Obletnica razglasitve novega Zakonika cerkvenega prava

25.1.2022 Katoliška cerkev Cerkveno pravo

25. januarja 1983 je papež Janez Pavel II. z apostolsko konstitucijo Sacrae disciplinae leges razglasil novi Zakonik cerkvenega prava.

Cerkveno pravo skozi zgodovino s poudarkom na 20. stoletju 

Že v prvih stoletjih je Cerkev izdajala posamezne predpise in zbirke kanonov oz. pravnih norm, vendar do 20. stoletja ni imela svojega zakonika z vsemi veljavnimi zakoni. Prvi Zakonik cerkvenega prava v Katoliški Cerkvi, imenovan tudi Pij-Benediktov zakonik,[1] je bil razglašen 27. maja 1917, veljati pa je začel 19. maja 1918. Zakonik, ki se je po vsebinski razdelitvi zgledoval po zakonikih rimskega prava, je večinoma ohranil do tedaj veljavni cerkveno-pravni red, čeprav je uvedel določene spremembe. Temeljil je na duhu, ki sta ga v Cerkev vnesla tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) in protireformacija. Zakonik je začel nastajati leta 1904 in je sledil splošnim pravnim smernicam 19. in začetka 20. stoletja, ki so temeljile na personalizmu. To gledanje poudarja posamezno osebo in njen odnos do širše družbene skupnosti (Cerkve in države) prav tako pa tudi obratno – odnos teh skupnosti so posameznika. Obdobje tovrstne miselnosti in pravne prakse je v Cerkvi trajalo skoraj do začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora.

Papež Janez XXIII. (1958–1963) je 25. januarja 1959 napovedal rimsko sinodo in drugi vatikanski cerkveni zbor, hkrati pa tudi oznanil zaželeno prenovo zakonika. Razvoj človeške družbe je povzročil potrebo po spremembi obstoječe zakonodaje tudi na kanonskopravnem področju. S pravnotehničnega vidika je bila priprava novega zakonika uspeh v tem, da so pravniki teološki pojem Božjega ljudstva, ki temelji na biblični in patristični osnovi, prevedli v pravni jezik. Prenova zakonika je sledila ekleziologiji (nauku o Cerkvi) drugega vatikanskega cerkvenega zbora, posebej Dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium). Posebnost cerkvenega prava je, da je sestavljeno iz Božjega in človeškega prava.

Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1965 za novi zakonik podal naslednje smernice:

  • Cerkveno pravo izhaja iz narave Cerkve.
  • Cerkveno pravo korenini v vodstveni oblasti, ki jo je Kristus podelil Cerkvi.
  • Cerkveno pravo mora imeti svoj namen v skrbi, da duše dosežejo zveličanje.
  • Cerkveno pravo je potrebno za uresničevanje poslanstva Cerkve.
  • Cerkveno pravo je potrebno prenove, da bi se pravni red prilagodil spremenjenim razmeram.

Sestavljavci zakonika so leta 1967 na splošnem zasedanju škofovske sinode predložili besedilo dokumenta, v okviru katerega je bilo potrjenih 10 načel,[2] iz katerih je bilo razvidno, da je treba povsod uporabljati nauk o Cerkvi, ki ga je razvil drugi vatikanski cerkveni zbor. K pripravi zakonika so bile povabljene škofovske konference z vsega sveta, v strokovnih skupinah pa so poleg kardinalov, škofov, duhovnikov, redovnic in redovnikov sodelovali tudi eksperti laiki. Proces nastajanja zakonika je bil zelo dolg, temeljit in kompleksen.[3] Po tem, ko so bili osnutki besedil obdelani, so se v tajništvu pristojne strokovne papeške komisije skupaj s svetovalci lotili zadnjega dela. Poskrbeti so morali za notranjo skladnost osnutkov, ohranitev njihove izrazoslovne enotnosti pod tehnično-pravnim vidikom, ureditev kanonov v kratka in usklajena besedila ter določitev sistematične razvrstitve osnutkov v vsestransko skladen zakonik.

Sestava zakonika 

Zakonik cerkvenega prava vsebuje 1752 kanonov, sestavljen pa je iz 7 knjig z naslednjimi naslovi:

Prva knjiga: Splošne določbe (1–203)

Druga knjiga: Božje ljudstvo (204–746)

Prvi del: Verniki (204–329)
Drugi del: Hierarhična ureditev Cerkve (330–572)
Tretji del: Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (573–746)

Tretja knjiga: Učiteljska služba Cerkve (747–833)

Četrta knjiga: Posvečevalna služba Cerkve (834–1253)

Prvi del: Zakramenti (840–1165)
Drugi del: Druga bogoslužna opravila (1166–1204)
Tretji del: Sveti kraji in časi (1205–1253)

Peta knjiga: Cerkveno premoženje (1254–1310)

Šesta knjiga: Sankcije v Cerkvi (1311–1399)

Prvi del: Kazniva dejanja in kazni na splošno (1311–1363)
Drugi del: Kazni za posamezna kazniva dejanja (1364–1399)

Sedma knjiga: Postopki (1400–1752)

Prvi del: Sodstvo na splošno (1400–1500)
Drugi del: Sporni sodni postopek (1501–1670)
Tretji del: Nekateri posebni postopki (1671–1716)
Četrti del: Kazenski postopek (1717–1731)
Peti del: Postopek v upravnih pritožbah in pri odstranitvi ali premestitvi župnikov (1732–1752)

Glede na zakonik iz leta 1917 gre pri novem zakoniku za sistematično prenovo razvrstitve knjig in njihovih delov. Nova razvrstitev bolj ustreza gradivu in lastnemu značaju cerkvenega prava ter je v skladu z naukom o Cerkvi drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Novi zakonik izoblikuje načelo temeljne enakosti vseh vernikov, ki vlada znotraj Božjega ljudstva.

Papežu Janezu Pavlu II. so junija 1980 izročili tiskani osnutek zakonika, ki je bil na različne naslove poslan v končno preučitev in presojo. V dvorani Škofovske sinode v Rimu je leta 1981 potekala plenarna seja, na kateri so pristojni potrdili končno besedilo zakonika. Papeška komisija je delo končala po skoraj dvajsetih letih. Papež Janez Pavel II. je 25. januarja 1983 podpisal apostolsko konstitucijo z naslovom Sacrae disciplinae leges,[4] s katero je razglasil novi Zakonik cerkvenega prava.

Obstoječe stanje in pogled v prihodnost 

Zaradi hitrih sprememb v sodobni družbi in Cerkvi so nekateri predpisi že v času nastajanja pravnega besedila postali nezadostni in so bili potrebni ponovne presoje ter obravnave. V treh desetletjih po izidu zakonika so bili nekateri kanoni tudi dejansko spremenjeni ali dopolnjeni.

Na spletni strani https://www.kanonist.eu so objavljeni kanoni Zakonika cerkvenega prava, ki so jih papeži od leta 1983 popravili ali spremenili. Prav tako so objavljeni vsi dokumenti papežev v obliki motu proprio, s katerimi so bili kanoni spremenjeni.

Leta 2009 je bilo npr. natančneje opredeljeno pojmovanje diakonske službe v Cerkvi (prim. kann. 1008 in 1009). Katoliški nauk uči, da cerkveno službo v različnih stopnjah svetega reda opravljajo tisti, ki se že od nekdaj imenujejo škofje, duhovniki in diakoni (C 28)[5] in da obstajata dve stopnji službene deležnosti pri Kristusovem duhovništvu, to je škofovstvo in prezbiterat, medtem, ko je diakonat določen za pomoč in služenje.[6] Pojem sacerdos v sedanji rabi označuje škofe in duhovnike, ne pa tudi diakonov. Vse tri službe se sicer podeljujejo z zakramentalnim dejanjem, ki ga imenujemo ordinacija ali posvečenje (KKC 1554).[7] Sprejete so bile tudi nekatere spremembe in dopolnila v kazenskem in zakonskem pravu. Po novem je npr. za cerkveno veljavnost zakonske zveze za tiste, ki so izstopili iz Cerkve, potrebna kanonična oblika poroke, medtem ko pred tem omenjene osebe niso bile vezane nanjo.

Uporabljeni viri in literatura: 

  1. Zakonik cerkvenega prava (1983).
  2. Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve (1996).

[1] Zakonik so poimenovali po papežih, ki sta živela v času njegovega nastajanja in sicer sta bila to papež Pij X. (1903–1914) ter papež Benedikt XV. (1914–1922).
[2] Prim. Uvod v Zakonik cerkvenega prava (1983), str. 28–31.
[3] Podrobneje o tem v Uvodu v Zakonik cerkvenega prava (1983), str. 32–39.
[4] Besedilo konstitucije je v slovenskem prevodu objavljeno na začetku Zakonika cerkvenega prava.
[5] Dogmatična konstitucija o Cerkvi.
[6] Medtem, ko med episkopatom in prezbiteratom ni bistvene ontološke razlike, gre za bistveno razliko med njima ter diakonatom. To je bolj natančno določil papež Benedikt XVI. z motu proprijem Omnium in mentem, 26. oktobra 2009, s katerim je v tem smislu spremenil kan. 1008 in kan. 1009 ZCP dopolnil z novim tretjim paragrafom (AAS 102 [2010] 8–10). Kan. 1008 ZCP se po novem glasi: »Sacramento ordinis ex divina institutione inter christifideles quidam, charactere indelebili quo signantur, constituuntur sacri ministri, qui nempe consecrantur et deputantur ut, pro suo quisque gradu, novo et peculiari titulo Dei populo inserviant«. Novi § 3 kan. 1009 ZCP, ki je v celoti dodan, pa določa:« Qui constituti sunt in ordine episcopatus aut presbyteratus missionem et facultatem agendi inpersona Christi Capitis accipiunt,diaconi vero vim populo Dei serviendi in diaconia liturgiae, verbi et caritatis«.
[7] Katekizem Katoliške Cerkve.