
In tretji prehod: z veseljem oznanjati evangelij. Po tem, ko ju je Jezus ozdravil skupaj, sta anonimna protagonista evangelija, v katerih se lahko prepoznamo, začela razglašati novico po vsej tisti deželi, o tem sta govorila povsod. V tem dejstvu je nekaj ironije: Jezus jima je zabičal, naj nikomur ničesar ne povesta, onadva pa storita ravno nasprotno (prim. Mt 9,30-31). Vendar pa se iz pripovedi razume, da njun namen ni, da ne bi ubogala Gospoda; preprosto ne moreta zadržati zase navdušenja, da sta bila ozdravljena, veselja glede tega, kar sta doživela v srečanju z Njim. In to je še eno znamenje, ki je značilno za kristjana: veselje evangelija, ki je neustavljivo, »napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 1); veselje evangelija osvobaja nevarnosti pred intimistično, resnobno in tožečo vero ter uvaja v dinamiko pričevanja.

Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli
Predragi, lepo vas je videti in videti, da z veseljem živite osvobajajoče oznanilo evangelija. Za to se vam zahvaljujem. Ne gre za prozelitizem – prosim, nikoli ne izvajajte prozelitizma –, ampak za pričevanje; ne gre za moralizem, ki obsoja, ampak za usmiljenje, ki objema; ne za zunanje bogoslužje, ampak za živeto ljubezen. Spodbujam vas, da hodite naprej po tej poti: kakor dva slepa iz evangelija, tudi mi obnovimo srečanje z Jezusom in brez strahu izstopimo iz samih sebe, da bi pričevali o Njem tistim, ki jih srečamo! Izstopimo in ponesimo luč, ki smo jo prejeli, izstopimo in razsvetlimo noč, ki nas pogosto obdaja! Bratje in sestre, potrebni so razsvetljeni, predvsem pa svetli kristjani, ki bi se z nežnostjo dotaknili slepote svojih bratov; ki bi z dejanji in besedami tolažbe prižigali luči upanja v temi. Kristjane, ki bi zasejali kali evangelija v suha polja vsakdanjosti, ki bi prinašali nežnost v samote trpljenja in revščine.

Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme
Bratje in sestre, Gospod Jezus hodi mimo, hodi tudi po naših cestah Cipra, posluša vpitje naših slepot, želi se dotakniti naših oči, želi se dotakniti našega srca, da bi prišli na svetlo, se prerodili, ponovno vstali znotraj: to želi storiti Jezus. In tudi nam namenja vprašanje, ki ga je postavil slepima: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,28) Ali verujemo, da more Jezus to storiti? Obnovimo svoje zaupanje Vanj! Recimo mu: Jezus, verujemo, da je tvoja luč večja od vsake naše teme; verujemo, da nas Ti moreš ozdraviti, da Ti moreš prenoviti naše bratstvo, da moreš pomnožiti naše veselje; in z vso Cerkvijo ti kličemo, vsi skupaj: Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«] Pridi, Gospod Jezus! [vsi ponovijo: »Pridi, Gospod Jezus!«]

Vir: Vatican News - slovenska redakcija