V soboto, 14. septembra 2024, je v baziliki Marijinega obiskanja v Petrovčah potekal škofijski molitveni dan za duhovne poklice. Ob 10. uri je bila sveta maša, ki jo je daroval celjski škof msgr. dr.Maksimilijan Matjaž. Med sveto mašo so bili trije kandidati celjske škofije sprejeti med pripravnike za diakonat in prezbiterat: bogoslovec Mark Anton Ramšak iz župnije Prebold, g. Anton Horvat iz župnije Šentjur in g. Branko Svetičič, kandidat celjske škofije in član Skupnosti Družine Boga Očeta.
Bogoslovec Filip Bezovnik, ki je trenutno še na misijonski praksi na Madagaskarju, bo med kandidate sprejet v petek 20.9.2024 v domači župniji Mozirje. Z nami so v molitvi vedno povezane tudi sestre klarise, ki neprenehoma molijo za nove poklice in duhovno rodovitnost.
Po uvodnem pozdravu vseh navzočih, še posebej kandidatov in njihovih bližnjih, je škof Maksimilijan spomnil, da se ne zgodi pogosto, da bi obhajali dan molitve za duhovne poklice na praznik Povišanja Svetega Križa. Našo molitev za duhovne poklice zato danes združujemo s skrivnostjo tega praznika. Tako v današnji Božji besedi nismo slišali običajnih Jezusovih besed in spodbud za takšno priložnost: »Prosite gospodarja žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev, zakaj žetev je velika, delavcev pa malo.«
Danes nas želi Božja beseda usmeriti na nekaj več, na tisto, kar je v ozadju in daje smisel in vsebino vsakemu duhovnemu poklicu in našemu krščanskemu življenju.
Današnji praznik nam odpira smisel vsega našega duhovnega življenja, ker nam pokaže cilj našega hrepenenja in moč, ki nam jo Gospod daje, da bi na poti k Njemu ne omagali.
Škof je v nadaljevanju na srce položil tri temeljne vsebine, ki nam jih odpira današnja Božja beseda:
1. Apostol Pavel v berilu spregovori o ponižnosti našega Boga. Veličina našega Boga je prav v njegovi ponižnosti. Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem. Te resnico, ki je temelj učlovečene vere, ki jo oznanjamo, bi se morali vedno znova zavedati.
Naš Bog je ponižni Bog, ki mu je mar za človeka. Pa ne samo za popolnega človeka brez greha, ki bi si s svojimi dobrimi deli lahko zaslužil njegovo naklonjenost in bližino, ampak za vsakega, tudi nemočnega, tudi za tistega, ki Boga ne pozna in ga ne ljubi. Tudi ta človek je v Božjem srcu. In tudi k tem ljudem smo poslani.
Vsi evangelisti poročajo o Jezusovih besedah, s katerimi Jezus vse spodbuja, da bi mu res zaupali in se mu predali: Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klical pravičnih, ampak grešnike. Sin človekov je prišel iskat in rešil tisto, kar je izgubljeno. Prav v tej veliki resnici križa je skrit smisel našega oznanjevanja, našega obstoja kot Cerkev in oznanjevalcev današnjega časa, ko se zdi, da svet Boga ne potrebuje, ali da se ljudje na to vabilo ne odzivajo množično.
2. Bog nas tudi v grehu ne pusti samih. Nasprotno, iz greha in v grehu nas odrešuje. Tega nam Božja beseda ne pove na nek oddaljen teološki način, ki ga ne bi razumeli, ampak v podobah, ki jih biblični človek dobro pozna. Danes smo slišali znano zgodbo iz Mojzesove knjige iz časa izhoda Izraelcev iz Egiptovske dežele, ko se je ljudstvo pritoževalo Bogu, zakaj jih je sploh izpeljal iz sužnosti. Njihovo godrnjanje je v tabor priklicalo kače, te pa so jih popikale in mnogo jih je pomrlo. Takrat je Bog naročil Mojzesu, naj naredi bronasto kačo in jo postavi na drog. Vsak, ki jo bo pogledal, bo živel.
Danes nam apostol Janez v evangeliju poroča prav o tem dogodku: Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Sporočilo te svetopisemske podobe je, da je tja, kjer je kača v raju zapeljala človeka, naj sam poskrbi za svojo prihodnost, človek pa ji je verjel in poskušal sam vzeti svoje življenje v roke ter okusil smrt, stopil Božji Sin Odrešenik. Stopil je na mesto kače, na drevo križa, da bi vsak, ki bo ponovno grešil, v grehu ne našel smrti, ampak Njega, ki je naše življenje in Odrešenik.
To je veliko sporočilo križa, naše krščanske vere in evangelija, ki ga oznanjamo tudi danes vsem, ki so Boga žejni. Bog nas ni zapustil, bil je nam enak v vsem, kot beremo v Pismu Hebrejcem, vendar ni grešil. Stopil je na mesto greha, za nas je postal prekletstvo greha, kot pravi apostol Pavel.
3. Križ za nas kristjane pomeni več kot trpljenje, stiska in smrt. Križ je znamenje Božje ljubezni, ki se je dala človeku in vzela in prevzela nase, ne samo njegovo veselje in radost, ampak tudi njegovo stisko, trpljenje, nezvestobo in greh. Ko danes pošiljamo, okrepljeni z molitvijo Cerkve, naše kandidate za sprejem cerkvene posvečene službe diakonata in prezbiterata na njihovo pot, jim ne postavljamo pred oči najprej vso odpoved in stisko, ki jih bo verjetno čakala.
V evangeliju v pogovoru Jezusa farizejem Nikodemom beremo, da nihče ne pride v nebesa sam. Nihče si ne more sam zaslužiti nebes, pa če si bo za to še tako prizadeval in se naprezal z dobrimi deli in molitvijo. Vedno znova mu bo zmanjkalo moči, če bo računal samo nase.
On skupaj z nami premaguje skušnjavo smrti, egoizma in greha, s katero se bomo borili do konca našega naravnega življenja. Zato na poti našega novega življenja potrebujemo Njegove moči. A ne samo moči besede, ki je bila nekoč izgovorjena, ampak besede, ki nam po Svetem Duhu vedno znova govori vsakemu osebno, danes pa še posebej vam trem, dragi bratje. Božji Duh nas namreč pozna in vstopa v naša srca. Po zakramentih nas bo hranil in prenavljal, da bomo lahko vedno bolj njegovi in močni, pa tudi odprti in sprejemljivi za besede in oznanilo evangelija.
