Vprašanje bralca: 'Gospoda nadškofa Turnška bi rad prosil, da mi pojasni, kako je mogoče ob dejstvu, da je Bog neskončna ljubezen in je vsemogočen, da dopušča, da hudo trpijo tisti, ki so globoko verni in ga prosijo zase in za bližnje, vendar jih ne usliši. Opazujem pa toliko brezbrižnih, ki živijo lagodno, brez večjih težav. Kje je pravičnost?'
Vir novice: Družina
Spoštovani »vernik« Jože, postavljate eno izmed najtežjih vprašanj: vprašanje zla, trpljenja, greha. V zgodovini Cerkve srečamo pojem »skrivnost zla«. To pomeni, da gre za resničnost, ki je nikoli ne bo mogoče do konca dojeti, kaj šele razumeti; lahko pa vanjo prodiramo in jo vedno bolj in bolj razsvetljujemo. Vse se še bolj zakomplicira, če vprašanje postavimo, kot ste ga vi: kako to, da Bog – ljubezen, ničesar ne naredi, da bi rešil hudega trpljenja svoje »verne«, medtem ko »brezbrižni« živijo brez večjih težav. Ljudje smo mojstri prelaganja odgovornosti in krivde na druge, celo na Boga. Če pa se spomnimo, da je Bog Oče poslal svojega Sina, da se je učlovečil in tudi sam trpel najhujše trpljenje, in to iz ljubezni do vsakega človeka, potem se nam perspektiva gledanja na to vprašanje začenja počasi spreminjati. Božji način reševanja težkih situacij ni »od zunaj«, s čarovnijo, ampak »od znotraj«, tako da sam vstopi vanjo in jo tako začenja reševati.
Postavimo podvprašanje: od kod zlo in trpljenje na svetu? Ker svetopisemsko razodetje govori o začetnem rajskem stanju, kjer ni bilo zla in trpljenja, ju ne moremo pripisati Bogu. Pojavilo se je šele po grehu in najbolj prizadelo človeka v njegovi bistveni odnosni razsežnosti. Greh je človekova svobodna zavrnitev Boga in njegove ljubezni ter postavitev samega sebe ali kakšne druge stvari na njegovo mesto. Pri tem je pomembna svoboda, ker omogoča ljubezen, ki je ljubezen le, če je svobodna. Ni je mogoče izsiliti, prisiliti, si jo vzeti …, ampak jo je mogoče le svobodno podariti in jo svobodno sprejeti. Brez te možnosti bi bili ljudje »roboti za delanje dobrega«, ne pa odgovorni ljudje, osebe, ki lahko ljubijo in se tako v polnosti uresničijo.
Torej Bog gotovo ni hotel in noče trpljenja. Trpljenje je posledica človekove svobodne odločitve proti Bogu. Posledice greha pa ne zadenejo samo grešnika samega, ampak vse stvarstvo s človekom v središču in postanejo najbolj očitne prav ob trpljenju pravičnih. In prav trpljenje edinega zares pravičnega, Jezusa Kristusa, je dokončni odgovor na vprašanje trpljenja. Bog torej ne preprečuje na silo človekovih odločitev za greh, ki prinašajo trpljenje, ampak te posledice vzame nase in jih spremeni v izraz ljubezni do grešnika tako, da ga po tej poti odreši.
Bog ne želi trpljenja, zato je prav, da ga preprečujemo in odstranjujemo, kolikor je mogoče. Ko pa ni mogoče, ga sprejmemo in se združimo s trpečim Kristusom, kar posveti tudi naše trpljenje. Božja pravičnost je v tem, da bo na koncu Ljubezen zmagala in bo vse trpljenje odpravljeno.
Odgovor na vprašanje bralca je bil najprej objavljen v tedniku Družina (36/2024).