Joj, kako je v srcu hudo …

Megleno nebo nad Prekmurjem je razprostrlo svojo smrtno kopreno nad tri mlade ljudi, ki so si hoteli podeliti dar čudovitega, sončnega poleta. Razlog za to je bil preprost, vsakdanji, pa vendar tako zelo lep in dragocen: rojstni dan enega od njih.
Le kdo bi lahko vedel, zakaj je smrt tako grozovito posegla v življenje tudi teh prijateljev in ga neusmiljeno ugasnila? Veliko naših ljudi je zadnje čase odšlo. Ko se srce še živečih komaj malo pomiri, že mora ponovno zatrepetati v bolečini in veliki žalosti zaradi novih tragičnih umiranj.

Naša dežela ob Muri je žalostna, zelo žalostna – in prestrašena. Smrtna senca, ki se zadnje čase tako zelo prihuljeno vije po njej, grabi po naših srcih kot kača, ki hoče v njih zasekati svoj strup obupa. Tega ji ne smemo dopustiti. Ni lahko s tako veliko izgubo in žalostjo živeti naprej, vendar moramo. Ljubeča bližina od srca do srca blaži bolečino in odganja strah - je kot balzam, ki hladi rane.
Očetom in materam naših mladih, njihovim sorodnikom, prijateljem in vsem žalostnim, izrekam svoje sočutje in  duhovno bližino. Soboška škofija joče z vami.

V tej zelo hudi uri verni molimo k Očetu, naj sprejme v svoj dom, ki ga osvetljuje njegovo sveto veličastje, tudi vaše otroke. K Očetu molimo, naj zaustavi smrt, da ne bi še naprej tako grozovito ugašala naša življenja.
'Bodi milostljiv, Gospod, do vseh žalostnih. Kličeš nas k temu, kar je večno, zato nam sedaj ne odtegni svoje tolažbe. Pomagaj nam v tej hudi uri in obnovi v nas upanje, da se s smrtjo naše življenje spremeni v radost nad tvojo slavo.'
Dragi mladi umrli prijatelji, naj vam bo blagodejna večnost pri Bogu. Radi vas imamo.

+Peter Štumpf
soboški škof