Elementi s področja kanonskopravne odgovornosti krajevnega škofa glede duhovnikov, inkardiniranih v njihovo škofijo in ki v njej opravljajo svoje poslanstvo[1]
Razlagalna nota Papeškega sveta za zakonodajna besedila

1.      Ekleziološke predpostavke

Krajevni škofje vodijo njim zaupane delne Cerkve kot Kristusovi namestniki in odposlanci »z nasveti, s spodbujanjem, z zgledi, pa tudi s svojo avtoriteto in sveto oblastjo«.[2]

Duhovniki so v moči zakramenta svetega reda posvečeni za oznanjevanje evangelija, za pastirje vernikov ter za obhajanje bogoslužja kot pravi duhovniki nove zaveze.[3]Glede na svojo stopnjo poslanstva deležijo pri delovanju edinega srednika, ki je Kristus. Vsak duhovnik mora biti inkardiniran v kako delno Cerkev ali osebno prelaturo ali kako ustanovo posvečenega življenja ali družbo apostolskega življenja, ki ima to pravico (kan. 265).[4]

Med krajevnim škofom in njegovimi duhovniki obstaja v moči službenega ali hierarhičnega duhovništva comunio sacramentalis, kar pomeni, da so deležni istega Kristusovega duhovništva.[5] Posledično se odnos med krajevnim škofom in njegovimi duhovniki v pravnem smislu ne more skrčiti na hierarhično podrejenost v smislu javnega prava pravnih sistemov držav, niti na zaposlitveno odvisnost med delodajalcem in tistim, ki delo opravlja. 

2.      Narava podrejenega odnosa med duhovnikom in krajevnim škofom

Odnos med krajevnim škofom in duhovniki, ki izhaja iz posvečenja in inkardinacije, se ne more primerjati podrejenemu odnosu, kot ga pozna civilna družba v odnosu med delodajalcem in delojemalcem.

Podrejenost duhovnika do krajevnega škofa obstaja na osnovi zakramenta svetega reda in inkardinacije v škofijo in ne samo zaradi dolžnosti pokorščine, ki se med drugim zahteva od klerikov do svojega ordinarija (prim. kan. 273),[6] ali zaradi nadzora s strani škofa (prim. kan. 384).[7]

Kljub vsemu je ta vez podrejenosti med duhovniki in škofom omejena na področje izvajanja lastnega poslanstva, ki ga morajo duhovniki opravljati v hierarhičnem občestvu s svojim škofom. Škofijski duhovnik vendarle ni zgolj pasivni izvrševalec navodil, ki jih prejme od škofa. On dejansko uživa določeno zakonito pobudo in pravo avtonomijo.

Pri službeni pokorščini gre konkretno za hierarhično pokorščino, ki je omejena na področje določil, ki jih duhovnik mora izvajati pri opravljanju svojega dela, vendar te ni mogoče primerjati pokorščini, do katere prihaja med nekim delodajalcem in njegovim delavcem. Služba, ki jo duhovnik opravlja v škofiji, je vezana na stalno in trajno delo in je ne sprejme od škofa, kot fizične osebe, ampak od škofije zaradi inkardinacije. Zato ne gre za delovno razmerje, ki se po mnenju »gospodarja« zlahka odpove. Škof namreč ne more »odpustiti« duhovnika, kot recimo delodajalec na civilnem področju, če niso za to izpolnjeni določeni pogoji, ki niso odvisni od škofove presoje, ampak so zakonsko določeni (npr. primeri suspenza ali odslovitve iz kleriškega stanu). Duhovnik ne »dela« za škofa.

Končno obstajajo tudi na civilnem področju razmerja podrejenosti - kot na primer v vojski ali v javni upravi - kjer nadrejeni sami po sebi niso pravno odgovorni za kazniva dejanja, ki jih storijo njihovi podrejeni.  

3.      Področje hierarhične podrejenosti med duhovniki in krajevnim škofom

Vez kanonskopravne podrejenosti duhovnika z lastnim škofom je omejena na področje izvrševanja službe in torej na dejanja, ki so neposredno s tem povezana, kakor tudi na splošne dolžnosti, ki izhajajo iz kleriškega stanu. 

a)      Krajevni škof ima dolžnost, da posveča posebno skrb duhovnikom, ki jih naj kot sodelavce in svetovalce posluša. Poleg tega mora varovati njihove pravice in skrbeti, da bodo duhovniki njihovemu stanu lastne dolžnosti pravilno izpolnjevali in imeli pri tem na voljo sredstva in ustanove, ki so jim potrebne za gojitev duhovnega in intelektualnega življenja. Prav tako mora po določbi prava poskrbeti tudi za njihovo dostojno vzdrževanje in socialno varstvo (prim. kan. 384).[8]

Ta dolžnost skrbi in nadzora s strani škofa je omejena na vse tisto, kar zadeva prav duhovniški stan, vendar ne pomeni splošne dolžnosti nadzora nad njihovim celotnim življenjem. 

Strogo gledano predvsem s kanonskopravnega vidika je samó področje splošnih dolžnosti lastnega stanu in poslanstva duhovnikov lahko in mora biti predmet nadzora s strani škofa.  

b)      Krajevni škof mora inkardiniranemu duhovniku, četudi se slednji ne more sklicevati na to, da ima pravico, podeliti službo ali poslanstvo, ki ga bo izvrševal v korist tiste delne Cerkve, v službo katere je bil povzdignjen (prim. kan. 266 § 1).[9]

Na tem področju se od duhovnika zahteva službena pokorščina lastnemu ordinariju (prim. kan. 273),[10] kakor tudi dolžnost, da zvesto opravlja službo (prim. kan. 274 § 2).[11] Neposredno odgovornost do službe ima tisti, ki jo je prejel, in ne tisti, ki mu jo je podelil.

Škof zgolj bdi nad tem, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoje službene dolžnosti (prim. kann. 384 in 392).[12] Poseben trenutek škofovega preverjanja predstavlja pastoralna vizitacija (prim. kann. 396–397).[13]

c)      Škof ima poleg tega dolžnost zagotoviti, da se učinkovito spoštujejo pravice, ki njegovim duhovnikom pripadajo zaradi inkardinacije in se opravljajo službe v škofiji; med temi velja spomniti na pravico do primernega plačila in socialnega varstva (prim. kan. 281);[14] pravico do primerno dolgih počitnic (prim. kan. 283 § 2);[15]pravico do nenehnega oblikovanja (prim. kan. 279).[16]

d)     Na področju dolžnosti, ki izhajajo iz kleriškega stanu, mora škof med drugim duhovnike spominjati na dolžnost, da ohranjajo popolno in trajno zdržnost zaradi nebeškega kraljestva, da se z dolžno razsodnostjo vedejo do oseb, katerih domačnost bi moglo izpolnjevanje te obveznosti postaviti v nevarnost ali povzročiti pohujšanje vernikov; škof presoja izpolnjevanje te obveznosti v posameznih primerih (prim. kan. 277).[17]

4.      Področje duhovnikove samostojnosti in morebitna odgovornost krajevnega škofa

Krajevni škof ne more biti pravno odgovoren za dejanja, ki jih stori škofijski duhovnik s tem, ko krši kanonskopravne norme, tako splošne kot posebne. 

a)      Pravilni ali nepravilni odnos duhovnika do pravnih norm in škofovih navodil glede stanu in duhovniške službe ne spada v območje pravne odgovornosti škofa, ampak je zanj odgovoren duhovnik sam, saj osebno odgovarja za svoja dejanja; tudi za tista, ki jih stori v izvrševanju službe. 

Toliko manj bi lahko bil škof pravno odgovoren za dejanja, ki se nanašajo na zasebno življenje duhovnikov, kot so upravljanje z lastnim premoženjem, bivanje in družbeni odnosi, itd.

b)      Krajevni škof bi lahko bil eventualno odgovoren le glede tega, kar se nanaša na njegovo dolžnost nadzora, vendar pod dvema pogojema:

-          kadar bi bil škof brezbrižen do tega, da bi nudil potrebno pomoč, ki se zahteva po kanonskopravni določbi (prim. kan. 384);[18]

-          kadar škof ob seznanitvi z nasprotujočimi se ali celo s kaznivimi dejanji, ki jih je storil duhovnik, ne bi sprejel ustreznih pastoralnih ukrepov (prim. kan. 1341).

Sklepno

Upoštevajoč,

a)      da vez kanonskopravne podrejenosti med duhovniki in krajevnim škofom (prim. kan. 273)[19] ne pomeni neke vrste splošne podreditve, ampak je ta omejena na področja izvrševanja službe in splošnih dolžnosti, ki izhajajo iz kleriškega stanu;
b)      da se dolžnost nadzora krajevnega škofa (prim. kan. 384)[20] posledično ne razume kot absolutni in pristranski nadzor nad celotnim duhovnikovim življenjem;
c)      da škofijski duhovnik uživa določeno avtonomijo glede odločanja tako pri izvrševanju službe kot v svojem osebnem in privatnem življenju;
d)     da krajevni škof ne more biti pravno odgovoren za dejanja, ki jih duhovnik stori s kršenjem kanonskopravnih norm, tako splošnih kot posebnih, na področju svoje avtonomije;
e)      da zaradi posebne narave službene pokorščine, ki se zahteva od duhovnika, škof ni duhovnikov »gospodar«, saj ta ne »dela« za škofa in da posledično zato v pravnem smislu ni pravilno razumevanje, ko bi se službeno duhovništvo enačilo z »delom zaposlenih«, kot to obstaja v civilni družbi med delodajalci in delojemalci;
f)       da kanonskopravna opredelitev kaznivega dejanja (prim. kann. 1312 in 1321)[21] in soudeležbe pri kaznivem dejanju (prim. kan. 1329)[22] izključuje možnost, da bi se kakorkoli krivilo krajevnega škofa za kaznivo dejanje, ki ga je storil duhovnik, ki je inkardiniran v njegovo škofijo, zunaj izrecno navedenih primerov (prim. kann. 384; 1341);[23]
g)      da kanonsko pravo ne pozna tako imenovane »objektivne odgovornosti«, ki bi bila zadosten razlog, da se nekoga obtoži kaznivega dejanja, ampak predvidi »soudeležbo pri kaznivem dejanju«, do katere pa seveda ne pride samo zato, ker je škof nadrejen prestopniku;  

ta Papeški svet meni, da krajevni škof nasploh in še posebej v specifičnem primeru kaznivega dejanja pedofilije, storjenega s strani duhovnika, inkardiniranega v njegovo škofijo, nima nobene pravne odgovornosti v smislu kanonskopravne podrejenosti, ki obstaja med njima.

Duhovnikovo kaznivo dejanje in kazenske odgovornosti, ki iz tega izhajajo – tudi morebitna povrnitev škode – se naložijo duhovniku, ki je storil kaznivo dejanje, in ne škofu ali škofiji, ki jo škof pravno zastopa (prim. kan. 393).[24]  

Vatikansko mesto, 12. februarja 2004

Julian kard. Herranz, predsednik

Bruno Bertagna, naslovni škof Drivasta, tajnik

Prevod: Mag. Sebastijan Valentan

[1] V besedilu gre za sklicevanje na Codex Iuris Canonici (CIC) (Zakonik cerkvenega prava – ZCP, op. p.), nota pa napotuje tudi na Codex Canonum Ecclesiarum Orientalum (CCEO) (Zakonik kanonov Vzhodnih Cerkva – ZKVC, op. p.).
[2] 2. vatikanski koncil, C 27; Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Pastores gregis, 16. oktober 2003, t. 43; ZCP, kan. 381. 
[3] Prim. C 28.
[4] Prim. ZKVC, kan. 357.
[5] Prim. 2. vatikanski koncil, D 7; Posinodalna apostolska spodbuda Pastores gregis, t. 47.
[6] Prim. ZKVC, kan. 370. 
[7] Prim. ZKVC, kan. 192 § 4-5. 
[8] Prim. kot prej.
[9] Prim. ZKVC, kan. 358.
[10] Prim. ZKVC, kan. 370.
[11] Prim. ZKVC, kan. 371.
[12] Prim. ZCP, kan. 193 §§ 4-5; ZKVC, kan. 201.
[13] Prim. ZKVC, kan. 205.
[14] Prim. ZKVC, kan. 390.
[15] Prim. ZKVC, kan. 292.
[16] Prim. ZKVC, kan. 372.
[17] Prim. ZKVC, kan. 374.
[18] Prim. ZKVC, kan. 192 §§ 4-5.
[19] Prim. ZKVC, kan. 370.
[20] Prim. ZKVC, kan. 192 §§ 4-5.
[21] Prim. ZKVC, kan. 1414.
[22] Prim. ZKVC, kan. 1417.
[23] Prim. ZKVC, kan. 192 §§ 4-5.
[24] Prim. ZKVC, kan. 190.

Objava v Communicationes, 36 (2004) str. 33-38