Nadškof Cvikl odgovarja: 'Kaj, če nekdo umre brez spovedi?'

18.7.2024 Maribor Nadškof Cvikl, Odgovori medijem
FOTO: Tatjana Splichal FOTO: Tatjana Splichal

Mariborski nadškof in metropolit, msgr. Alojzij Cvikl, bralcu tednika Družina odgovarja na vprašanje: "Če kdo umre brez spovedi, ali to res pomeni pogubo ali zadostuje že to, da se kesa grehov?" Odgovor nadškofa Cvikla, ki je objavljen na spletni strani Družine, objavljamo v celoti.


 

Zakrament sprave je eden od sedmih zakramentov, ki nam ga je Jezus podaril zato, da nam po njem daje odpuščanje grehov, vrača duhovno zdravje ter obnavlja našo notranjo moč delati dobro. Po sv. spovedi nam je podarjen mir, ki je Božji dar.

Za prejem zakramentov je potrebna vera. Tudi spoved ima svoj pravi učinek, ko je človek odprt za Boga, ko si prizadeva za krepost vere, ko zaupa v Boga, predvsem pa zaupa v njegovo odpuščanje. S storjenim grehom človek zavrne Božjo ljubezen in s tem prizadene in rani svoje dostojanstvo, ki je v človekovi podobnosti Bogu in naravnanosti nanj. Ko storimo greh, ne škodujemo zgolj samemu sebi, ampak tudi skupnosti. V tem smislu je vsak greh rana tudi na telesu skupnosti Cerkve.

Ko hrepenimo po spravi in odpuščanju z Bogom, je za nas tolažilno, da Bog ni najprej sodnik, ampak je predvsem naš dobri Oče. To pa za nas pomeni: Ko nas bremeni greh, vedimo, da nam je Bog pripravljen to breme odvzeti v vsakem trenutku in nam znova in znova daje možnost, vrniti se nazaj, v prijateljstvo z njim in hkrati v polnejšo povezanost z bližnjimi ter s Cerkvijo. Bog, ki je Oče, išče in čaka vsakega od nas, kot nam to Jezus sam nazorno predstavi v priliki o izgubljenem sinu. Dobri oče je sina, ki je zavrnil očetovo ljubezen in samovoljno odšel od doma ter se izgubil – čakal. Upal je, da se vrne in hrepenel po ponovnem srečanju z njim. Ob vrnitvi ga je ves vesel objel in ponovno sprejel v svoj dom.

Zakrament sprave je srečanje. Na eni strani človeka, ranjenega z grehom, na drugi strani pa Boga, razumevajočega, dobrega in usmiljenega Očeta. Bog je pripravljen vedno in vsakemu odpustiti, vprašanje pa je, ali smo mi pripravljeni narediti potreben korak k njemu in se vrniti na pravo pot.

H kesanju logično spada tudi sklep poboljšati se. To pomeni zapustiti stranpoti ter si prizadevati, da bi za naprej živeli v iskrenem odnosu in prijateljstvu z Bogom. Kesanje se tako kaže kot naša pripravljenost znova začeti sprejemati Božjo voljo, v spoštovanju in spolnjevanju njegovega nauka in zapovedi.

Ob smrtni nevarnosti se človeku vprašanje sprave z Bogom postavi še bolj resno in ostreje. Vemo, da človek, ki se poslavlja, želi pred svojim odhodom, kolikor še zmore, stvari urediti, popraviti in jih postaviti na svoje mesto. Ko gre za medsebojne odnose, se ta potreba največkrat nanaša na najbližje: na družinske člane, prijatelje, sodelavce ...

Človek v poslavljanju vidi in dojema stvari drugače, bolj kompleksno. Odkriva, za kaj vse mu je v preteklosti zmanjkovalo časa, na kaj vse je bil premalo pozoren. Moja duhovniška in pastoralna izkušnja je, da ljudje, ko začutijo, da je smrt blizu, najprej iščejo notranji mir in človeka, ki mu lahko zaupajo, se z njim iskreno pogovorijo tudi o vsem, kar jih teži, vznemirja. Ob zavedanju in doživljanju svoje lastne krhkosti in končnosti je človek bolj sprejemljiv in odprt za duhovno plat življenja. Človeku lahko pomagamo najprej s tem, da smo z njim, se z njim pogovarjamo, smo mu na razpolago. Od koga in kako naj se človek poslavlja, če je potisnjen v samoto?

Vernemu veliko pomagamo, da mu omogočimo srečanje in pogovor z duhovnikom ter prejem zakramentov za bolne in umirajoče. Za čas slovesa nam Jezus ni podaril samo zakramenta sprave, temveč tudi zakrament svete popotnice in zakrament bolniškega maziljenja. Po prejemu teh zakramentov trpeči človek na stvaren, zakramentalen način prejme in doživi Božjo ljubezen, spravo in notranji mir. Ti zakramenti so najprej zagotovilo Božje bližine in tolažba ter pomoč trpečemu. Veren človek naj bi se zavedal, da tudi ob prehodu v večnost ne ostaja sam, ampak je z njim On, ki je za vsakega od nas umrl na križu.

Še pred nekaj desetletji je večina ljudi umirala doma, med najbližjimi. Skoraj samo po sebi je bilo umevno, da k bolniku pride tudi duhovnik in po njem tolažba – zdravilo, ki ni zgolj človeško, ampak po duhovniku prejme zdravilo, ki je dar Očeta iz nebes. Ne le zaradi spremenjenih življenjskih razmer, tudi zaradi nepoučenosti v veri, šibke vere ter tudi zaradi pomanjkanja čuta za vse, kar prihaja od zgoraj, je duhovna pomoč bolnim in umirajočim večkrat razumljena kot nekaj tujega in bolj obrobnega, nebistvenega. Žal tudi mnogi, ki so se imeli za kristjane, odidejo s tega sveta brez tolažbe, ki jo človeku daje Bog po Cerkvi in duhovnikih.

Osebno zaupam v Božje usmiljenje in ljubezen, zato menim, da za človeka, ki mu ni bilo dano, da bi se pred smrtjo spovedal svojih grehov, to ne pomeni, da bo pogubljen. A k vsebini naše vere spada, da cenimo zakrament sprave, da ga redno in z vero obhajamo in da prejemamo Božje odpuščanje predvsem v času, ko smo telesno krepki in zdravi. Če bomo skozi vse svoje življenje z Bogom povezani – tudi po zakramentu sprave – potem pravzaprav odpade vsaka pretirana skrb in spraševanje, kako nas bo večni sodnik sodil ob uri naše smrti in na dan sodbe. Sojeni pa bomo z ljubeznijo in usmiljenjem, predvsem glede na to, kako smo v času zemeljskega življenja osebno odgovarjali na njegovo ljubezen in po tem, ali smo z vero in zaupanjem sprejemali tudi dar njegovega odpuščanja, njegov mir, ki je velikonočni dar vsakemu od nas.

Vir vsebine: Spletna Družina