Homilija ljubljanskega nadškofa in metropolita Stanislava Zoreta ob velikem šmarnu na Brezjah

Dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci. Praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, kakor ga radi imenujemo, nas je privabil k Mariji, k naši Materi in naši Pomočnici. Ne moremo si prestavljati, da bi brez nje stopali skozi življenje, da bi morali brez nje sprejemati preizkušnje in stiske, ki nas pritisnejo k tlom; nepredstavljivo je, da bi brez nje morali stati pod križi našega življenja in pod križi, na katerih trpijo tisti, ki so nam blizu. Ob njej, ki je bolečino križa doživela do konca in je v vsakem trenutku svojega služenja Bogu ponavljala začetno podaritev, ki jo je izrazila v besedi: Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi, dobimo tudi mi moč za naslednji korak in upanje za zvestobo v dobrem.

Praznik Marijinega vnebovzetja je najstarejši Marijin praznik. Preden so Marijo častili pod vsemi drugimi imeni in preden so v bogoslužju obhajali različne poudarke njene ljubezni do Boga in do bližnjega, so že v prvih stoletjih krščanstva doumeli, da Jezus ni vstal od mrtvih in sedel na Očetovo desnico, da bi ostal sam, da bi bil Kralj nebes in zemlje, pa bi nebesa ostajala pravzaprav prazna, zemlja pa bi ostajala solzna dolina. Kristjani so globoko čutili in verovali, da je Gospod sebi pridružil svojo sveto Mater. V tej veri in upanju so kristjani izražali svoje trdno prepričanje, da nebesa niso pridržana samo za Sveto Trojico in angele, pa še za Jezusa Kristusa kot pravega Boga in pravega človeka, v njegovi božji in človeški naravi. Če bi Jezus svoje Matere ne vzel k sebi v nebesa, če Marija ne bi bila Vnebovzeta, bi med nebesi in zemljo zijal takšen prepad, o kakršnem je govoril Abraham z Lazarjem v naročju, ko ga je bogatin iz plamenov, prosil, naj pošlje Lazarja, da mu bo s kapljico vode olajšal trpljenje, v katerega ga je pripeljalo njegovo življenje.

A naši očetje in matere v veri, kristjani prvih stoletij so verovali, da v nebesih ni samo Jezus s svojo poveličano človeško naravo, ampak da je v nebesih tudi Marija, nam še bolj enaka v vsem, kakor njen sin Jezus, le da je vse njeno življenje bila stalna pripravljenost na izpolnjevanje Božje volje. Njihovo vero je Cerkev potrdila z versko resnico, ki jo je razglasil papež Pij XII. leta 1950 in se glasi takole: »Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem Božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v Božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica Božjemu Odrešeniku, z njim dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno pa je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega Kralja vekov.«

To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje: mi verujemo, da je Marija, kakor Kristus, njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja »z dušo in telesom.«

Marija Vnebovzeta stoji na drugi strani izgubljenega raja. Vnebovzeta je sad pokorščine, ko je Marija z vsem srcem sprejela in živela Božjo voljo. To Marijino držo je v svojem pozdravu povzela sorodnica Elizabeta. Ko jo je Marija obiskala in je zaslišala njen pozdrav, je polna Svetega Duha vzkliknila: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa.« Elizabeta je svoj pozdrav nadaljevala z blagrovanjem: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

To je prvi blagor, ki je izrečen in zapisan v evangelijih. Sledi jih še veliko, vendar nam prav ta prvi odpre oči in nam pokaže pravo držo v življenju. Blagor tistemu, ki veruje Božji besedi, blagor tistemu, ki sprejema Božjo voljo, kajti njegovo življenje postane rodovitno in njegova prihodnost se odpira v večnost. Ker veruje, kar pomeni, da je v svojem življenju odprt za Božje delovanje in v vsakem trenutku življenja sprejema in izpolnjuje Božjo voljo.

Človek pa pozna tudi drugačno resničnost, pozna tudi zanikanje Boga. Pozna tudi zaprtost za Božjo voljo ali morda bolje rečeno: živeti hoče brez Boga, zadosten sam sebi. V tem napuhu hoče človek svet iztrgati iz Božje roke. A takoj, ko je človek nehal poslušati Boga in svoje srce odprl za besede, ki so ga vabile k samozadostnosti, k ošabnemu napuhu, se je raj razblinil. Človek brez Boga je nag in ogrožen. Ogroža ga stvarstvo okoli njega in ogrožajo ga ljudje okoli njega.

Današnji svet noče, da bi človek poslušal Boga. Namesto v rodovitno polje izpolnjevanja Božje volje, ga zapira v kletko vseh mogočih pravic, ki ga trgajo iz rodovitnega odnosa s seboj in svojo naravo, s svojim Stvarnikom in njegovim načrtom rodovitnosti, odrešenja in življenja. Z vsemi mogočimi pravicami ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete. A človek zaman išče sebe in svojo identiteto, če ni nekoga, ki ga sprejme, ki ga pokliče po imenu in ga obdari z dostojanstvom. Brez Boga, ki človeku daje dostojanstvo, človek išče svojo podobo iz dneva v dan, in vedno znova razočaran spozna, da ne ve, kdo je.

Začne se dramatični spopad, ki ga je v prvem berilu predstavil apostol Janez. Na eni strani žena, ogrnjena v sonce, obdana z zvezdami in z luno pod nogami. Žena, ki je obdana z lepoto in ji narava služi. Žena, ki ji ni prizaneseno s trpljenjem in doživlja porodne bolečine in muke; vendar pa prinaša življenje.

Pred ženo pa stoji zmaj. Ne zmaj iz pravljic ali iz legend. Ampak zmaj, ki je zavrgel Božjo ljubezen in od tistega trenutka dalje preži na vse, kar je Božjega, da bi to požrl in uničil. Mesto njegovega delovanja je zemlja in vse, kar je na njej. Zato čaka na otroka, ki ga bo rodila žena, da bi ga požrl. Čeprav se zdi, da je zmaj v primerjavi z ženo in novorojencem veliko močnejši, da bo samo enkrat odprl čeljusti, pa življenja ne bo več, vendarle ni tako.

Prav v tem prizoru vidimo skrivnostno moč življenja. Zmaj nikakor ni vsemogočen, pa naj bo videti še tako strašen. Zmaj nazadnje postane zmajček, ki se prej ali slej sesuje vase, ker nima življenja v sebi. V sebi ima sovraštvo, slo po uničevanju. To pa vodi v smrt. Zmaj tudi v svoji največji moči s svojim repom lahko vrže z neba samo tretjino nebesnih zvezd. Tega kristjani ne smemo nikoli pozabiti. Naj zmaj še tako divja, naj na ves glas razglaša svoje laži po zemlji, naj z ihtavo zaletavostjo klati zvezde z neba, naj se zaganja za novorojencem in za materjo; nebo je še vedno posejano z zvezdami in zmajevo žrelo prazno.

Marija Vnebovzeta nas spodbuja, naj se ne ukvarjamo z zmajem in njegovimi teorijami, ideologijami, zakoni in vsem drugim, s čimer hoče človeka in svet iztrgati iz Božjih rok. Spodbuja nas, naj bodo naša srca naravnana na Boga, ki je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli.  Po Marijinem zgledu bomo Božjo voljo postavili na prvo mesto. Če bomo to delali vztrajno in dosledno, obenem pa dovolj ponižno, se bo Bog lahko ozrl tudi na nas in po nas prihajal v ta svet. Po Marijinem zgledu naša naloga ni, da bi svoje življenje in moči zapravljali za zaletavanje v zmaja, kakor koli se že imenuje in kakršne koli barve že je. Naša naloga je svetu prinašati Boga, ki se v nas rojeva z izpolnjevanjem Božje volje, z molitvijo, premišljevanjem Božje besede in prejemanjem zakramentov. V zaupanju v Boga in v življenju z Bogom je naša moč.

Da bo naša zaveza trdnejša in ljubezen bolj živa, se bomo izročili naši nebeški Materi Mariji. Sv. Maksimiljan Kolbe pravi, da vedno, kadar »se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v Božjih, orodje Božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.«

Amen!