Največje skupnosti Slovencev so v zamejstvu, zlasti v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Nastale so tam, kjer je bilo nekoč slovensko ozemlje, a je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov v zgodovini pripadlo sosednjim državam.

Drugje po svetu so se slovenske skupnosti oblikovale tam, kamor so Slovenci najbolj množično odhajali po prvi ali drugi svetovni vojni, delno iz ekonomskih, delno iz političnih razlogov, predvsem v Združenih državah Amerike, Argentini, Kanadi in Avstraliji.

Po besedah ljubljanskega pomožnega škofa in predsednika Koordinacije za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Slovenski škofovski konferenci Antona Jamnika, slovenski duhovniki v zamejstvo in drugod po svetu odhajajo predvsem zaradi duhovne oskrbe slovenskih skupnosti. “V slovenski središčih imajo predvsem maše, delijo zakramente, obiskujejo starejše in bolne ter skrbijo za mlade družine,” je dejal. Hkrati duhovniki v slovenski skupnosti vodijo šole, v katerih se lahko mladi, pa tudi starejši, učijo slovenskega jezika, pripravljajo različne družbene in kulturne dejavnosti, namenjene predvsem utrjevanju vezi med Slovenci in ohranjanju njihove identitete. “V Bruslju imajo na primer v tamkajšnjem slovenskem pastoralnem centru redno različne razstave, predavanja in družinske seminarje. Zelo veliko različnih kulturnih dejavnosti pripravljajo tudi v Argentini. Na takšne dogodke pogosto radi pridejo tudi tisti, ki jim sicer versko življenje ni blizu,” pravi Jamnik.

Celoten prispevek o duhovni oskrbi naših zamejcev ter Slovencev po svetu lahko preberete na spletni strani Primorskih novic.