Škof Jamnik: Potrdimo našo medsebojno povezanost kot živo občestvo 'treh Slovenij'

4.8.2024 Svete Višarje Marija, Zamejci in izseljenci
Foto: Ivo Žajdela / druzina.si Foto: Ivo Žajdela / druzina.si

V nedeljo, 4. avgusta 2024, je bilo na Svetih Višarjah 36. romanje treh Slovenij. Letošnji predavatelj je bil umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj, mašo pa je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.

Homilijo škofa Jamnika v nadaljevanju objavljamo v celoti.


 

Dragi romarji treh Slovenij, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice, sestre in bratje v Kristusu, prisrčno pozdravljeni na svetem kraju v Marijinem svetišču na Višarjih.

Božja Mati Marija – Višarska Kraljica, že stoletja na tem čudovitem in svetem kraju sprejema romarje različnih narodov in dežel, saj je prav ta gora in to prijazno svetišče Višarske Matere Božje neke vrste tromeja in na poseben način stičišče in žarišče slovanskih, romanskih in germanskih narodov, stičišče in duhovno žarišče njihovih jezikov in njihovega verskega, duhovnega in kulturnega izročila. Tu, pri naši nebeški Materi, smo vsi doma, tu smo vsi dobrodošli. Posebno prisrčen pozdrav danes velja vam, spoštovani romarji treh Slovenij: romarjem  iz matične domovine, iz zamejstva in iz izseljenstva; vsi, ki ste sledili vsakoletnemu vabilu Rafaelove družbe in priromali na ta sveti kraj. Prisrčen pozdrav romarjem iz zamejstva, iz videmske in goriške nadškofije, iz tržaške škofije in iz celovške škofije, pozdrav rojakom iz  Porabja in drugod. Med romarji posebej pozdravljam vas, spoštovani sobratje duhovniki, ki pastoralno skrbite za naše rojake v zamejstvu in izseljenstvu skupaj z Izidorjem Pečovnikom, predsednikom Zveze duhovnikov, ki delujete v različnih evropskih državah.

1. Srečanje treh Slovenij je spodbuda, da bi krepili »kulturo srečanj« in pristnih medsebojnih odnosov v vsakdanjem življenju

Papež Frančišek nam je v okrožnici Vsi smo bratje spregovoril o tem,  kako je »človek tako ustvarjen, da se lahko uresniči, razvije in doseže polnost le »z iskreno daritvijo samega sebe. Prav tako ne more do dna spoznati lastne resnice, če se ne sreča z drugimi: »Ne morem se uspešno pogovarjati s samim seboj, razen po merah, s katerimi se pogovarjam z drugim. Zato nihče ne more doživeti vrednosti življenja brez ljubezni do konkretnega sočloveka. V tem je skrivnost pristnega človeškega bivanja, kajti življenje je tam, kjer je »druščina, skupnost, bratstvo; to življenje je močnejše od smrti, če je zakoreninjeno v resničnih poznanstvih in druščinah. Nobenega življenja pa ni, kjer zahtevajo, da je treba pripadati le samemu sebi in živeti kakor otok: v takšnem odnosu vlada smrt.

Beseda »kultura« označuje nekaj, kar je prodrlo v ljudstvo, v njegova najgloblja prepričanja in njegov življenjski slog.  Zato govoriti o »kulturi srečanja« pomeni, da si kot ljudje strastno želimo srečanja, iskanja skupnih točk, postavljanja mostov, snovanja nečesa, kar pritegne vse. To je postalo navdih in življenjski slog.« (papež Frančišek, Vsi smo bratje).

Na svetem kraju smo zbrani, da bi ponovno potrdili našo medsebojno povezanost, da bi kot živo občestvo »treh Slovenij« potrdili našo odločitev za življenje, za spoštovanje vsakega človeka, da bi potrdili »kulturo srečanj«. Ta pa nas vabi, da v različnosti pogledov in prepričanj vidimo bogastvo bivanja, da nikoli nobenega človeka ne izključujemo iz naših skupnosti, da iščemo predvsem tisto kar nas povezuje in nikdar nikogar ne žalimo in ponižujemo. Poklicani smo, da rušimo predsodke in zidove, ki jih pogosto gradimo okoli sebe. Veselimo se različnih darov drugih, drug od drugega se učimo in iščemo predvsem tisto, kar nas povezuje, združuje. Naj to srečanje vse nas poveže v »eno domovino Slovenijo v hvaležnosti, da živimo v samostojni državi Sloveniji in da lahko letos praznujemo 20. obletnico našega članstva v EU in Natu. 

2. Stopiti na pot odgovornosti in razumnosti: iz pasivnosti in fatalizma na pot zahtevnih odločitev in pričevanja

Zahodni človek je močno zaznamovan s poskusom zanikanja in odpovedi izročilu iz katerega raste: grškim Atenam, torej razumnosti in iskanju smiselnosti bivanja, ki je onstran človeka, ter Jeruzalemu, judovsko krščanskemu razodetju učlovečenega Boga Jezusa Kristusa, ki je brezpogojna Ljubezen in Dar iz nebes na poti iskanja smisla bivanja. Zanikanje tega vodi v zastrašujoči etični relativizem (evtanazija, splav, ideologija spolov itd..), subjektivizem, pragmatizem in izgubo temeljnega smisla bivanja, ki presega meje obzorij zgolj tosvetnega bivanja.  Tudi v kristjani smo otroci tega časa in se kaj hitro prepustimo svetu individualistične zaprtosti vase, pasivnosti, svetu ugodja in udobja, kar pa vodi v malodušje in izguba veselja do življenja. Prav tako je nevarnost, da kot krščansko občestvo sami sebe v sodobni družbi potisnemo v nek geto, kar seveda počne tudi sekularizirana Zahodna družbe z nami kristjani. Ko gre za temeljne vrednote, ki izvirajo iz našega krščanskega humusa, kot npr, dostojanstvo človeka, temeljne človekove pravice, solidarnost, versko svobodo….ne smemo biti tiho, ampak moramo jasno in razločno spregovoriti o razlogih našega upanja in biti živi priče evangeljskih vrednot. Ne prepustimo se populizmu in všečnosti, naj ne bo logika našega življenja moč kapitala in položajev, ampak ohranjajmo in živimo luč evangelija v okoljih kamor nas Gospod pošilja. 

Pogosta ta pot ne bo lahka, napori bodo, »žulji« in dvomi, ampak zmogli bomo, če bomo hodili skupaj, prav zato so srečanja na Višarjih okrepitev  našega poguma in moči, da bi v zaupanju v Stvarnika zgodovine in Marijino varstvo ohranjali močni upanje in korajžo na poteh življenja. 

In ker smo v hribih, posebej še, če je kdo prišel peš na to Božjo pot, je zelo zgovorna misel iz Chardinovega  predavanje  "O sreči", ki ga je imel l. 1943 v Pekingu. 

Pierre Teilhard de Chardin primerja človekovo odločitev za pot sreče s pripravo na pot v gore. Na tri skupine razdeli ljudi:

  • prve imenuje utrujence ali pasivneže - to so tisti, ki so že takoj na začetku poti utrujeni in se vrnejo nazaj v zavetišče;
  • -drugi so popotniki, ki sicer prehodijo del poti, a so misel na vrh opustili in se konča njihov vzpon na prvi sončni polici. Te imenuje uživače - človek pač mora imeti kaj od življenja;
  • tretjo skupino pa imenuje navdušence, To so dosledni ljudje, ki vztrajajo na svoji poti kljub naporu in oviram, nosijo svoj nahrbtnik in osvojijo vrh in doživijo resnično srečo. 

Od tu izpelje tri temeljna navodila delovanja:  BITI, LJUBITI, ČASTITI. 

3. Popolna izročitev Bogu po Marijinem zgledu pomeni stopati na pot resnične svobode in novega upanja

Dragi bratje in sestre, v Marijinem svetišču smo zbrani, zato naj bo naša in nebeška Mati, naša učiteljica vere, naj bo Zarja upanja, naj Kraljica Slovencev vse nas, ne glede na to, na katerem koncu sveta živimo, povezuje v eno družino. Marija je tista žena naše zemlje, ki se je povsem izročila Bogu in od njega prejela posebno pravico, da je njegovemu večnemu Sinu podarila človeško življenje. »Dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Marija je poveličana lepota, podoba novega človeštva. Ko se Marija pokaže v svoji popolni odvisnosti od Boga, v resnici izraža svojo popolno svobodo, ki je utemeljena v tem, da povsem spozna svoje pravo dostojanstvo. Ta milostni dar se tiče tudi nas, ker nam kaže naše dostojanstvo. Kot možje in žene smo sicer zaznamovani z grehom, a rešeni v upanju, ki nam dovoljuje, da se posvečamo svojemu vsakdanjemu življenju. To je pot, ki jo Marija omogoča človeku. Popolna izročitev Bogu pomeni najti pot resnične svobode. Ko se namreč človek obrne k Bogu, postane zares človek. Najde svojo prvotno poklicanost kot oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.

Iz Marijinega pogleda na nas odseva Božje usmiljenje. Naj se nas dotakne njen pogled, ki nam govori, da nas Bog vse ljubi in nas nikoli ne zapusti! Marija nam tu kliče v spomin, naj ima globoka in ponižna, zaupna in stanovitna molitev osrednje mesto v našem krščanskem življenju. Molitev je nujno potrebna, da bi mogli prejeti Kristusovo moč. »Kdor moli, ne zapravlja svojega časa, tudi če ima položaj vsa znamenja nujnosti in se zdi, da nas sili edino k delovanju« (okr. Deus caritas est, 36). Če pustimo, da nas dejavnosti čisto prevzamejo, zaidemo v nevarnost, da molitev izgubi svoj poseben krščanski pomen in svojo pravo učinkovitost. 

Marijino življenje je sporočilo upanja za vse vas dragi rojaki, ne glede na to iz katerega konca sveta prihajate. Marijo rad kličem kot Zvezdo upanja (okr. Spe salvi, 50). Na poteh našega življenja, ki so pogosto tako temna, je Marija luč upanja, ki nas razsvetljuje in nam kaže smer na naši stezi. S svojo privolitvijo, z velikodušno podaritvijo same sebe je Marija odprla Bogu vrata našega sveta in naše zgodovine. Vabi nas, naj tako kakor ona živimo v neomajnem upanju in naj ne poslušamo tistih, ki trdijo, da smo ujetniki usode. Marija nas spremlja s svojo materinsko navzočnostjo sredi dogodkov v življenju posameznikov, družin in narodov. Srečni so možje in žene, ki zaupajo Kristusu, ki je za naše zveličanje daroval svoje življenje in nam podaril svojo Mater, da je naša Mati!

Amen.

Prispevek o dogodku in več fotografij si lahko ogledate na spletni strani Družine.