Dnevi odprtih vrat v bogoslovjih in redovnih skupnostih

Dan odprtih vrat, ki bo v soboto, 3. marca 2012, potekal v Ljubljani in Mariboru, bo priložnost za vse, ki bi se z redovnicami, redovniki, bogoslovci in duhovniki radi osebno srečali. Srečanje je namenjeno mladim, udeležijo pa se ga lahko tudi tisti, ki jih življenje v omenjenih ustanovah zanima.

Pot spoznavanja in odkrivanja duhovnih poklicev (tu se omejujemo na Bogu posvečeno življenje in duhovništvo) lahko vzporejamo z Jezusovim povabilom apostolov Janeza in Andreja, naj »prideta in bosta videla«, kje stanuje in kako je biti z Njim (prim. Jn 1,39).

Vodstvi Škofijske komisije za duhovne poklice v Nadškofiji Ljubljana in Centra za duhovne poklice v Nadškofiji Maribor v sodelovanju z bogoslovji, Slomškovim dijaškim semeniščem ter različnimi ženskimi in moškimi redovnimi ustanovami bosta tudi letos pripravili dan odprtih vrat. V posameznih ustanovah v Ljubljani in Mariboru bodo za obiskovalce odprli vrata in predstavili način življenja in delovanja, na voljo pa bodo tudi za vprašanja in pogovor.


Metropolija Ljubljana

V župnijskih prostorih in pastoralnem centru župnije Ljubljana – Vič na Tržaški cesti 85 v Ljubljani bo v soboto, 3. marca 2012, potekal dan odprtih vrat. Zbiranje bo ob 9.30, nato bo sledil program, prepleten s pesmijo, pričevanji, z zgodbo poklicanosti ter s predstavitvijo življenja v skupnosti frančiškanov in šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Kot vsako leto se bodo obiskovalci na stojnicah srečali s predstavnicami in predstavniki redovnih skupnosti, z bogoslovci in duhovniki. Moderator dneva bo Jure Ferlež.

Od 9.30 do 12.00 se bodo na programu zvrstile naslednje dejavnosti:

09.30–09.45 – glasbeni program z animacijo in pesmimi

09.45–10.00 – pozdrav ter razlaga srečanja

10.00–10.30 – predstavitev sv. Frančiška in njegovega klica s pesmijo in besedo

10.30–11.00 – pričevanji

11.00–12.00 – video o župniji Ljubljana – Vič in frančiškanih, obisk skupnosti šolskih sester ter srečanje na stojnicah s predstavnicami in predstavniki različnih redov, bogoslovci in duhovniki

12.00 – sklep v kapeli z molitvijo


Metropolija Maribor

Dan odprtih vrat bo potekal pod geslom Bodi svet(il)nik! in bo potekal v obliki triletnega ciklusa. Organizatorji so pripravili spremenjen triletni načrt dneva odprtih vrat. Prvo leto bo poudarek na življenju kot poklicanosti, drugo leto na duhovniškem in tretje leto na redovniškem poklicu.

Z letošnjim letom se začenja prvo leto, ki bo v središče postavilo poklicanost. Ob liku bl. škofa Antona Martina Slomška bodo s pomočjo dramske igre Od pastirčka do škofa, v obliki animacije in pogovora odkrivali, kako je celotno življenje dejansko poklicanost in kako posamezni elementi tvorijo celoto.

Dan odprtih vrat združen s postnimi romanji

Organizatorji so dogajanje dneva odprtih vrat za duhovne poklice v Slomškovem letu povezali s postnimi romanji škofij mariborske metropolije na Slomškov grob v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika z namenom, da bi se romanja lahko udeležile celotne družine. Za odrasle bo v stolnici potekal romarski program, za otroke in mlade pa bo organiziran program v stolni veroučni učilnici ali v Slomškovi dvorani. Mašo bodo ob sklepu obhajali skupaj.

Srečanja bodo:

  • za Škofijo Murska Sobota v soboto, 3. marca 2012;
  • za Škofijo Celje v soboto, 10. marca 2012;
  • za Nadškofijo Maribor (mariborski in koroški ter bistriško-konjiški, ptujski, in slovenjegoriški naddekanat) v soboto, 17. marca 2012.

Pojasnilo: Prvotno napovedana dan oprtih vrat in romanje v mariborsko stolnico sv. Janeza Krstnika za bistriško-konjiški, ptujski, in slovenjegoriški naddekanat v soboto, 24. marca 2012, sta zaradi akcije Očistimo Slovenijo, delovnega dneva v šolah in postnega romanja nadškofije združena z dnevom odprtih vrat in romanjem mariborskega in koroškega naddekanata, ki sta bila napovedana za 17. marec 2012 . Dan oprtih vrat in romanje v stolnico sv. Janeza Krstnika bosta za vse naddekanate v Nadškofiji Maribor soboto 17. marca 2012.

Okvirni program srečanj:

09.00–11.00 – dramski program v stolni veroučni učilnici ali v Slomškovi dvorani na Slomškovem trgu 19 v Mariboru

11.00–11.30 – čas za odmor in malico na stolnem dvorišču

11.30 – (nad)škofova maša na Slomškovem grobu – sodelujejo ministranti ter pevci, ki bodo oblikovali otroški program.

 

V domu duhovnih vaj v Nazarjah bodo od petka, 9. do nedelje, 11. marca 2012, potekale duhovne vaje za molivce za duhovne poklice. Program se bo prvi dan začel ob 18.00, sklenil pa se bo zadnji dan s kosilom. Prijave zbira in duhovne vaje vodi Vlado Bizjak, Slomškov trg 20, 2000 Maribor, tel. 0590 /80–463, GSM: 041/337–929, e-naslov: [email protected].


Dodatne informacije

Za ljubljansko metropolijo: msgr. dr. Franc Šuštar, Dolničarjeva ulica 4, 1000 Ljubljana, GSM: 041/551–551, e-naslov: [email protected]. Prim. tudi spletno stran Centra za duhovne poklice.

Za mariborsko metropolijo: s. Štefka Klemen OSU v Centru za duhovne poklice, Slomškov trg 19, 2000 Maribor, tel. 0590/80–310, GSM: 031/680–213, e-naslov: [email protected]. Prim. tudi spletno stran: http://cdp.nadskofija-maribor.si/.

Za redovne skupnosti: KORUS, Konferenca redovnih ustanov Slovenije, Poljanska cesta 6/II, 1000 Ljubljana, tel. 01/433–53–23, e-naslov: [email protected].


Predstavitev dela in življenja v duhovniškem in redovniškem stanu[1]

Duhovništvo

Zakaj sem duhovnik? Najprej zato, ker je mi je bil domači župnik zgled dobrega duhovnika. Kaj pomeni biti dober človek, lahko začutiš le ob dobrem človeku. Brez zgleda zagotovo ne bi postal duhovnik. Ob odločanju za poklic sem tehtal več poti. Spoznal sem, da je duhovniški poklic najbolj celosten. Poklica ne opravljam, ampak ga živim. Bistvo duhovništva je postajati kakor Jezus iz Nazareta. Verjamem, da so njegove besede žive in učinkovite tudi danes. Verjamem, da je Božji Sin in prvorojenec vstalih od mrtvih. Zaradi njega vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. To želim pokazati tudi ljudem, h katerim sem poslan.

Gospod nas globoko ljubi in nas kliče po imenu. Nekateri so posebej poklicani, da svoje življenje dajo na razpolago Bogu, sočloveku ter Kristusovi Cerkvi. Pomembna je pripravljenost pognati duhovne korenine, pripravljenost za osebno zorenje pred Gospodom ter budno in pozorno življenje.

Jezus vsakega človeka nagovarja osebno. Kdor je poklican v duhovništvo, je povabljen, da živi v zvestobi Bogu ne glede na to, kje ga je našel in kam ga je v življenju privedel. Klic je intimno povezan s pogledom. Jezus svojih izbrancev ne prepričuje in se jim ne dokazuje, njegova oblast je namreč Božja. Vsebina klica je Kristusovo vabilo: »Hodi za menoj«. Duhovnik Jezusu sledi s tem, da sprejema njegovo usodo v tem življenju in se veseli z njim v njegovem vstalem življenju. Učenec je v vsem podoben svojemu Gospodu. Jezus svoje duhovnike vabi, da bi živeli v njem in z njim, sicer je vse njihovo delo v resni nevarnosti, da postane človeško, ne pa Božje. Če duhovnik hoče biti pravi apostol in če hoče, da bo njegovo učenje z oblastjo, se mora popolnoma predati Bogu. Samo če bo Oče imel veselje nad svojimi izvoljenimi sinovi, bo imelo duhovnikovo delo moč za spreminjanje sveta.

Bolj ko se svet oddaljuje od Boga, bolj potrebuje duhovnike, ljudi z močnim in ljubečim srcem, ki bodo svet reševali. Kdor trezno razmišlja o svoji veri, ne preneha moliti za zveste pastirje, ki bodo ljudstvo vodili k edinemu cilju.

Oblike služenja v duhovništvu

  • Župnik, kaplan, duhovni pomočnik in kurat (v bolnici, zaporu, vojski, policiji )
  • Duhovni asistent (za laiške teologe, za ministrante, za mlade, za skavte, za gibanja, za društva, za študente …)

Duhovnik – župnik, kaplan, duhovni pomočnik ali kurat

Središče duhovniške službe je obhajanje evharistije. Iz globokega osebnega odnosa z Gospodom more duhovnik služiti sočloveku in Cerkvi ter ljudem podeljevati zakramente. Duhovniška služba predpostavlja življenje v celibatu (neporočenost), redno molitev brevirja (gre za izbrane psalme, druga svetopisemska besedila ter spise svetnikov in cerkvenih učiteljev, ki so zbrani v posebnih knjigah) in pokorščino škofu. Duhovniki živijo razvejano mrežo odnosov, saj z bližnjimi delijo tako skrbi kot veselje. Službe, ki jih opravlja duhovnik, so zelo različne: kot župnik vodi župnijo (prim. ZCP, kan. 519 sl.), na župniji pa lahko služi tudi kot kaplan (prim. ZCP, kan. 545 sl.) ali duhovni pomočnik. Lahko poučuje verouk ali pa duhovno oskrbuje posebne kategorije ljudi – zapornike, bolnike in starejše ljudi, vojake, policiste ipd.

Pogoji: razpoznan duhovni poklic s strani cerkvene avtoritete, telesno in duševno zdravje, osebnostna zrelost, matura ali končana poklica formacija z opravljenimi dodatnimi tečaji.

Formacija: enovit študij teologije (5 let), leto pastoralne specializacije, duhovniško posvečenje, kaplanski in župniški tečaj ali seminar.

Dodatne informacije dobite v bogoslovnih semeniščih oziroma na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani:

  • Bogoslovno semenišče, Dolničarjeva ulica 4, 1000 Ljubljana, tel. 01/300–19–00, spletna stran: www.semenisce-lj.si,
  • Bogoslovno semenišče, Slomškov trg 20, 2000 Maribor, tel. 0590/80–460, e-pošta: [email protected]k.net;
  • Teološka fakulteta, Poljanska cesta 4, p. p. 2007, 1001 Ljubljana, tel. 01/434–58–10, e-pošta: [email protected], spletna stran: www.teof.uni-lj.si.

Bogu posvečeno življenje

Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.