1. septembra pred 117 leti je škof Anton Bonaventura Jeglič kronal milostno podobo Marije pomagaj na Brezjah. Ob obletnici njenega kronanja je somaševanje na Brezjah vodil novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, dr. Andrej Saje. Homilijo škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Dragi romarji, spoštovani bratje in sestre!

Na današnji dan leta 1907 je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič  kronal milostno podobo Marije pomagaj na Brezjah. Vsako leto se v tem svetišču spominjamo tega dogodka z romarsko sveto mašo. Ob Marijinem liku premišljujemo velika Božja dela, ki jih je Gospod po njej storil v zgodovini odrešenja. Zaradi njene izredne vere in razpoložljivosti za udejanjenje Božjega načrta, da postane Odrešenikova in naša mati, je bila z dušo in telesom vzeta v nebo, kjer ob svojem sinu Jezusu Kristusu kraljuje vsemu stvarstvu. 

Katoliška Cerkev krona svetniške podobe, ki jih ima še posebej v časteh. K Mariji pomagaj na Brezjah se že od nekdaj zatekamo ne samo ob praznikih in slovesnostih, mnogi pridete tudi med tednom, da se naši in nebeški Materi zahvalite za pomoč in uslišanja v stiskah, ji izročate svoje skrbi, se udeležujete svetih maš in prejemate zakramente, še posebej zakrament sprave. 

Ob tej priložnosti se zahvaljujem bratom frančiškanom, varuhom tega svetišča, in vsem duhovnikom in sodelavcem za vso duhovno in drugo oskrbo, da lahko romarji na tem milostnem kraju mnogih uslišanj okrepimo svojo vero. Sem pridemo kakor na svoj dom, kjer nas čaka mati Marija, ki čuti z nami in poskrbi za nas.  Hvala TVSLO za prenos te slovesnosti in ostalim medijem za poročanje. 

Današnja obletnica kronanja Marije pomagaj naj bo priložnost za izročitev v njeno varstvo. Izberimo Marijo kot vodnico in Kraljico svojega srca; kot zvezdo, ki nam po svojem Sinu kaže pot k Bogu. Na ta način bomo lažje razumevali, katere velike reči je Bog storil ne samo v njenem, ampak tudi v naših življenjih. 

Prebrani evangelij (Lk 1,39-47) nam poroča o Marijinem obisku tete Elizabete. Vse se zgodi v naglici. Marijin prihod v Elizabetino hišo vzbudi veliko presenečenje. Elizabeta izrazi svoje začudenje z besedami, ki jih je izrekel David ob prihodu skrinje zaveze: »Kako naj pride k meni Gospodova skrinja?« (2 Sam 6,9).

Elizabeta je polna Svetega Duha, prepozna Marijino skrivnost. Razglasi jo kot blagoslovljeno med ženami. Elizabetina hvalnica se konča z besedami, ki poveličujejo Marijo vero: »Blagor ji, ki je verovala«.

Z dejanjem vere se začne že zgodba o odrešenju Izraela. Abraham se v veri z neplodno ženo odpravi v neznano deželo, ker ga Bog pokliče in mu obljubi blagoslovljeno potomstvo (1 Mz 12). Z dejanjem vere se začne tudi novozavezna zgodovina odrešenja; Marija verjame Gospodovi besedi, jo sprejme in postane Božja mati.

Prvi blagoslov Lukovega evangelija je poveličanje Marijine vere. Vera je krepost, ki je nebeško Mater spremljala na njeni poti in jo ukoreninila v Božji načrt odrešenja.

Marija poje o Božji veličini. Priznava, da je Bog resnično pravi Bog. Posledica odkritja Boga, velikega v ljubezni, je vznesenost duha. Spoznanje neizmerne Božje ljubezni do nas premaga strah. Kdor pozna Boga, je pogumen in se veseli življenja.

Živimo v sveti nemira, nasilja, naravnih nesreč in različnih preskušenj. Vse bolj čutimo, kako nemočen je človek pred grožnjo novih vojn ali različnih nesreč. Različne stiske doživljamo tudi v osebnem življenju, kot so bolezni, smrt ljubljenih oseb ali izguba službe. V veri želimo premagati strah in okrepiti zaupanje v dobro. 

Prav preizkušnja je tista, ki človeka na nek način prisili k osebni refleksiji, da pogleda v temelje svojega bivanja in na novo osmisli življenje. 

Na duhovnih vajah srečam moža srednjih let. Pove, da vere dolgo časa ni prakticiral, šele v srednjih letih ga je družinska in osebna stiska pripeljala nazaj v cerkev, k molitvi in zakramentom. »Moram nekaj narediti zase«, pravi, »da se duhovno in telesno okrepim in lahko poskrbim za družino in podjetje, ki ga vodim. Marija pa mi je zgled vztrajanja in premišljevanja v rečeh, ki jih še ne razumem. Te ohranjam v svojem srcu s prošnjo, da mi izprosi milosti in razumevanja, kaj to pomeni zame«. 

Ob Mariji se učimo verovati v Boga. Imeti vero kot spremljevalko na življenjski poti je dar in pomoč. Neka gospa, ki ji je civilna oblast podelila odlikovanje zaradi njenega izjemnega humanitarnega dela in pomoči starejšim, je povedala: »Vse to delam zaradi vere v Boga, ki mi daje moč. Brez vere bi lahko obupala nad življenjem. Ko pomagam drugim, živim vero v konkretnih dejanjih in osmišljam svoje življenje«.

Marijo, ki je vse svoje življenje izročila v Božje roke, prosimo, naj nam pomaga hoditi po poti evangelija, odkriti Božjo voljo za nas in v njej najti svoj mir. Naj nam ona, Mati usmiljenja, od Boga izprosi luč in moč, da spremenimo stvari, ki jih lahko spremenimo, in naj nam pomaga mirno sprejeti stvari, ki jih ne moremo spremeniti. 

Naj nas vedno vodi in podpira s svojo priprošnjo pri Bogu in s svojo tolažbo. »Če boste sledili Mariji«, nam zagotavlja sveti Bernard, »ne boste nikoli stopili na napačno pot; če boste molili k njej, ne boste nikoli padli v obup; z njo kot vodnico ne boste delali napak.... V vseh okoliščinah glejte na Marijo; v vsaki težavi kličite Marijo« (Homilija II, Super Missam est).

Marija Pomagaj, prosi za nas.

Amen.