Praznik Rožnovenske Matere Božje smo pri Mariji Pomagaj obhajali skupaj z Radiem Ognjišče. Slovesno somaševanje je vodil opat Maksimilijan File.

Praznik Rožnovenske Matere Božje smo pri Mariji Pomagaj letos že dvanajstič obhajali skupaj z Radiem Ognjišče. 7. oktober je za baziliko Marije Pomagaj še prav poseben praznik, saj se spominjamo obletnice posvetitve cerkve in imenovanja cerkve za baziliko. Goriški nadškof dr. Jakob Missia, ki je postal prvi slovenski kardinal, je na Rožnovensko nedeljo, 7. oktobra 1900, posvetil novo cerkev na Brezjah. 5. oktobra 1988, ob prazniku sv. Frančiška, pa je papež Janez Pavel II. podpisal dokument, s katerim je cerkev na Brezjah razglasil za manjšo baziliko (basilica minor).

Praznični večer smo ob 18. uri pričeli z molitvijo dveh delov rožnega venca (veselega in svetlega dela), ob 19. uri je sledila sveta maša in po sveti maši še žalostni ter častitljivi del rožnega venca. V baziliki Marije Pomagaj se je zbralo veliko romarjev, celotno slovesnost so lahko v neposrednem prenosu spremljali tudi poslušalci Radia Ognjišče. Slovesno somaševanje je v baziliki Marije Pomagaj vodil stiški opat Maksimilijan File. Ob njem so somaševali direktor Radia Ognjišče, msgr. Franci Trstenjak, msgr. Miro Šlibar, g. Drago Svetek in p. Krizostom Komar.

Opat Maksimilijan je v pridigi spregovoril o vsebini praznika ter pomenu molitve rožnega venca. Pridigo objavljamo v celoti.

Obhajamo praznik, ki je spomin na pomorsko bitko, katera se je na današnji dan odvijala ob zahodni obali Grčije, med katoliško Sveto ligo in turškimi silami. Z drugimi besedami, sporočilo evangelija in naša evropska civilizacija sta bili ogroženi, zato ju je bilo treba braniti. Na koga se torej obrniti, če ne na Boga? Zato je papež, sv. Pij V., prosil krščansko ljudstvo naj moli rožni venec. To, za kar so se ti pogumni bojevniki Svete lige borili in zmaga, ki jim jo je priborila Devica Marija, je bila prihodnost krščanske Evrope in s tem krščanske družbe in kulture.

Toda, kot je opozoril papež Benedikt XVI., »je današnji Zahod razvil posebno sovraštvo do samega sebe.« In nadaljuje: »pohvalno je, da se Zahod trudi biti odprt in razumevajoč za vrednote tujcev, vendar je izgubil sposobnost ljubiti samega sebe. Vse kar vidi v svoji zgodovini, je samo slabo in zaničevanja vredno.« Po domače bi rekli, da je Zahod pozabil, kaj vse dolguje krščanski veri in krščanski kulturi in ravno zaradi te pozabljivosti, je znova resno ogrožena naša prihodnost in prihodnost civilizacije, v kateri živimo. Mnogi so pozabili na Lepant, na milosti, ki nam jih je takrat podarila Marija in na svobodo ter vrednote, ki so nam jih naši predniki hrabro priborili.

Toda danes tukaj, vi in jaz, v Marijinem svetišču na Brezjah in na domovih, ob prazniku svetega rožnega venca, nismo pozabili na to. In upamo, da bomo po Božji milosti in Marijini priprošnji znova v središče svojega življenja postavili krščanske vrednote in katoliško kulturo. Če želimo zgraditi boljšo državo, bolj ljubečo in skrbno družbo, lepšo prihodnost, mora vsak od nas odigrati svojo vlogo. To pa se začne, ko začnemo moliti; ko vsak od nas vzame svoj rožni venec ter moli, vsaj v tem mesecu rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. in papež Frančišek sta rožni venec označila za svojo najljubšo molitev in nas skupaj s papežem sv. Pavlom VI. toplo spodbujata k njeni molitvi. Papež Pij XI. je dejal: »Če si želite miru v svojih srcih, na svojih domovih in v svoji državi, se vsak večer zberite k molitvi rožnega venca.«

Ko namreč molimo rožni venec, nas Marija z nežno, materinsko ljubeznijo vodi k vedno globljemu vstopanju v življenje njenega Sina, v tiste odrešenjske dogodke, v katerih se srečujemo z Božjo ljubeznijo in usmiljenjem. Ko prehajamo iz desetke v desetko, se približujemo Mariji pri premišljevanju življenja njenega Sina. Ko se z ljubeznijo spominjamo skrivnosti njenega življenja, oznanjevanja, smrti in vstajenja, nas ona nežno vodi v globino Jezusove ljubezni do nas. Pravzaprav nas vodi k Njemu, ki nas ljubi tako kot nihče drug, k Njemu, ki je temelj in vir ljubezni.

Marija v času svojega življenja na zemlji nikoli ni molila rožnega venca. Toda bolj kot kdor koli drug je zrla v obličje svojega Sina. Njen pogled je bil vprašujoč, ko je z Jožefom zaskrbljeno iskala Jezusa. Njen pogled je bil pronicljiv, ko je prosila svojega Sina, naj iz ljubezni in skrbi za novo poročeni par v stiski, stori prvi čudež. Z najglobljo žalostjo je gledala svojega križanega Sina in ga ob vznožju križa še zadnjič vzela v svoje naročje. Zato so lahko njene brezmadežne oči zagledale slavo njenega vstalega Sina, tako zelo, da si kot kraljica deli njegovo slavo v nebesih.

Marija ni molila rožnega venca, ampak ga je živela. Ko molimo rožni venec, smo tudi mi deležni njene žive izkušnje. Marija, ki je polna milosti, si goreče želi, da bi se svetost njenega Sina zgodila v našem življenju. Pravzaprav ali ni to tisto, za kar si tudi mi tako goreče prizadevamo in želimo za svoje družine. Kot člani Božjega ljudstva si prizadevamo biti Kristusovi učenci, posnemovalci, in prvi korak na tej poti je molitev – ne zgolj recitiranje besed - temveč molitev, ki nas vodi v srečanje z Odrešenikom. Kot je učil sv. Ludvik Montfortski: »vsa popolnost, vsa svetost je v tem, da se upodobimo po Kristusu.«

Če je Kristus pot, je Marija tista, ki nam kaže to pot. V berilu smo slišali, kako se je Marija pridružila apostolom pri molitvi. Ni si težko predstavljati, da je Marija z apostoli delila, kar je doživela. Tako kot so se apostoli zbirali z Marijo, bi se morali tudi mi zbirati k skupni molitvi rožnega venca, kadar koli je to mogoče, kajti pregovor pravi: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj.«

Ko je naša civilizacija ogrožena, h komu se bomo obrnili, če ne k Bogu? Morda je prav v tem srčika vseh problemov: v našem času in naši družbi in v naših družinah, se vse premalo in vse redkeje obračamo k Bogu. V našem času so se pojavile zmote, ki ogrožajo življenje, družino in zakon, celovitost človeške osebe ter dobroto stvarstva in naravni red, ki ga je dal Bog. Tako kot leta 1571, sta znova in to resno, resno ogroženi resnica in naša krščanska civilizacija. In tudi v tem času smo kristjani poklicani, da branimo resnico, da pričujemo o lepoti vere v Jezusa ter da ljubimo svoje bližnje. Ljubezen pa ne pomeni dopuščati napake ali pa molčati ob storjenem zlu. Sv. Katarina Sienska je rekla: »Dovolj je bilo pozivov k molku! Kričite s sto tisoč jeziki.« Zato moramo kričati, moramo govoriti in za nas se to začne s - sto tisoč jeziki -, ki vzklikajo Zdravamarijo svetega rožnega venca. Vsak dan molite rožni venec, molite ga premišljeno ter tako pustite, da preobrazi vaša srca in vaša življenja! »Nihče ne more živeti v grehu in še naprej moliti rožnega venca; ali se bo odpovedal grehu ali pa se bo odpovedal rožnemu vencu.«

Rožni venec nam daje zmago v najpomembnejši bitki. Ne v bitki pri Lepantu, ki je za mnoge od nas lahko le zgodovina, ampak v bitki, ki jo vsakdo od nas vsak dan bije proti grehu, proti svojim slabostim in odvisnostim ter kot krščanska družba proti zmotam, lažnim novicam, zmedi in nekroideologiji, ki v 21. stoletju polnijo naše misli in krojijo usodo sveta.

Sveti rožni venec nas osredotoča na Jezusa Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje. Skupaj z Marijo, ki nam kaže to Pot, skupaj z Marijo, ki je v svojem srcu premišljevala skrivnosti odrešenja in svoje izkušnje življenja z Jezusom delila z apostoli, ko so bili v zgornji sobi skupaj zbrani pri molitvi, gremo naproti edini pomembni zmagi, zmagi nad grehom. Ne bomo se predali, ne bomo pobegnili in ne bomo zgubili. Ob tako velikem sredstvu, ki nam je na voljo, le najbolj ravnodušni ljudje ne bodo vzeli rožnega venca in ga molili! Zato vzemimo rožni venec in ga molimo.

Naša prihodnost je v marsičem odvisna od tega kaj bomo storili z njim!

Amen.