Prosite Gospoda žetve

Spoštovani gospod škof, dragi bratje duhovniki in diakoni, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi bogoslovci, dragi ministranti, dragi romarji k Mariji Pomagaj, dragi molivci za nove duhovne poklice, za njihovo svetost in stanovitnost.

Zahvalim se vsem, ki so pripravili današnji molitveni dan. Vsem duhovnikom, ki ste pripeljali ministrante iz svojih župnij, da bodo skupaj z nami prosili za nove duhovne poklice. Vsem molivcem za nove poklice, tako tistim, ki se v molitvi povezujejo v večje skupine in molijo skupaj z drugimi, kakor tudi tistim, ki v svojem srcu čutijo povabilo in odgovornost, da se odzovejo na Jezusovo naročilo, naj prosimo Gospodarja žetve, naj pošlje delavce. Prav tako se zahvaljujem tistim, ki se po župnijah udeležujete molitvenih ur za nove duhovne poklice, ker čutite, da je žetev velika, delavcev pa malo. Na poseben način se zahvaljujem našim kontemplativnim skupnostim, ki ostajajo živa ognjišča molitve in češčenja Najsvetejšega zakramenta za potrebe Cerkve in naroda. Vsem se zahvaljujem, da se po vas iz naše krajevne Cerkve neprestano dviga molitev in prošnja h Gospodu.

V goreči prošnji za nove duhovne poklice smo priromali k Mariji, ki je po Božjem povabilu sprejela poslanstvo Božjega materinstva. Priromali smo k Njej, h kateri se slovenski kristjani že stoletja zatekamo v vseh stiskah in potrebah. Po Njej izročamo nebeškemu Očetu svoje prošnje in po Njej se mu zahvaljujemo za darove, ki jih prejemamo iz njegove očetovske dobrote. H komu drugemu naj se zatečemo v svoji nemoči, če ne k Njej, ki nas spremlja s svojim pogledom in nas objema z ljubeznijo svojega materinskega srca.

K Mariji smo priromali, ker hočemo ravnati drugače, kot so ravnali Izraelci, ko so iz egiptovske sužnosti potovali v obljubljeno deželo. Pot je bila seveda naporna in puščava jim ni mogla nuditi vsega, kar so imeli v Egiptu. Njihovo nezadovoljstvo se je sprevrglo v godrnjanje. Na koga naj prevalijo odgovornost za to stanje, če ne na Mojzesa, in pa seveda tudi na Boga. Tudi mi v nekem smislu doživljamo puščavo pomanjkanja duhovnih poklicev. Kolikokrat se v mislih vračamo nazaj, v leta, ko je bilo veliko novih maš in so bile strani v Družini skoraj premajhne, da bi sprejele vse, ki so z duhovniškim posvečenjem stopali v službo Cerkve in Božjega ljudstva. In kako polni so bili noviciati, koliko je bilo zaobljubljenih v redovnih skupnostih. Iz teh spominov se lahko tudi v nas kaj hitro prebudi iskanje krivcev za puščavo, ki jo doživljamo. Godrnjanje in duhovno nezadovoljstvo, še bolj pa medsebojno obtoževanje, kdo je kriv za pomanjkanje, so v našem primeru tiste strupene kače, o katerih smo slišali v berilu, ki človeka ugriznejo v srce in vanj vbrizgajo smrtonosni strup obtoževanj in obsodb, ki strahovito poškoduje evangeljsko veselje in radost odrešenosti, ki nas vodita v obljubljeno deželo življenja z Bogom.

Zato smo danes tukaj, da bi dvignili svoj pogled na Kristusa. On človeštva ni privedel samo iz Egipta v obljubljeno deželo, ampak je šel ponj v deželo teme in večne smrti in ga pripeljal v deželo obljube, deželo odrešenih, v deželo večnega življenja. On je bil po „zunanjosti kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.“ Bog pa ga je povzdignil nad vse, „da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.“ Povabim vas, da danes svoj pogled dvignemo k njemu in sklenemo, da ga ne bomo nikoli odvrnili od njega. Če v naših očeh ne bo njega, bo strup nezadovoljstva in razočaranja premočan; zaradi njega se bomo razhajali in delili na dobre in slabe, na svete in grešne, na pravične in krivične, na naše in vaše, pozabili pa bomo, da smo vsi Božji otroci in da je Kristus umrl za vse. Na ta način naše skupnosti ne bodo imele nobene pričevanjske moči več. Z nezadovoljstvom in godrnjanjem ne moreš nikogar pripeljati h Kristusu.

„Zaskrbljujoče znamenje, da se nam to dogaja, je vedno bolj razširjena navada, da opuščamo obhajanje znamenja, ki nam ga je dal Jezus, da bi se spominjali njegovega dela odrešenja, in to je sveta maša. Zdi se, da je sveta maša vedno bolj skrčena na obred, ki nam je lahko všeč, ali pa nas dolgočasi. Številni pravijo, da se jim ni treba udeležiti svete maše, da bi bili dobri ljudje in da bi naredili veliko dobrega. Morda so zato naši dobri nameni tako malo prepričljivi, morda je zaradi tega naša zavzetost tako stresna, morda se zaradi tega krščanstvo kaže kot žalost zaradi seznama stvari, ki jih je treba storiti, ne odkrivamo pa veselja, ki izhaja iz združenja z Jezusom, s polnostjo njegovega veselja“ (Mario Delpini, milanski nadškof).

Nedavno sem se pogovarjal z enim od naših duhovnikov, ki je dejal, da občuduje vsakega mladega fanta in vsako mlado dekle, ki se odloči odgovoriti na Božje povabilo. V ozračju zunanje neprijaznosti do Cerkve in vernikov in v ozračju notranjega nezadovoljstva je potrebno veliko srce, ki zmore dovolj ponižnosti in zaupanja, da se odloči za vstop v semenišče ali samostan. Pri tem dostikrat niso najhujše in najvišje ovire v svetu, v javnem mnenju, ampak na največje nasprotovanje naletijo med svojimi bližnjimi, domačimi in prijatelji. „Menda ja ne boš naredil tega,“ je prijatelj dejal fantu, ki mu je povedal, da se je odločil za duhovništvo.

„Bratje, kaj naj storimo,“ so poslušalci vprašali Petra in apostole, ko so slišali Petrov govor? Kaj naj storimo? Najprej beseda vam, dragi fantje in dekleta, dragi Božji izvoljenci, ki v sebi slišite Božji klic, Božje vabljenje, obenem pa vas obhajata strah in negotovost. Dvomite vase, v svoje sposobnosti. Dvomite tudi zaradi svojih grehov in slabosti, zaradi svojih padcev. Dvomite zaradi razpoloženja v družini in zaradi slabih zgledov, ki jih vidite v Cerkvi. Vaš dvom razumem in ga spoštujem. Vendar vas še enkrat spomnim, da smo na Brezjah, pri Mariji Pomagaj, po kateri je v svet in v človeško zgodovino greha in nezvestobe stopil Odrešenik Jezus Kristus. Marija ob angelovem obisku ni imela nobenega zagotovila, da jo bo okolje sprejelo; niti tega ni vedela, kako se bo na njeno materinstvo odzval Jožef. Globoko se je zavedala svoje nevrednosti postati Božja Mati in zato je slavila Boga, ki se je ozrl na nizkost svoje dekle in po njej dal svetu odrešenika. V tihi zvestobi je hodila za svojim Sinom, poslušala njegovo besedo in zorela za odgovore, ki jih je morala dati Bogu kot Jezusova mati – od Betlehema do Kalvarije. Zato, dragi fantje in dekleta, tudi vam ponavljam klic, ki ga je ob izvolitvi v svet zaklical sv. Janez Pavel II.: „Ne bojte se Kristusa. Odprite vrata Odrešeniku.“ Tudi vi se ne bojte Kristusa, saj je on Odrešenik tudi vaših slabosti in grehov. On vas bo po Svetem Duhu usposabljal, da boste znali in zmogli odgovarjati na njegova povabila. Skupaj s sv. Pavlom boste spoznali, da vse premorete v njem, ki vam daje moč.

In še beseda vam, dragi molivci za duhovne poklice. Vas, dragi bratje in sestre kristjani, pa povabim, da v molitvah za duhovne poklice postanemo osebni. Mislim namreč, da v svojih molitvah velikokrat mislimo na Boga v duhu vodilne misli današnjega molitvenega dneva: „Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.“ Istočasno pa v teh molitvah razmišljamo o tistih, ki slišijo Božji klic in ki naj bi nanj odgovorili ali odgovorile. Molimo torej k tistemu, ki kliče, naj se ne naveliča klicati, in za tiste, ki so poklicani, da bi ne oklevali z odgovorom. In vse to je lepo in prav. Toda, kje pa smo mi, kje smo molivci. Tudi mi moramo odkriti svoje mesto znotraj tega velikega molitvenega pogovora o klicanju in o poklicanih.

Prej sem govoril o okolju, v katerem živimo in o duhovnem ozračju, ki nas obdaja. Kako lahko začnemo oboje spreminjati? Vedno bolj sem prepričan, da na tak način, da bomo v prošnjah za duhovne poklice vedno najprej molili zase. Pa ne, da bi vsi odšli v semenišča ali v samostane, nikakor. Pač pa, da bi vsak izmed nas v stanu, v katerem živi, in v poklicu, ki ga opravlja, pa seveda tudi med ljudmi, ki jih srečuje, vedno živel v skladu z Božjo voljo. Kakor prosimo za poklicane, da bi odgovorili, moramo najprej prositi zase, da bi vsak izmed nas vedno in povsod odgovarjal na Božja povabila in kot mož ali žena, kot oče ali mama, kot sodelavec ali sodelavka, kot sosed ali soseda sodeloval z Božjo voljo. Si lahko predstavljate, koliko odprtih vrat bi bilo pripravljenih, da vstopi Gospod ter prebiva v nas in med nami. Duhovno ozračje bi se začelo spreminjati.

To bi bil odgovor tudi na povabilo papeža Frančiška, da je „v našem času za nas kristjane odločilno, da gojimo pogled, poln upanja, da bi lahko v službi Božjega kraljestva, kraljestva ljubezni, rodovitno delovali, odgovarjajoč na klic, ki nam je bil zaupan.“ To upanje ima svojo gonilno silo v Kristusovem vstajenju, ki »vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Res je, da se pogosto zdi, kakor da Bog ne obstaja. A gotovo je tudi, da sredi temine vedno vzklije nekaj novega, kar prej ali slej obrodi sad.«

Pred nami sta tudi mlada fanta, ki bosta pristopili, da bi izjavila, da svoje življenje spoznavata kot odgovor Gospodu, ki ju kliče, da bi služila Cerkvi in vernemu ljudstvu, h kateremu bosta poslana. Duhovniško služenje ni izbira, v kateri ima glavno vlogo vsak posameznik, ki bi menil, da bo tako postal koristen, ker ima nekaj dati Gospodu in Cerkvi. Bolj gre za odgovor na klic Cerkve, tega konkretnega občestva, ki po skrbnem razločevanju izbere ljudi, ki so pripravljeni vstopiti v poklic služenja.

Dragi bratje in sestre, prosim vas, naj nikoli nihče izmed njiju, pa tudi nihče izmed vaših duhovnikov ne pogreša vaše molitve. Brez nje ne bomo zmogli. Marija, mati Cerkve, prosi za nas, za naše družine in naše duhovnike. Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit