Homilija mariborskega nadškofa in metropolita Alojzija Cvikla na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja na Ptujski Gori

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Nocoj nas je tukaj na Ptujski Gori zbrala Marija na predvečer njenega največjega praznika. Cerkev daje Mariji različne pridevnike, da podčrta njeno veličino in poslanstvo. Pridevnik "vnebovzeta" je med vsemi najbolj zgovoren, kajti razodeva Božjo darežljivost do Marije in po njej do vsakega od nas.

Marija ni boginja, ampak je ena od nas. Je žena, ki je odživela življenje mnogih naših žena in mater. Njena izrednost in drugačnost je v tem, da je bila obvarovana greha. Zato sta bila tudi njena vera in zaupanje v Boga celostna in popolna.

Ravno zaradi tega jo je Bog izbral med vsemi ženami. Postala je mati učlovečenega Božjega Sina, ki je privzel našo človeško naravo. Sprejeti Božji načrt odrešenja, ki ji ga je Bog ponudil preko Svetega Duha, je za Marijo pomenilo izročiti sebe in svoje življenje v službo tega velikega poslanstva.

Za Marijo je to pomenilo, da je svoje načrte podredila Božji volji in s tem izpostavila tudi sebe. Okolica pa tudi njen zaročenec Jožef tega ne bi razumeli. Ne bi razumeli, da je spočela v moči Svetega Duha. To se je razodevalo tudi pozneje, ko je otroka Jezusa rodila v hlevčku, ko sta z Jožefom morala bežati v Egipt, ko je bila priča, da mnogi Sina niso sprejeli, in na koncu, ko je stala pod križem in sprejela v naročje njegovo mrtvo telo.

Po vsem tem, kar je Marija doživela, je vse sprejela kot daritev in podaritev Bogu. Zato je Cerkev od vsega začetka na Marijin konec zemeljske poti gledala v luči vere, da jo je Bog sprejel k sebi z dušo in s telesom. Kakšen le drugačen zaključek te poti bi lahko bil za ženo, ki je v svoje telo sprejela samega Boga, kot ta, da je prva za svojim Sinom postala v polnosti deležna Božje slave.

Samo ena razlika je med njo in Sinom. Medtem ko se je Božji Sin sam dvignil v nebo pred očmi svojih učencev, je bila Marija povzdignjena v nebo po Božji dobroti in neskončnem usmiljenju. Bog je radodaren in to brez mej. Tako je tudi Marijino popolno zaupanje nagradil brezmejno.

V knjižici "Ruski romar" beremo, da Bog spremeni v zlato vsak majhen delček naše vere in ljubezni, ki jo posvetimo Njemu in bližnjemu. Knjižica nadaljuje z mislijo, da Bog sprejme vsako naše dejanje vere in ljubezni. Zato smo mu po teh dejanjih bliže, smo mu bolj podobni, smo bolj v Njem.

Marija je bila vedno najtesneje povezana s svojim Sinom v njegovem poslanstvu za naše odrešenje. Z njim je delila radosti in trpljenje kot prva učenka in kot Mati. Zato je bila tudi povzdignjena v nebo v Božjo slavo. Nekatera antična pričevanja govorijo, da so se ob Marijini postelji zbrali apostoli v molitvi. Ko je Marija zaspala, je bila povzdignjena v nebo.

To, kar se je zgodilo Mariji, je tudi naša pot. Ta pot je pot v življenje. Biti povzdignjen v Božjo slavo pomeni večno živeti.

Marijino vnebovzetje je tudi naše upanje. Še več, je naša gotovost, da Bog sprejema vsako naše znamenje predanosti, zaupanja in sodelovanja z Njim. Nič ne gre v pozabo, nič se ne izgubi. Vse to je del naše poveličanosti in našega deleženja v Božji slavi.

Na predvečer Marijinega vnebovzetja se spominjamo svetega Maksimilijana Kolbeja, minoritskega patra (rojenega na Poljskem leta 1894), ki je bil vpisan med svetnike kot duhovnik in mučenec. Njegovo pričevanje ljubezni se je zgodilo potem, ko je prosil namestnika poveljnika taborišča Auschwitz, Karla Fritzscha, če sme v bunker lakote namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczka (Frančiška Gajovnička). Njegova življenjska daritev se je zaključila na večer pred Marijinim praznikom leta 1941.

Maksimilijan Kolbe je bil 'zaljubljen' v Marijo. Ustanovil je "vojščake Brezmadežne Device" in širil njeno češčenje z govorom in s tiskano besedo. Tako je opravljal misijonsko delo v Evropi in Aziji.

Sveti papež Janez Pavel II. ga je imenoval "zavetnika našega težkega obdobja". To obdobje zaznamujejo lakota, begunci, revščina in vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, napetosti in vojne med narodi, problem sprave, pomanjkanje smisla življenja, problem smisla trpljenja in tudi smrti.

Dolg je spisek težav in problemov tudi v naši domovini. Nismo sposobni opraviti dejanja sprave. Vedno več družin je v krizi, ker se načrtno rušijo temeljne vrednote, kot so družina, resnica, poštenje, s tem pa tudi dostojanstvo vsakega človeka. Vedno večja težava je tudi apatičnost – v pomenu, da smo tiho in pustimo, da neka manjšina oblikuje javno mnenje. Vedno več je kriminala vseh vrst. Zadnje statistike kažejo, da imamo najmanjšo rodnost v Evropi. Iz leta v leto se veča število starejših, ob tem pa velja omeniti, da se veliko število mladih, izobražencev in strokovnjakov seli v druge države.

Ob vsem tem ne smemo in ne moremo biti ravnodušni. Kot kristjani moramo, tako kot je to delal sveti Maksimilijan Kolbe, vse težave izročati Mariji in jo prositi, da nam pomaga najti rešitve.

Marija je tudi z nami, z vsakim od nas, na naših poteh, v naših preizkušnjah in težavah. Da bi lahko šli po poti njenega Sina Jezusa Kristusa, Njegove ljubezni in Njegovega usmiljenja.

Ravno zato bomo nocoj po sveti maši v procesiji šli po "romarski poti" – ta predstavlja pot vsakega od nas – da bi začutili Božjo bližino; da bi začutili bližino Matere Marije, ki je za vsakega od nas vzor, kako živeti vero v vsakdanjem življenju, saj Marijo lahko gledamo:

• kot ženo, mati, gospodinjo, delavko;
• kot begunko, ki je izkusila, kaj pomeni trkati na vrata ljudi in iskati dom;
• kot tisto, ki je bila v službi bližnjega, ko je pohitela k sorodnici Elizabeti.

Marija nas nocoj vabi, da gremo za njo in z njo, da bomo tudi mi dosegli cilj našega romanja: biti v Božji slavi, okušati lepoto polnosti življenja v Božjem objemu!

Amen.