V jubilejnem Slomškovem letu ob njegovi 150-letnici smrti so bile prve tri sobote v mesecu marcu (3., 10. in 17. marca 2012) zaznamovane z romanji vseh treh škofij mariborske metropolije k njegovim telesnim relikvijam, ki čakajo vstajenja v njegovi stolnici v Mariboru (M. Turnšek). Mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek je v povabilu zapisal, da je romanje lepa priložnost, da celotno župnijo animiramo v Slomškovem duhu in poživimo duhovno vez z njim ter poglobimo našo molitev za njegovo kanonizacijo. Ker je mesec marec posebej posvečen molitvi za družine, so se romanja udeležile tudi številne družine.

V prvem delu romanja so se verniki zbrali v dveh cerkvah. V baziliki Matere usmiljenja (frančiškanski cerkvi) so se zbrali romarji mariborskega naddekanata, ptujsko-ormoškega in slovenjegoriškega naddekanata. Romarji bistriško-konjiškega naddekanata in koroškega naddekanata so se zbrali v Alojzijevi cerkvi. V obeh cerkvah je potekalo besedno bogoslužje s kratko katehezo, nato pa molitvena ura pred Najsvetejšim. Na voljo so bili spovedniki za zakrament sprave.

Otroci in mladina so imeli svoj program v Slomškovi dvorani. Približno 350 mladih je posebej navdušila predstava Od pastirčka do škofa. V tej dramski uprizoritvi so otroci spoznali življenje bl. Antona Martina Slomška, med mladimi pa je bil prisoten tudi nadškof Turnšek.

Ob 11.30 je bilo slovesno somaševanje v stolnici sv. Janeza Krstnika in maša na čast blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Bogoslužje je vodil nadškof Turnšek. V uvodu je zbrane nagovoril upokojeni mariborski nadškof msgr. dr. Franc Kramberger, ki je predstavil Slomškov spomenik pred stolnico, na katerem piše »Anton Martin Slomšek; prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj, pisec …« Vse to so posamezne poteze na liku njegove osebnosti, če bi pa hoteli vse te poteze združiti v eno samo besedo – je izpostavil nadškof Kramberger – potem bi lahko rekli »Slomšek – slovenski dušni pastir«. Kot duhovnik in škof v zgodovini slovenskega naroda zavzema prvo mesto za sv. Cirilom in Metodom. Nadškof Kramberger je zbrane povabil k molitvi za Slomškovo kanonizacijo.

V pridigi je nadškof Turnšek povedal, da vse do danes zavest o Slomškovi svetosti ostaja živa in še kako kliče in prosi, da bi jo s čudežem dokončno potrdila tudi nebesa. Romarje je povabil, da se zavejo bližine in prisotnosti bl. škofa Antona Martina. »Kot nebeščan je med nami v občestvu svetih, ki prisostvujejo vsaki sveti maši; a njegova prisotnost je še drugačna, ker je med nami tudi po svojih telesnih ostankih, po svojih relikvijah. Romanje na grob blaženega/svetnika je romanje k njegovim relikvijam. Zakaj? Vzhodni kristjani že od antike imenujejo relikvije »moči«. Kajti v blaženih in svetnikih je na poseben način delovala Božja moč in deluje še zdaj. Relikvije so njihovo telo, ki predstavlja »prostor« konkretnega Božjega delovanja v in po njih. Saj je svetnik Božji čudež in ne »izdelek« človeka samega. Zato obisk relikvij bl. Slomška pomeni »dotik« z Božjimi močmi, ki še vedno, in to še močneje, delujejo v njem. Ne Bog, ne Slomšek, ampak mi potrebujemo ta telesni stik, ta dotik, da bi Božja moč mogla še silneje sprožiti svoje delovanje v nas in naših dragih. Ob zavedanju, da se večina najpomembnejših stvari v medsebojnih odnosih zgodi po dotiku, da je tudi Jezus skoraj vse čudeže storil prav po dotiku, izkoristimo tudi današnjo telesno bližino bl. Antona Martina in z vero omogočimo Božji moči, da v nas in naših dragih zagospodari. Kar recimo na glas: da stori čudež!«

Nadškof je tudi poudaril, da naj se po Slomškovi priprošnji naša življenja, nadškofije, zakoncev in družin ter posameznikov, mladih in ostarelih, povrnejo v vsem na Gospodovo pot. Romanje je zato velika prošnja za to evangeljsko prenavljanje naših življenj.

Nadškof je spomnil na geslo Slomškovega leta Svetost prenavlja svet, s katerim izražamo prepričanje, da je Bog po Slomškovi svetosti prenavljal svet in ga še danes; in da »ga želi prenavljati tudi moji in tvoji svetosti. Ker ima Slomšek kot »svetnik« verjetno poseben vpogled v našo molitev v družinah, veroučilnicah in tudi drugod, še bolj pozna stisko našega časa glede usihanja molitve in prave pohabljenosti tolikih src, tudi otroških, ki niso sposobna več molitve.« Zato ne neha klicati: »Moli in delaj! Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke /…/ Molitev je nebeška pošta; po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo dari Božje milosti dol« (Drobtinice 1852). Bolj kot v njegovem času je danes pereč njegov klic, ki vam ga ponavljam: »Učite moliti, vi očetje in matere, svoje otroke in iz mladih dni vadite jih. Kdor prav moli, tudi prav živi. Molitev gre gor, usmiljenje Božje pa dol. Kdor skrbno moli in pridno dela, ta svoje dolžnosti dopolni« (Past. p. 1846). »Malo pa ga moram dopolniti« je pripomnil nadškof, »saj je naše stanje glede molitve verjetno še krutejše: mnogi starši današnjih otrok sami ne znajo več moliti, zato tudi otrok ne morejo naučiti; nekateri otroci se pri verouku še uspejo naučiti molitvene obrazce za »oceno« ... Zato smo vsi, ki še molimo, dolžni vse, ki si to želijo, in vedno več jih je, uvajati v molitev. Po župnijah naj bo obilo možnosti za molitev in za uvajanje v molitev, otrok in še bolj odraslih. Naj se množijo med nami molitvene skupine in pogosto postane češčenje Svetega Rešnjega telesa, širijo naj se delavnice molitve in življenja, takšno in drugačno uvajanje v premišljevalno molitev ali meditacijo, da bo Bog lahko podeljeval tudi milosti poglobljene molitve v zrenju ali kontemplaciji, katerim bo želel«.

Nadškof Turnšek je tudi spomnil, da je Bl. Slomšek aktualen za naš čas tudi s svojo zaskrbljenostjo za Evropo, in s tem tudi za Slovenijo, ko oznanja apostolski nauk o zakramentu svetega zakona in življenju v družini: »Najpomembnejša drevesnica človeške skupnosti, enako pomembna in sveta za Cerkev in državo, je zakon /.../ Če bo ta ustanova družbe zdrava in bodo njene obveznosti zvesto in zavestno izpolnjene, bo človeštvo v koreninah ozdravljeno. Kajti zakon je tista točka, v kateri se vezi družine, domovine in Cerkve najnežnejše in najbolj notranje povezujejo. Da bi krščanstvo v Evropi čim bolj gotovo in hitro uničili, so se njegovi sovražniki zagnali v osrednjo točko življenja, v družino, ki je princip življenja družbe; podobno kot spretni ubijalec, ki svoje bodalo ne usmeri v rame žrtve, ampak v srce /…/ Če želimo zlo ozdraviti v korenini, se moramo izogniti zgolj civilnega zakona. Da se reši Evropa, se mora zakrament zakona prav ohranjati. Ponižajmo zakon na navadno civilno zvezo in z enim udarcem bo nebeška zveza moža in žene postala poganska in tako je tok rodov že v svojem izvoru zastrupljen« (Duhovne vaje 1850). Ob tej besedi, namenjeni kristjanom, bi danes gotovo vzkliknili: »Trda je ta beseda, kdo jo more sprejeti!?« A ker se Evropa ni oklenila tega Kristusovega oznanila, smo danes priče številnemu razpadanju teh osnovnih človeških oblik sobivanja ter poskusom redefiniranja izvorne oblike družine in zakonske zveze. Danes skoraj niti civilnih zakonov ni več, ampak se vzpostavljajo zunajzakonske in istospolne zveze. Tudi če predpostavljamo dobronamernost snovalcev teh usmeritev, nas to ne bo rešilo, po krščanskem razodetju, gotovih negativnih posledic takšnih in podobnih družbenih eksperimentov, ki so v zgodovini v sličnih oblikah že kdaj pripeljale določena kulturna okolja do propada ali na njegov rob. Od Adama in Eve naprej imajo otroci naravno in nadnaravno pravico do matere in očeta, ki je nobena druga zgodovinsko nastala situacija ne more izničiti. Družba, ki jo sestavljamo vsi, pa mora storiti vse, da jim jo omogoči. Sedanji papež Benedikt XVI. je pred kratkim ameriškim škofom položil na srce: »Vedno jasneje se kaže, da sta rahljanje nerazvezljivosti zakona in močno razširjeno odklanjanje odgovorne zrele spolne etike družbi povzročila velike težave, ki so s seboj prinesle tudi velikanske človeške in gospodarske stroške … (Zato Cerkev brani zakon kot) naravno ustanovo, ki sestoji iz dveh oseb različnega spola in je odprta posredovanju življenja.« K takemu razumevanju in življenju pripomore krščansko razumevanje spolnosti kot enega izmed vrhunskih izrazov podarjajoče se ljubezni, ki mrtvi egoistično iskanje usužnjajočega uživanja, in odpira v osvobajajoči odnos sreče ter izpolnitve temeljne in vrojene poklicanosti k ljubezni. Z odkrivanjem in uresničevanjem kreposti čistosti lahko mladi, po besedah nadškofa Turnška »ki se pripravljate na zakrament zakonskega življenja, in zakonci vnesete v našo družbeno stvarnost bogastvo te krščanske vizije, ki je, ko nekdo okusi njen sad, neskončno bolj privlačna in osrečujoča kot razdiralni učinki užitkarskega potrošništva v odnosih, ki naj bi bili ljubezen.«

Nadškof Turnšek je v pridigi poudaril osrednost molitve v krščanskem življenju in osrednjo vlogo zakona in družine v življenju človeštva in vsakega naroda ter povabil, da se verniki dotaknejo relikvij bl. škofa Antona Martina z vernim in odprtim srcem, in Bog bo po njih uresničil obljubo, da bo po njihovi svetosti prenavljal svet: njih same, njihove družine in širše družine, pa tudi Slomšku in nam ljubi slovenski narod, čemur bi danes Slomšek gotovo dodal tudi našo ljubo državo Slovenijo z vsemi njenimi prebivalci.

Ob koncu sv. daritve oz. postnega romanja nadškofije se je romarjem zahvalil stolni župnik v Mariboru Marko Veršič. Po blagoslovu so duhovniki poromali na Slomškov grob in tja nesli svečo kot prošnjo in molitev blaženemu škofu Slomšku. K grobu upanja in veselja so bili povabljeni tudi romarji.

Veliko vernikov se je po slavju v stolnici ustavilo na Slomškovem grobu, se okrepčalo pred stolnico sv. Janeza Krstnika in pred kipom blaženega škofa Slomška.

Poročilo je pripravil Matjaž Kramberger z Nadškofije Maribor, ki je tudi na voljo za dodatne informacije na tel. 0590/80–109, e-naslov: [email protected]. Prim. spletno stran: http://www.slomsek.net.