Poslanica svetega očeta Frančiška za 61. svetovni dan molitve za poklice

21.4.2024 Katoliška cerkev Duhovniki, Mladina, Papež Frančišek

V sredo, 20. marca 2024 je izšla poslanica svetega očeta Frančiška za 61. svetovni dan molitve za poklice, ki ga bomo obhajali na 4. velikonočno nedeljo, 21. aprila 2024 pod naslovom Poklicani, da sejemo upanje in gradimo mir.

Poklicani, da sejemo upanje in gradimo mir

Dragi bratje in sestre!

Svetovni dan molitve za poklice nas vsako leto povabi k razmisleku o dragocenem daru klica, ki ga Gospod namenja vsakemu izmed nas, na verno ljudstvo na poti, da bi lahko sodelovali pri njegovem načrtu ljubezni in utelesili lepoto evangelija v različnih življenjskih položajih. Poslušati Božji klic še zdaleč ni od zunaj naložena dolžnost, pa čeprav v imenu nekega verskega ideala; pač pa je to najbolj varen način, ki nam je na voljo, da gojimo željo po sreči, ki jo nosimo v sebi; naše življenje je uresničeno in izpolnjeno, ko odkrijemo, kdo smo, kakšne so naše lastnosti, na katerem področju jih lahko dobro uporabimo, katero pot lahko prehodimo, da bomo postali znamenje in orodje ljubezni, sprejemanja, lepote in miru v okolju, v katerem živimo.

Na ta način je ta dan vedno lepa priložnost, da se pred Gospodom hvaležno spomnimo zveste, vsakodnevne in pogosto skrite prizadevnosti tistih, ki so sprejeli klic, ki vključuje vse njihovo življenje. Mislim na mame in očete, ki ne gledajo najprej sami nase in ne sledijo plitvemu življenjskemu slogu, ampak z ljubeznijo in zastonjskostjo gradijo svoje življenje na skrbi za odnose, ko se odpirajo daru življenja in stopajo v službo otrok in njihove rasti. Mislim na tiste, ki svoje delo opravljajo predano in v duhu sodelovanja; na tiste, ki si na različnih področjih in na različne načine prizadevajo za graditev bolj pravičnega sveta, bolj solidarnega gospodarstva, bolj nepristranske politike, bolj humane družbe: na vse moške in ženske dobre volje, ki se razdajajo za skupno dobro. Mislim na posvečene osebe, ki svoje življenje darujejo Gospodu v tišini molitve in v apostolskem delovanju, včasih na mejnih področjih in ne da bi varčevali z močmi; z ustvarjalnostjo živijo svojo karizmo in jo dajejo na razpolago tistim, ki jih srečajo. In mislim na tiste, ki so prejeli klic v posvečeno duhovništvo in se posvečajo oznanjevanju evangelija, ki skupaj z evharističnim kruhom lomijo tudi svoje življenje za brate ter sejejo upanje in vsem kažejo lepoto Božjega kraljestva.

Mladim, posebno tistim, ki se čutijo daleč od Cerkve ali do nje gojijo nezaupanje, bi rad rekel: pustite se očarati Jezusu, po straneh evangelija mu postavljajte svoja pomembna vprašanja, pustite se vznemiriti njegovi prisotnosti, ki nas vedno dobrodejno spravlja v krizo. On bolj od kogar koli drugega spoštuje našo svobodo, ne vsiljuje se, ampak se samo ponudi: pustite mu prostor in odkrili boste svojo srečo v hoji za njim in v popolni posvetitvi njemu, če bo to zahteval.

 

Ljudstvo na poti

Polifonija karizem in poklicev, ki jih krščanska skupnost prepoznava in spremlja, nam pomaga v polnosti razumeti našo krščansko identiteto. Božje ljudstvo smo na poti po cestah sveta, oživlja nas Sveti Duh in smo kot živi kamni vgrajeni v Kristusovo telo. Vsak izmed nas samega sebe odkriva kot člana velike družine, kot Očetovega otroka ter brata in sestro svojih vrstnikov. Nismo sami vase zaprti otoki, ampak smo deli celote. Zato Svetovni dan molitve za poklice nosi pečat sinodalnosti. Veliko je karizem in poklicani smo, da poslušamo drug drugega in hodimo skupaj, da bi jih odkrili in razločevali, k čemu nas Duh kliče za dobro vseh.

V sedanjem zgodovinskem trenutku nas skupna pot vodi proti jubilejnemu letu 2025. Kot romarji upanjahodimo proti svetemu letu, da bi mogli ob ponovnem odkritju lastne poklicanosti in v povezovanju različnih darov Duha biti v svetu nosilci in priče Jezusovih sanj: oblikovati eno samo družino, združeno v Božji ljubezni in tesno povezano z vezjo zastonjske ljubezni, vzajemne podelitve in bratstva.

Ta dan je zlasti posvečen molitvi, da bi od Očeta izprosili dar svetih poklicev za graditev njegovega kraljestva: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2). Molitev pa je – to vemo – bolj sestavljena iz poslušanja kot iz besed, ki jih namenjamo Bogu. Gospod govori našemu srcu in hoče, da bi bilo odprto, iskreno in velikodušno. Njegova Beseda je postala meso v Jezusu Kristusu, ki nam razodeva in sporoča vso Očetovo voljo. V letu 2024, ki je posvečeno ravno molitvi v pripravi na jubilej, smo poklicani ponovno odkriti neprecenljivi dar, da se lahko pogovarjamo z Gospodom, od srca k srcu, in tako postanemo romarji upanja, kajti »molitev je prva moč upanja. Moliš in upanje raste, napreduje. Rekel bi, da molitev odpira vrata upanju. Upanje je, toda s svojo molitvijo odpiram vrata« (Kateheza, 20. maja 2020).

 

Romarji upanja in graditelji miru

Kaj pa pomeni biti romarji? Kdor se poda na romanje, skuša najprej imeti jasen cilj, ter ga vedno nosi v srcu in v mislih. Da pa bi dosegli cilj, se moramo istočasno osredotočiti na sedanji korak, za soočenje s katerim moramo biti lahki, se znebiti nepotrebnih bremen, nositi s sabo bistveno in se vsak dan boriti, da bi utrujenost, strah, negotovost in nejasnost ne blokirali začete poti. Biti romar torej pomeni vsak dan odpotovati, vedno znova začeti, ponovno najti navdušenje in moč, da prehodimo različne etape poti, ki kljub naporom in težavam vedno pred nami odprejo nova obzorja in neznane razglede.

Smisel krščanskega romanja je ravno v tem: postavljeni smo na pot k odkritju Božje ljubezni, istočasno pa k odkritju samih sebe skozi notranje potovanje, ki pa ga vedno spodbuja mnogovrstnost odnosov. Torej, romarji, ker smo poklicani: poklicani, da bi ljubili Boga in da bi ljubili drug drugega. Na ta način se naša hoja po tej zemlji nikoli ne razkroji v jalovo naprezanje ali v brezciljno tavanje. Nasprotno, vsak dan, ko se odzovemo na naš klic, skušamo narediti možne korake proti novemu svetu, kjer se živi v miru, pravičnosti in ljubezni. Smo romarji upanja, ker stremimo k boljši prihodnosti in si prizadevamo, da jo med potjo gradimo.

Navsezadnje je to namen vsakega poklica: postati moški in ženske upanja. Kot posamezniki in kot skupnost, v različnosti karizem in služb, smo vsi poklicani, da evangeljskemu upanju »damo telo in srce« v svetu, ki ga zaznamujejo epohalni izzivi: grozeče napredovanje tretje svetovne vojne po koščkih; množice migrantov, ki bežijo iz svoje dežele v iskanju boljše prihodnosti; stalno naraščanje revežev; nevarnost, da nepopravljivo ogrozimo zdravje našega planeta. K vsemu temu pa se pridružujejo še težave, ki jih srečujemo vsak dan in ki včasih prestavljajo nevarnost, da nas vržejo v vdanost v usodo ali v malodušje.

V tem našem času je torej za nas kristjane odločilno, da gojimo pogled, poln upanja, da bi lahko v službi Božjega kraljestva, kraljestva ljubezni, rodovitno delovali, odgovarjajoč na klic, ki nam je bil zaupan. To upanje – nam zagotavlja sv. Pavel – »ne osramoti« (Rim 5,5), ker gre za obljubo, ki nam jo je dal Gospod Jezus, da bo vedno ostal z nami in nas vključil v delo odrešenja, ki ga hoče uresničiti v srcu vsakega človeka in v »srcu« stvarstva. To upanje ima svojo gonilno silo v Kristusovem vstajenju, ki »vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Kjer se vse zdi mrtvo, spet povsod poženejo znamenja vstajenja. Res je, da se pogosto zdi, kakor da Bog ne obstaja. Vidimo krivičnost, hudobijo, ravnodušnost in okrutnost, ki ne prenehajo. A gotovo je tudi, da sredi temine vedno vzklije nekaj novega, kar prej ali slej obrodi sad« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 276). Apostol Pavel ponovno pravi, da smo bili »odrešeni … v upanju« (Rim 8,24). Odrešenje, ki je bilo uresničeno v veliki noči, daje upanje, gotovo, zanesljivo upanje, s katerim se lahko soočimo z izzivi sedanjosti.

Biti romarji upanja in graditelji miru torej pomeni svoje življenje utemeljiti na skali Kristusovega vstajenja, vedoč, da vsako naše prizadevanje v poklicu, ki smo ga sprejeli in v katerem živimo, ne pade v prazno. Kljub polomijam in prekinitvam, dobro, ki ga sejemo, tiho raste in nič nas ne more ločiti od končnega cilja: srečanja s Kristusom in veselja, da bomo vso večnost živeli v medsebojnem bratstvu. Ta končni klic moramo vnaprej živeti vsak dan. Odnos ljubezni z Bogom ter z brati in sestrami začenja že sedaj uresničevati Božje sanje, sanje o edinosti, miru in bratstvu. Nihče se ne sme počutiti izključenega iz tega klica! Vsak izmed nas je lahko v svoji majhnosti, v svojem življenjskem stanu, s pomočjo Svetega Duha sejalec upanja in miru.

 

Pogum za sodelovanje

Zaradi vsega tega še enkrat pravim, kot sem dejal med Svetovnim dnevom mladih v Lizboni: »Rise up! – Vstanite!« Zbudimo se iz spanja, stopimo iz brezbrižnosti, odprimo zapahe ječe, v katero smo se včasih zaprli, da bo vsak izmed nas mogel odkriti svojo poklicanost v Cerkvi in v svetu ter postati romar upanja in tvorec miru! Navdušimo se za življenje in se posvetimo ljubeči skrbi za tiste, ki so ob nas in za okolje, v katerem živimo. Ponavljam vam: imejte pogum za sodelovanje! Don Oreste Benzi, neutruden apostol ljubezni, ki je bil vedno na strani najmanjših in najbolj nezaščitenih, je ponavljal, da nihče ni tako ubog, da ne bi imel česa dati in noben tako bogat, da mu ne bi bilo treba ničesar prejeti.

Vstanimo torej in se podajmo na pot kot romarji upanja, saj tako kakor je Marija storila s sv. Elizabeto, tudi mi lahko prinašamo sporočila veselja, porajamo novo življenje in smo tvorci bratstva in miru.

Papež Frančišek

 

Vir: Vatican news