Danes, v nedeljo, 12. 10., je soboški škof dr. Peter Štumpf obhajal slovesno sveto mašo, po kateri so posmrtne ostanke Jožefa Klekla st. pokopali v nov grob v fatimski kapeli župnijske cerkve v Črenšovcih. Nagovor škofa Štumpfa objavljamo v celoti.

Klekl nekdaj in Klekl danes je isti Klekl

Spoštovani bratje in sestre v Kristusu!

Spoštljivo in hvaležno vas pozdravljam v župnijski cerkvi Povišanja Svetega Križa v Črenšovcih, kakor tudi vse z nami navzoče po valovih Radio Ognjišče in na kanalu TV Exodus. 

Pred 150 leti na današnji dan 13. oktobra 1874 na Krajni se je rodil duhovnik in narodni buditelj, katerega posmrtne dele telesa smo včeraj slavnostno sprejeli v Črenšovcih, danes pa jih bomo položili v grob, ki smo ga tukaj zanj posebej pripravili. Njegovo ime je bilo vpisano v krstno knjigo tišinske župnije kot 'Jožef Klekl'. 

V času delovanja so ga mnogi prepoznali in tudi imenovali 'Velki Kleklin', saj jim je postal vse, kar so zaradi njega postali tudi oni: dobri, verni in  pošteni rodoljubi – skrbni do maternega jezika in goreči za širitev Božjega kraljestva. 

Kalil in oblikoval ga je tišinski župnik in dekan dr. Franc Ivanocy, pri katerem je bil kaplan. 

Če je Prekmurje dežela, ki piše povest o dobrih ljudeh, potem je 'Jožef Klekl' naslov velike pripovedi o zgodovinskih dogajanjih na levem bregu reke Mure, ki so oblikovali našo narodno podobo. Na mnogih straneh njegovega Marijinega lista, Novin in Koledarja Srca Jezusovega so ljudje lahko brali poročila in informacije skoraj o vsem, kar se je takrat dogajalo v Prekmurju in po svetu. Sestavki v Kleklovem časopisju so bili zelo raznolični in tudi temeljiti. Šlo je za raziskovalno in pošteno novinarstvo. Ljudje so to zaznali. Ko so brali prekmursko katoliško časopisje v slovenskem jeziku, so v njem prepoznali Kleklovo garanje zanje in čiste ter poštene namene. Odkrili so voditelja, ki mu lahko zaupajo. Sadovi so bili vidni v številnih dobrih krščanskih družinah,  duhovnih gibanjih in društvih. Mnogi člani so živeli in umirali v duhu svetosti. Leta 1935 je bilo iz Prekmurja kar 480 duhovnih poklicev. 

Na 270 prebivalcev to pomeni 1 duhovni poklic. Večina je izpovedala, da jim je pri odločitvi za poklic pomagal Kleklov Marijin list. Ljudje so spoznali, da je v  Kleklovem slovenstvu njihova prihodnost.

Evangelist Marko nam je danes podal poročilo o srečanju bogatega mladeniča s Kristusom. Mladenič ga je vprašal, kaj na stori, da bi dosegel večno življenje. To vprašanje pomeni skrb za svoj obstoj tudi onkraj smrti. Hrepenenje po večnem življenju nam je zapisano v srce. 

Kristus je vzljubil bogatega mladeniča, ki je izpolnjeval vse zapovedi. Ko mu je predlagal, naj napravi še korak naprej in proda vse, kar ima, in izkupiček podari ubogim, da bo potem lahko imel zaklad v nebesih, se je vse zalomilo. Mladenič tega ni zmogel. Žalosten je odšel od Kristusa (prim. Mr 10, 17-22). 

Kako ljubke so nam navezanosti na osebe in stvari. Brez njih si ne moremo predstavljati življenja. Dajejo nam smisel in veselje. Kristus pa zase zahteva vse. Zakaj? Zato, ker on je 'vse'. On je življenje, on je smisel, on je pot do Očetovih bivališč v čudoviti in blagodejni večnosti. In če hočem priti tja, potem pač moram tvegati. Bogati mladenič, ki ga je Kristus povabil, naj gre za njim, ni tvegal. Ostal je pri svojih navadah tradicionalnega verovanja, kjer je vse varno in zagotovljeno: izpolnjujem zapovedi, molim po predpisih, podpiram versko dejavnost – in pri vsem tem mi ne manjka nič. Še zmeraj sem na položaju, imamo dobro ime, ljudje me spoštujejo in občudujejo, družba me sprejema. Ali mogoče to ni prav? Seveda je prav. Pa še kako je prav. Toda za Kristusa to ni dovolj.   

Klekl ni imel lahkega značaja. Bil je kolerik. Tudi ni bil zdrav. V mladih letih je zbolel na živcih. Vendar si je želel, da bi bil docela Kristusov. Čeprav bolan, je bil človek velikega odpovedovanja sebi. Malo je spal, da je lahko več molil. Veliko je molil, da je lahko več delal. Veliko je delal, da je lahko ljudi nagovarjal za Kristusa. Zelo si je želel, da bi vsi našli zaklad v nebesih. 

Pri tem je bil 'srčen'. Prav 'srčno' je vse zapustil in šel za njim. In ker je 'srčno' šel za Kristusom, so mu mnogi verjeli in sledili. 

Klekl nam pomeni veliko spodbudo: ko doživim svojo življenjsko tragiko zaradi bolezni ali drugih nesreč, lahko iz te tragike naredim novo življenjsko zgodbo, ki bo lepa, ohrabrujoča in vsem v pomoč.  

Klekl je v polnosti doživel to, kar je Kristus obljubil Petru, ko ga je vprašal, kaj dobijo tisti, ki bodo vse zapustili in šli za njim. Kristus mu zagotovi: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive, in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje (Mr 10, 29-31)«. 

Mnogi, ki so Kleklu postali kot bratje in sestre, očetje in matere, so zanj molili, mu pomagali, ga varovali pred nevarnostmi, mu sledili na poti vere. Bil jim je neizmerno hvaležen in jih je stalno priporočal Bogu kot dobrotnike. Od nekaterih, ki so ga sovražili, pa je prejel huda ponižanja. Grozili so mu in ga obsodili na smrt. Za nekaj let so ga izgnali na Madžarsko. Ni jim zameril. Ni jih sovražil, ampak je zanje molil. 

Veliko je trpel zaradi obrekovanja pri poslovanju njegovega časopisja. Bralce je redno obveščal, kakšno je finančno stanje. Ni prenesel nikakršnega podtikanja in tudi povoda zanj ni dajal. 

Ob govoricah, da on in razširjevalci z Novinami bogatijo, je v njih februarja 1932 bralce obvestil, da od vsega bogastva, ki mu ga očitajo, ima zanje 65.000 dinarjev dolga.  

Poudarja, da je še dodajal k Novinam svojo poslansko plačo, in sicer znatno več, kot pa je njihov trenutni dolg: „Siromak sem bio zvoljen za poslanca i siromak sem bio, gda sam se rešo te časti mučeništva; ka neso mi z plače potrošili betegi, so odnesli dobri nameni, predvsem siromaki. V naše liste sem vrgo stojezero dinarov, da sam je rešo smrti. Rad sam to včino, ar naši listi so širili i širijo bože kralestvo v düšaj. Zato v te namen darüvati vse, je še premalo....“

Klekl pa ne brani pred obrekovanji samo sebe, ampak tudi razširjevalce njegovega časopisja: „Siromacje se samo za božo plačo trüdijo narodi na hasek z širjenjem krščanskoga tiska, trgajo obüteo i obleko, ženjajo špote, majo neznosne brige, dostakrat ešče z lastnimi penezi pokrijejo naročnino šteroga brezvestnoga naročnika. Pa pri tom lepom, požrtvüvalnom, brezplačnom pozvanji naj ešče to vočimetanje čüjejo, ka hasek majo, je jako velika krivca i grda nezahvalnost.“

Poleg mesečnih maš je Klekl obljubil naročnikom in darovalcem molitev, Božjega blagoslova in nebesa. Bedel je nad ljubeznijo do sebe in odgovornostjo do drugih. 

To je modrost. Prepoznavamo jo kot poštenost in pravičnost. 'V njenih očeh je vse zlato le kupček peska in srebro se v primeri z njo šteje za blato', nas poduči knjiga Modrosti (prim. Mdr 7, 9). Ena sama je modrost in ni deljena. Doma je v nebesih in je doma tudi na zemlji. 

Vsa modrost je v Bogu. Od njega prihaja do nas kot angel, ki nam sporoča vse, kar je potrebno, da bi lahko ostali v ljubeči zavezi z njim. Do svojega učinka lahko pride samo, če je vidna v poštenih in pravičnih delih. Klekl je zelo dobro vedel, da o Kristusu ne more govoriti ljudem mimo svojih del. 

Živimo v času velikih preizkušenj. Ena ne mine, že pride druga. Če nas je Bog postavil v ta čas, pomeni, da nam zaupa. Ne pušča nas brez pomoči. Čeprav nam od vsepovsod grozijo velike nevarnosti, je Bog z nami. Tudi Klekl je zelo potreboval tolažbo in veselje nad seboj in drugimi. Po pomoč se je zatekal k nebeški Materi Mariji. To mu je pomagalo, da se ni zagrenil. Marija mu je ohranila srce vedro in mirno vse do smrti. Ostala pa je krivična zgodovinska sled njegova izgnanstva, ki pomeni rano na našem narodnem telesu. Čeprav je zidal hiše za uboge, bolne in ostarele, je na koncu sam ostal brez doma in bil izgnan. Jokal je, ko je dokončno zapuščal Črenšovce, kjer je živel in deloval skoraj štirideset let.  Sedaj to rano poskušamo ozdraviti in Kleklu popraviti krivico.  

Včeraj se je vrnil s častmi na najvišji ravni. In tako je tudi prav. Vrnil se z dostojanstvom duhovnika in narodnega buditelja. Vrnil se je, da bi nas tudi ohrabril v teh težkih in negotovih časih:  »Pogum, dragi moji ljudje. Ne bojte se. Molim in prosim za vas Boga, naj vam bo naklonjen in milostljiv. Dopustite mi, da z vami grem tja, kamor greste vi. Če ste se izgubili, vas pridem iskat. Pokazal vam bom pot do molitve, Svetega pisma, spovedi in svete maše. Tukaj boste našli svoj mir in varnost. In če ne bo šlo? Poskusite znova. Ne odnehajte. 

Ustavite se tudi v črenšovski cerkvi, kjer milostna podoba Matere Marije iz Fatime gleda na vas in na moj grob. Marija in jaz bova za vas našla ugodno rešitev. Verjemite mi, pomagala vam bova.«

Nadvse dragi in spoštovani naš gospod Jožef Klekl. Hvala dobremu Bogu, da vas je dal našim prednikom. Hvala, da ostajate med nami. Naj bo v nebesih proslavljena vaša duša v družbi Jezusa in Marije, sv. Jožefa in angelov, zavetnikov soboške škofije svetih bratov Cirila in Metoda, ogrskega kralja sv. Štefana, sv. Frančiška Asiškega, sv. Janeza Boska in drugih, ki ste se jim v zemeljskem življenju še posebno radi priporočali. 

Upamo in molimo za vašo bližino ob slovenskih svetnikih, blaženih in Božjih služabnikih. Ljudem ob Muri je škof Anton Martin Slomšek srčno blizu, duhovnika Danijel Halas in Alojzij Kozar pa sta itak iz vaše šole svetosti. 

Tudi vsi naši dragi domačini, ki so nam dali vero in materni jezik, naj skupaj z vami prepevajo Bogu večno slavo in zahvalo. 

Spoštovani bratje in sestre v Kristusu. 

Ob polaganju Kleklove krste v nov grob v tej cerkvi bomo slišali njegovo pesem Kaj je Müra šepetala. Zadnja kitica te pesmi nam sporoča, da je Bog našo čudovito reko ustvaril zato, da bi bila vez med Slovenci na njenem levem in desnem bregu. Klekl je na dno naše čudovite in mogočne reke položil veliko solz prednikov, ki so bili ločeni od drugih bratov na njenem desnem bregu. V desetletjih in stoletjih je Mura s seboj vzela veliko dobrega, pa tudi veliko gorja in slabega. Vse je odložila ne bregove večnosti za končno sodbo milostnega in pravičnega Boga. 

Pismo Hebrejcem nas opominja, da je ni namreč stvari, ki bi bila Bogu nevidna. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor (prim. Heb 4, 12-13). Potrebujemo svetle zvezde upanja na temnem nebu našega časa. Če je bila nekdaj zgodovina ljudi med Muro in Rabo slavna zaradi velikih mož in njihovih del, naj bo sedanji čas svetel in jasen tudi zaradi Kleklove kristalno čiste osebnosti. 

Klekl nekdaj in Klekl danes je isti Klekl za nas in za tiste, ki bodo še prišli za nami. Tako naj bo in tako naj vedno tudi ostane.  

Amen.