Homilja apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji, nadškofa msgr. dr. Jean Marie Speicha v Gradu na Goričkem, na praznik Marijinega vnebovzetja

Za nas, katoličane, je Marijina vloga pri odrešenju samoumevna. Ona ni naša odrešiteljica, ampak mati našega Odrešenika, in zato hvalimo njeno sodelovanje z delovanjem Svetega Duha. Vedno njen "DA", njen "naj se mi zgodi po tvoji besedi (fiat mihi secundum verbum tuum)" z veseljem odmeva v naših srcih. Ona je ženska, ki odgovarja Bogu z "DA", in je zato simbol za vse nas, moške in ženske, ki smo sposobni odgovoriti z "DA" na to, kar od nas zahteva Bog. Sinoči sem v Turnišču obširno govoril o Marijinem 'da', o sadovih njenega poslušanja in njene vere.

Slovesnost Marijinega vnebovzetja obeležuje Marijin odhod v nebesa. V nekaterih krščanskih tradicijah se ta slovesnost imenuje Marijino zaspanje, njen "odhod v spanje". V našem katoliškem izročilu praznujemo, da je bila zaradi svojega Sina z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Odlomki Božje besede so nam vedno dani zato, da bi nas oblikovali kot sledilce Jezusa Kristusa.

Prvo berilo nam govori o Marijini vlogi, kot jo razumejo mnogi. Verjetno na najbolj dobesedni ravni razumevanja, ta odlomek nima nič opraviti z Marijo, temveč z vsem Božjim ljudstvom, s prvotno Cerkvijo. Toda v teh prvih knjigah Svetega pisma in v spisih prvih krščanskih piscev se simboli in resničnosti Marije, Cerkve, Božjega ljudstva med seboj prepletajo. Simboli kažejo na več kot eno resničnost in resničnost nas vodi k več kot enemu simbolu. Odrešenje je videti kot velik boj med silami zla in željo Boga, da bi rešil svoje ljudstvo. Ko Marija reče 'DA' vsemu, kar od nje zahteva Bog, se v tem pokaže eden temeljnih elementov učlovečenja.

Drugo berilo kaže na razumevanje smrti kot sovražnika. Smrt lahko razumemo kot fizično smrt ali kot smrt božjega življenja v nas. Marijino vnebovzetje nas uči, da sta tako fizična smrt kot smrt božjega življenja v nas premagani z odrešenjem. Marijino vnebovzetje je neke vrste sporočilo o našem osebnem vstajenju s Kristusom.

Evangelij nam prikazuje Marijino srečanje z Elizabeto ter odnos med Janezom Krstnikom in Jezusom. Tudi ta odlomek je poln simbolov in s temeljnim sporočilom: če rečemo Bogu 'DA', se naše življenje za vedno spremeni.

Prosimo danes za Marijin pogum, da bomo tudi mi pogumni, ko nas Bog nagovori. Molimo za globoko vero, da bi z njo prepoznali resničnost, ki nas obdaja v simbolih in da nas simboli naše vere vodijo v Kristusovo srce.

Homilijo zaključujem na katehetski način z odgovorom na tri vprašanja ali ugovore:

1: Ali katoličani obožujejo Marijo?

Dejstvo 1: Katoličani ne obožujemo Marije, ker častimo samo Boga, Marija pa ni Bog.

Dejstvo 2: Častimo jo, spoštujemo in ljubimo kot Jezusovo mater in našo nebeško mater.

2: Zakaj katoličani častijo Marijo? Marija sama navaja razlog v svojem "Magnificatu", zapisanem v Luku (1, 48-49): " kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto."

1) Bog je Marijo počastil na štiri načine, mi pa jo častimo, ker jo je Bog počastil:

1. Izbral jo je za mater svojega Sina, Jezusa Kristusa, Mesije.
2. V pripravi na to vlogo jo je Bog z njenim brezmadežnim spočetjem naredil 'polno milosti'.
3. dvakrat jo je mazilil s Svetim Duhom: ob oznanjenju in na binkošti, tako da je med vsemi ženami najbolj napolnjena s Svetim Duhom.
4. Bog ji je dovolil, da je dejavno sodelovala pri Kristusovem trpljenju in smrti ter v duhu trpela vse, kar je Jezus trpel v telesu.

2) Marija je naša nebeška mati, ki nam jo je s križa podaril Jezus

3) Marija je naš zgled za vse kreposti, zlasti za ljubezen, zvestobo, ponižnost, poslušnost, predanost Božji volji in potrpežljivost.

3: Zakaj verjamemo, da je bila Marija po smrti in pokopu vzeta v nebesa? "Vnebovzetje" pomeni, da je bila Marija po svoji smrti vzeta v nebesa, tako s telesom kot z dušo. Beseda vnebovzetje izhaja iz latinskega glagola "prevzeti", ki pomeni "vzeti s seboj". Naš Gospod Jezus Kristus je Marijo vzel v svoj dom, tja kjer je. Papež Pij XII. je 1. novembra 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentimus Deus vnebovzetje uradno razglasil za dogmo katoliške vere, in sicer z naslednjimi razlogi:

1. Neprekinjeno izročilo v Katoliški cerkvi od 1. stoletja po Kr. Najzgodnejše sledi verovanja v Marijino vnebovzetje najdemo v apokrifnih spisih iz 2. do 3. stoletja po Kr. z naslovom Transitus Mariae [latinsko: "Marijin prehod"].
2. Praznik najdemo v vseh starodavnih liturgijah
3. Vera v Marijino vnebovzetje je razvidna pri vseh prvih cerkvenih očetih, npr. pri Origenu (umrl leta 253 po Kr.), svetem Hieronimu (umrl leta 419 po Kr.) in svetem Avguštinu (umrl leta 430 po Kr.).
4. Negativni dokazi: o Marijinem grobu niso nikoli poročali in ga niso častili.
5. Starozavezni dokazi o telesnem vnebovzetju Enoha (1 Mz 5,24) in Elija (2 Kr 2,1).
6. Teološki razlogi: njeno brezmadežno spočetje in njeno brezgrešno življenje.

Življenjska sporočila za naše vsakdanje krščansko življenje:

1) Izzvani smo, naj ostanemo čisti in sveti otroci svete Matere.

2) Izzivani smo, da sprejmemo popolno osvoboditev od vseh naših verig.

3) Zagotovljeno nam je naše vstajenje in dana nam je pobuda, da se soočimo z bolečino, trpljenjem, obupom, razočaranjem in skušnjavami, kot je to storila Marija.

Amen