Homilija novomeškega škofa in predsednika SŠK, dr. Andreja Sajeta, na praznik Marijinega vnebovzetja na Zaplazu

Nemški filozof Immanuel Kant (1724-1804) je zapisal: »Dve stvari vedno bolj vzbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje se moja misel bavi z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.«

V preteklih dneh smo lahko v jasnih nočeh občudovali zvezdnato nebo z meteorskim rojem Perzeidov in z mnogimi utrinki. V tem smo lahko zaslutili brezmejnost in skrivnostnost našega bivanja, ki ima v Božji luči in v krščanski veri v posmrtno življenje posebno mesto in velik pomen.

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja tudi nas navdaja hvaležnost in občudovanje velikih Božjih del v Marijinem življenju, to je v življenju Nje, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. Naravni moralni zakon, ki obvezuje vse ljudi, ljudje spoznavamo preko vesti. Človek je med vsemi bitji edini sposoben razločevati med dobrim in slabim in je zato odgovoren za svoja dejanja.

Ko izrečemo besedo »nebesa«, pogosto pomislimo na nebo, prostor tam gori nekje v vesolju, ki si ga predstavljamo kot kraj snidenja z Bogom. Vendar nebesa niso to. S pojmom nebes označujemo nekaj veliko večjega in težko opisljivega s človeškimi besedami. Želimo povedati, da nam je Bog blizu in nas ne zapusti niti v smrti, ampak nam daje prostor bivanja za vedno in za vso večnost. Zaznavanje teh, našemu razumu presežnih dejstev tudi v nas zbuja občudovanje, hvaležnost in vero, da nam bo Bog, kakor Mariji, stal ob strani in nam dajal moči za vsakodnevno življenje.

Vzel nas bo k sebi ne samo z dušo, ampak tudi s telesom. To pomeni, da ima tudi telo oz. fizično življenje vsakega od nas svoje pomembno mesto in vrednost. Bog nas pozna, ljubi in sprejema človeško osebo celostno, takšno, kakršna je. V večnost sprejme to, kar zdaj raste in se uresničuje v našem življenju, ki ga sestavljajo tako radost in veselje kakor tudi trenutki potrtosti in preizkušenj. 

Ta resnica o neprecenljivi vrednosti človeške osebe kot celote nas zavezuje k prizadevanju za njeno zaščito od spočetja do naravne smrti. Zavezuje nas k vzgoji za vrednote in k spoštovanju bolnih in ostarelih, ki smo jim kot družba in posamezniki dožni nuditi solidarno pomoč, sočutje in bližino. V nobenem primeru nimamo pravice posegati v človeško življenje in ga nasilno končati ali pomagati, da ga pod pretvezo usmiljenja in pomoči drugemu nekdo lahko konča sam.

Obvezuje nas tudi k dostojnemu pokopu umrlih brez izjeme, tudi nasilno pobitih, ki še nimajo groba in imena. Temelj te obveze in civilizacijske norme je v tem, da je vsak človek zaznamovan z dostojanstvom, ki mu je podarjeno s tem, da je in da biva; in to ne glede na raso, kulturo, jezik, narodnost, politično pripadnost ali drugo okoliščino. Tega dostojanstva mu zaradi izvorne pripadnosti ne more podeliti država ali kaka druga človeška oblast. Posledično ga slednja tudi nima pravice vzeti ali omejiti.  

Današnji praznik nam pove, da imamo v nebesih mater Marijo, ki nas spremlja tukaj na zemlji. Nismo sami! Ona pozna naša življenja in nas razume. Posluša naše molitve, je sočutna s človeškimi preizkušnjami in potrebami, pomaga s svojo materinsko dobroto. Zaradi tega se ob prazniku Marijinega vnebovzetja zbiramo k bogoslužju še posebej v njej posvečenih romarskih cerkvah. Kot krščansko občestvo in posamezniki ji danes izročamo molitve in prošnje, naj posreduje za nas pri Bogu. Ob njej se učimo verovati in živeti iz vere.

Marija je velika in vredna občudovanja, ker se je izpraznila egoizma in Bogu dala mesto v svojem življenju. Vprašajmo se, kje je v naših življenjih prostor za Boga? Ga nismo morda postavili vse bolj na stranski tir kot konkurenta in kot tistega, ki omejuje naše načrte? Ali ni vera postala za mnoge zgolj lep obred in tradicija, ki je v ospredju zgolj za praznike in posebne priložnosti?

Marijin zgled nas uči poveličevati Boga v konkretnem, tako zasebnem kot javnem življenju in računati z njim vsak trenutek. Pred kratkim mi je nek moški  pokazal majhen škapulir, ki ga je imel obešenega na vratu in dejal: »Marija me spremlja in varuje v življenju, mene in mojo družino. To znamenje me spominja na to vsak trenutek.«

Krščanstvo ne oznanja zgolj odrešitve duše v nedoločenem prihodnjem času, v katerem bi ugasnilo vse, kar je bilo dragoceno in drago na tem svetu, ampak obljublja večno življenje v vsej polnosti. Nič od tega, kar nam je dragoceno, ne bo ugasnilo, ampak bo našlo polnost v Bogu. Zato je vera v Boga pomembna sedaj in v konkretnem življenju posameznika; daje nam oporo na poti, da ne omagamo in da lahko hodimo v luči tudi v somraku preizkušenj.

Kaj nam sporoča praznik Marijinega vnebovzetja? Iz dejstva verske resnice Marijinega vnebovzetja lahko izpeljemo, da je v Bogu prostor za vsakega človeka (Frančišek, Veliki šmaren 2013). Bog sam je, kot beremo v evangeliju o Jezusovem zagotovilu, hiša s številnimi prostori. Nihče ne bo ostal brez svojega mesta  (prim. Jn 14,2).

S tem dejstvom je povezana še druga resničnost. Ne le, da je v Bogu prostor za človeka. Tudi v človeku je prostor za Boga. Ta prostor je treba včasih na novo odkriti ali vsaj pospraviti navlako v njem. To občudujemo pri  Mariji, sveti skrinji, ki izžareva Božjo navzočnost. Dala je prostor, da Bog stopi vanjo in deluje po njej.

Koliko prostora dajemo Bogu mi? Z molitvijo, zakramenti, branjem Božje besede, vključevanjem v krščansko občestvo, z dobrimi deli, se prostor za Boga v nas veča. V veri odprimo vrata svojega bitja, da bi Bog lažje vstopil v naša srca in nam dal novo moč za življenje. Po Marijinem zgledu recimo: Zgodi se tvoja volja, smo Gospodovi služabniki in služabnice.

Danes je veliko besed o boljšem svetu. Vsi si ga želimo in ga pričakujemo. To je naše upanje. Ali in kdaj bo ta boljši svet prišel, ne vemo. Priča smo grozotam novih vojn in nasilja. Svet je poln nemira. Postaja nas strah.

Gotovo je, da svet, ki se odvrne od Boga in ga zavrača ali zanika, ne postaja boljši, temveč slabši. Vsak od nas lahko naredi majhne a pomembne korake za boljši svet. Samo priznanje Boga in spoštovanje sočloveka lahko zagotovi svetu tudi več spoštovanja, miru in dobrote.

Marijin zgled odprtosti za Boga in sočutja do sočloveka nam je spodbuda in zgled. Je naša tolažba in upanje za vse, ki smo še na poti. Zaupajmo se njeni materinski priprošnji, da bi Gospodu izprosila milost okrepitve naše vere v večno življenje. Naj nam bo svetilnik in kažipot.

Marija v nebo vzeta, prosi za nas.

Amen.