Soboški škof dr. Peter Štumpf je sveto mašo ob molitvenem dnevu za nove duhovne poklice daroval v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Turnišču. Homilijo škofa Štumpfa objavljamo v celoti.

Leta 1940 je bilo iz Prekmurja 17, dve leti poprej pa 9 novomašnikov

Nekdaj je bila žetev največji delavni praznik domačij. Celo poletje so ljudje želi in mlatili žito. Pred Gospodovim vnebohodom so pri župniku naročali poljske maše, se udeleževali 'prošnjih in markovskih' procesij – vse to za dobro letino na poljih, sadovnjakih in vinogradih.

Mnogo pred kombajni so po žitnih prostranstvih želi srpi in kose. Po domačijah so  pele mlatilnice - za njih zelo značilne melodije. Bilo je naporno, a veselo. Vreča žita je pomenila malo bogastvo. Otroci smo metali snopje do mlatilnice ali pa zbirali plevel v velike košare. Veselili smo se malice z 'vrtanki, mesom iz tünke, s kumarami v smetani in krapci'. Sedaj so ostali le še spomini.

Danes žetev opravita kombajn in velikanski traktor z ogromnimi prikolicami. Pridelek se hitro odpelje v silose. Glavna skrb je odkupna cena pšenice. Vse je kot v industriji in v trgovini. Najbrž tudi zato vedno težje razumemo Jezusovo povabilo: »Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev (Mt 9, 38).«

Kako bi lahko kaj vedeli o žetvi otroci in mladi, ko pa nikdar niso bili zraven? Kako bi lahko vedeli, kdo je gospodar žetve in kakšno vlogo ima pri tem? Mnogi danes niti ne vejo, kako se pride do kruha. Prepričani so, da se vse prične v supermarketu. Prideš, izbereš, plačaš, vzameš in greš.

Za Jezusa je bila žetev sveto dogajanje, ko Bog bedi nad polji in žanjci. Žetev mora biti pravočasno opravljena, sicer pridelek propade. Žanjcev je moralo biti dovolj. S srpi so želi od jutra do večera. Skrb vsakega gospodarje žetve je bila, da je najel dovolj pridnih žanjcev, da jih je dobro postregel in tudi dobro plačal. Jezus je gotovo imel izkušnjo z žetvijo. Na neizmernih žitnih poljih je gledal Božje kraljestvo, ki ima veliko neposejanih njiv Božje besede. Samo kdor seje Božjo besedo, je vreden njegovega kruha, ki je kruh za življenje sveta.

Odnos do kruha vse pove o tem, kakšni smo ljudje. Začelo se je že z Mojzesom, ki je vodil svoje ljudstvo skozi puščavo v svobodo. Ljudstvo je godrnjalo. Naveličalo se je žeje in kruha, ki so jim ga dajala nebesa. V puščavi niso sejali in niso želi, ampak so samo nabirali in polagali v skledo to, kar jim je Bog dajal iz svoje dobrotne roke. Postali so razvajeni in presiti. Kazen zato ni izostala. Med njimi so se namnožile kače, ki so jih morile. Šele v bolečini kačjega pika in v grožnji smrti so sprevideli svoje zablode.

Reševal jih je pogled na bronasto kačo, ki je predpodoba križa (prim. 4 Mz 21,4-9).

Scena slovenske njive Božjega kraljestva postaja zelo podobna presušenim pšeničnim in koruznim poljanam. Dež močno zaliva vse do poplav, sonce pa nato hitro vse izsuši in požge. Sadovi so skromni, cene pa rastejo. Molitve in svete maše za ugodno vreme in dobro letino so zelo redke. Gospodar setve in žetve je poredko nagovorjen, naj bo usmiljen in velikodušen pri zalivanju in dajanju rasti.

Takšen 'ne – odnos' do Gospodarja se je prenesel tudi na naše slovenske njive Božjega kraljestva. Tudi tukaj Gospodar zelo redko sliši prošnjo, naj priskrbi dovolj delavcev, da bi lahko bila žetev pospravljena. Sicer pa je žetev že itak skromna: malo ljudi po cerkvah pomeni tudi manj krščanskih družin; manj krščanskih družin pomeni tudi manj duhovnih poklicev; manj duhovnih poklicev pomeni tudi manj vere v ljudeh. Med nami so se pojavile kače, ki imajo smrtni ugriz: vsesplošna naklonjenost do evtanazije, mamil, splava, teorije spola. Bijejo nas težavnosti demografskega obstoja, potem posledice klimatskih sprememb in še grožnja svetovne vojne.. Če je pri Mojzesu bronasta kača bila dovolj, da so njegovi ljudje preživeli, nam sedaj niti križ, v katerem verni gledamo drevo življena, ne pomaga, ker ga po večini domov sploh več ni. Ostal je samo še po cerkvah in kapelah in ob nekaterih poteh – za mnoge 'neko znamenje, kar tako – iz davne preteklosti'.

Apostol Pavel je v pismu Filipljane opozoril, da se Jezus Kristus ni oklepal enakosti z Bogom, temveč si je nadel podobo hlapca in je postal podoben ljudem. Ponižal se je in je bil pokoren do svoje smrti na križu. Čeprav Pavel pravi, da je Sin človekov prišel iz nebes, in se pred njegovim imenom pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in celo pod zemljo, se te Pavlove izjave, ki jo lahko razumemo kot njegovo 'veroizpoved', oklepa zelo malo ljudi. Takšen Jezus je za mnoge preveč vsakdanji, celo podpovprečen, nezanimiv, neučinkovit (prim. Flp 2, 6-11).

Ali je Jezus torej preveč preprost in premalo zakompliciran, da bi ljudi še lahko zanimal in bi vanj verovali? Ali ni človeštva privedla na rob preživetja njegova zvišenost in ošabnost, - ko se mu je izmuznila narava in ta gre v katastrofo; - ko mu je ubežala pamet v umetno inteligenco; ko mu iz laboratorijev uhajajo vse sorte virusi in grozijo z uničenjem…?

Vsako poletje nas vse bolj žge – pa ne sonce, ki ni ne rumeno in ne belo, ampak bledikasto čudno. Žgejo nas grehi nad naravo, drug nad drugim, nad seboj, nad Gospodarjem žetve, ki mu redki zmorejo zmoliti kakšen očenaš za ugodno vreme in ugodno letino. In samo še v tem redkem očenašu se mogoče znajde bežna prošnja za nove duhovne poklice, ker je prav, da ima fara vendarle župnika, ker tako je vedno bilo in sedaj tudi mora tako biti.

Nekateri pri tem  vseeno gredo bolj na globoko, in vejo, da je v tem ali bo imela fara še duhovnika ali ne, njihova vera močno na preizkušnji. Postavlja se tudi vprašanje, kakšna bo naša večnost brez duhovnika. Brez Božje besede in zakramentov bo vse na tem svetu pristalo samo v zakompliciranosti in frustracijah človeštva, ki je ošabno pametno, ne ve pa niti tega, koliko let mu je še ostalo za preživetje in obstoj.

Evangelist Janez, nam je zapisal, da Bog nikogar ni zapisal pogubi. Niti baba Vanga, Nostradamus in podobni ekscentrični preroki tega ne morejo preprečiti s svojimi temačnimi napovedmi. Bog je vsem namenil rešitev. Tako je moral Sin človekov, ki je prišel iz nebes, biti povzdignjen na križ, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal (prim. Jn 3,13-17).

Duhovnik, ki v to močno veruje, o tem prepričljivo govori, in tudi živi, lahko v momentu postane mož upanja in rešitve. Božja beseda je njegova bojna oprema, molitev moč, zakramenti pa življenje, ki ga nihče ne more ogroziti.

Letos v naši škofiji obhajamo 150-letnico rojstva čudovitega duhovnika, Jožefa Klekla st., ki je za Prekmurje storil zelo velike reči. Njemu smo dolžni veliko zahvalo, da je pri nas še doma katoliška vera. Veliko je delal za nove duhovne poklice. S svojim mesečnikom Marijin list je prestavil duhovništvo kot veličino, ki se ji vse podreja. Menil je, da so duhovniški poklici življenjskega pomena za narod. Takole pravi:  'Brez duhovnika ne more biti Jezusa v presvetem oltarnem zakramentu, ne more biti milosti na zemlji, brez milosti pa ni zveličanja. Kdor na to pomisli, spozna veličino duhovniškega poklica'.

Leta 1935, torej v času Kleklovega najbolj plodovitega delovanja, je bilo iz Prekmurja 480 duhovnih poklicev. Če je takrat Prekmurje imelo okrog 100.000 prebivalcev, med njimi 70.000 katoličanov, pomeni, da je na 208 prebivalcev in 148 katoličanov prišel 1 duhovni poklic. Klekl trdi, da je Prekmurje pošiljalo v tujino več misijonarjev, kakor takrat vsa preostala Jugoslavija, in to predvsem na Kitajsko, Kubo, v Palestino, Tunizijo, na Japonsko, v Indijo, Brazilijo in v Srednjo Ameriko, ne upoštevajoč, da so misijonarji delovali tudi široko po Jugoslaviji. Mesečnik Marijin list je še leta 1938 predstavil 9, leta 1940 pa kar 17 novomašnikov iz Prekmurja, ki so takrat obhajali svoje nove maše. Od 17 novomašnikov jih je bilo takrat kar 11 iz beltinske župnije. Množičnost duhovnih poklicev pomeni, da so takrat ljudje imeli zelo veliko vero.

Klekl je pri svojem pisanju zelo izpostavljal ljubezen duhovnikov do njihovih staršev, predvsem do matere. Mati Kleklu pomeni simbol slovenstva in vere. Danijelu Halasu je ob novi maši 16. julija 1933 v novomašni pridigi priporočil, naj postane Marijin sin. Z njo mora rasti njegovo duhovno življenje.

Zato naj jo goreče časti, širi njeno slavo z molitvijo rožnega venca in z drugimi pobožnostmi, predvsem pa naj posnema njeno življenje. Klekl Halasu napove preganjanje zaradi Jezusa in ga povabi naj pri Mariji išče tolažbo.

V novomašni pridigi Klekl spregovori tudi o Halasovi smrtni uri, vendar ne o načinu njegovega umiranja, temveč kot o popolni predanosti Materi Božji. Svojo pridigo je zaključil z besedami: 'Zdaj pa stopi k oltarju Marijin Sin, Kristusov duhovnik, opravi svojo prvo sveto mašo. Po njej živi kot Marijin sin, trpi kot Marijin sin, delaj kot Marijin sin in umri v njenem sladkem naročju kot njen sin, kot Marijin sin'.

Kleklovo povabilo tudi nas nagovarja, naj darujemo svete maše za nove duhovne poklice kot Marijini sinovi in hčere; naj veliko molimo za nove delavce na njivi Božjega kraljestva kot Marijini sinovi in hčere; naj tudi svoje trpljenje namenjamo v ta namen kot Marijini sinovi in hčere.

Mati Marija usliši našo zaupljivo in ponižno molitev in prošnjo.

Amen.