Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav).
Izjava Slovenske škofovske konference ob mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije – 15. januar 1992
Mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije je edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Splošnemu veselju se pridružuje tudi Slovenska škofovska konferenca in izreka svoje čestitke ter najboljše želje vsem državljanom in vodstvu naše mlade države. Prepričani smo, da je ob mednarodnem priznanju državo Slovenijo priznal tudi Bog sam, zato nanjo kličemo posebni božji blagoslov.
V tem trenutku pa se s posebno hvaležnostjo spominjamo vseh v naši sedanjosti in bližnji in daljnji preteklosti, ki so ta izjemni trenutek pripravljali s svojim kulturnim, političnim, socialnim, gospodarskim, vzgojnim in verskim delovanjem. Mnogi so za demokracijo in svobodo, ki smo ju končno doživeli, veliko pretrpeli ali celo dali življenja. Iskreno smo hvaležni vsem, ki so kakor koli prispevali, da smo dočakali ta dan.
Svoje priznanje izrekamo političnemu vodstvu naše države, ki se je v teh zadnjih časih za to posebno prizdevalo. Veseli smo, da so med temi zaslužnimi ljudmi tudi mnogi člani katoliške Cerkve. Vse spodbujamo, da svoje delo nadaljujejo v nesebičnem služenju domovini. Prav tako se zahvaljujemo vsem prijateljem po svetu, našim rojakom in drugim, ki so nas razumeli in nas podpirali v naših upravičenih prizadevanjih. S posebno hvaležnostjo se spominjamo vsega, kar so za mir in našo samostojnost naredili papež Janez Pavel II. in njegovi sodelavci, ko je Vatikan že 13. januarja 1992 pred drugimi priznal državi Slovenijo in Hrvaško.
Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj, če bo pospeševala ne le svoje gospodarsko in politično uveljavljanje, temveč tudi duhovno blaginjo, kulturni, moralni in verski napredek vseh naših državljanov. Za to si hočemo prizadevati tudi v prihodnje. K temu delu v suvereni državi Sloveniji vabimo vse katoliške vernike in vse druge sodržavljane v zaupanju za božjo pomoč.
Msgr. dr. Alojzij Šuštar
Ljubljanski nadškof metropolit in
predsednik Slovenske škofovske konference
Ljubljana, 15. januarja 1992
Msgr. Anton Jamnik o poteku dogodkov s priznanjem samostojne države Slovenije
1. Papež Janez Pavel II. se je sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije
Sveti sedež je 13. januarja 1992 med prvimi državami priznal samostojno državo Slovenijo. Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav). Natančna analiza zgodovinarjev bo lahko podrobneje argumentirala, kako je bilo to priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja, ki so temu sledila. Ker sem bil v letih 1990-1994 tajnik pri nadškofu Šuštarju se natančno spomnim, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja za katero se je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januarja 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Rupel in nadškofu čestital ter se mu zahvalil, da je na vse mogoče načine od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990. bil tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II. Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. Tako naj bi 12. januarja 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to kako, se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Res je, da je nekaj držav že preje priznalo Slovenijo, toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v evropsko skupnost kot samostojna država.
2. Sveti sedež je že leta pred priznanjem zelo intenzivno in veliko mero razumevanja podpiral ustanovitev in priznanje samostojne države Slovenije
Ko se je po volitvah leta 1990 in po plebiscitu istega leta decembra ustvaril nov položaj v Jugoslaviji in Sloveniji, je Sveti sedež z vso pozornostjo spremljal novo nastale razmere. »Kmalu se je pokazalo, da obstaja resna nevarnost, da se bodo obstoječe napetosti še povečale in celo izrodile v konflikt. Zato je sveti sedež konec januarja 1991 jasno pozval:
- k spoštovanju pravice narodov do samoodločbe
- k spoštovanju človekovih pravic in pravic narodnih skupnosti
- k odpovedni uporabi sile pri reševanju nesporazumov
- k neutrudnemu iskanju dialoga med sprtimi stranmi
- k vzpostavitvi mirnega sožitja med narodi Jugoslavije ob medsebojnem spoštovanju in pravičnosti.«[1]
Ta načela, ki jih je poudaril Sveti sedež so bila jasna podpora tudi slovenskim prizadevanjem za samostojno državo. Podobne zahteve so se še večkrat ponovile, tako pri papeževih govorih (30. januarja, 21. aprila, 8. maja, 23. maja 1991), kakor tudi na mednarodni ravni, še posebej na srečanjih Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE). Ta prizadevanja in posredovanje Svetega sedeža so se še bolj okrepili po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in Hrvaške 25. junija 1991. Omenili smo že papeževo posredovanje 28. junija, 29. junija, 3. julija, omeniti pa velja še njegovo posredovanje 21. julija, 24. julija, 26. avgusta ter 5. septembra 1991.[2]
Sveti sedež je podprl oblikovanje mednarodnega soglasja o primernosti takojšnjega priznanja obeh novih držav, Slovenije in Hrvaške. S tem namenom je kardinal državni tajnik 26. novembra 1991 izročil ambasadorjem držav članic KVSE memorandum. V njem se sklicuje na načela mednarodnega prava in odredbe jugoslovanske ustave iz leta 1974 glede pravice do odcepitve od federacije in priporoča začetek sporazumnega in pogojnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške in drugih republik, ki bi se za to odločile. Ta postopek podelitve pogojnega priznanja je bil vezan na zahtevo, da se republike formalno obvežejo,
- da bodo spolnjevale zakonite zahteve, vsebovane v dokumentih KVSE,
- še posebej glede zaščite človekovih pravic,
- glede demokracije
- in zaščite narodnih manjšin.[3]
"Sveti sedež je z izjavo Tiskovnega urada 20. decembra 1991 bolj podrobno opredelil svoje stališče glede krize v Jugoslaviji in z diplomatskimi notami zunanjim ministrstvom Slovenije in Hrvaške sporočil svojo pripravljenost priznati njihovo suverenost in neodvisnost, hkrati pa je postavil pogoje glede tega priznanja. Ko je Sveti sedež 13. januarja 1992 prejel formalno obvezo Republike Slovenije in Republike Hrvaške, da bosta spoštovali te pogoje, je prišlo tudi do priznanja samostojnosti."[4]
Na srečanju ministrskega sveta zunanjih ministrov držav članic KVSE, ki je zasedal v Pragi 30. in 31. januarja 1992, je nadškof Msgr. Jean-Louis Tauran, tajnik oddelka za odnosa z državami, takole povzel stališče Svetega sedeža: "Sveti sedež je vedno upal, da se bo mogoče izogniti konfliktu v Jugoslaviji. Zato je, od začetka krize vztrajal pri zahtevi, da se federativne republike navdihujejo pri urejanju medsebojnih odnosov na 10 načelih zaključnega helsinškega dokumenta, po drugi strani pa, da čimprej začnejo z ustavnimi reformami, ki bodo pospeševale spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s pravicami narodnih manjšin in tako ustvarijo pogoje za demokracijo in za resnično pravno državo. Razvoj dogodkov in predvsem uporaba orožja so na žalost spremenili to upanje v iluzijo.
Priznavajoč obstoj Hrvaške in Slovenije - to priznanje ni bilo naperjeno proti nikomur - je Sveti sedež vzel na znanje položaj, ki je bil posledica legitimnih in na demokratičen način izraženih teženj. Ko je za to priznanje postavil zahteve, je Sveti sedež želel predvsem pospešiti uresničitev vseh obveznosti, ki so bile sprejete v helsinškem procesu, in podčrtati dejstvo, da bo KVSE morala biti porok zaupanja v vprašanjih, ki se nanašajo na položaj narodnih manjšin. S tem je Sveti sedež hotel, da se te nove države hkrati s priznanjem samostojnosti in neodvisnosti svečano obvezujejo, da bodo prispevale h gradnji Evrope - Evrope človekovih pravic in demokracije."[5]
Priznanje Svetega sedeža samostojne države Slovenije 13. januarja 1992 je bilo odločilnega pomena za ostala priznanja, ki so temu sledila (15. januar 1992) in za vključevanje mlade države v mednarodno skupnost.Ob tem so zanimivi tudi vsebinski poudarki oziroma neke vrste pogoji, ki so povezani s priznanjem. Vsekakor je Sveti sedež zelo dobro poznal slovenske razmere in zato opozoril na tisto, kar je bilo zares ključnega pomena pri postopni graditvi vedno bolj demokratične dežele.
3. Državotvorna vloga Katoliške Cerkve v Sloveniji
Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.
Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.
msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
[1] I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, v: Bogoslovni vestnik 61 (2001), 227.
[2] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[3] Prim. I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[4] I. Jurkovič, Dejavnost Svetega sedeža za mir, 228.
[5] Navaja I. Jurkovič v razpravi Dejavnost Svetega sedeža za mir, 229.
Zgodovinski oris delovanja apostolske nunciature v Republiki Sloveniji
Apostolska nunciatura v Ljubljani je diplomatsko predstavništvo Svetega sedeža v Republiki Sloveniji. Papeško predstavništvo ima diplomatski značaj in status veleposlaništva. Apostolski nuncij je osebni in stalni predstavnik papeža tako v Katoliški Cerkvi kot pri oblasteh Republike Slovenije.
Poslanstvo apostolskega nuncija je, da tesneje in bolj učinkovito izraža skrb rimskega papeža za dobro Slovenije. V soglasnem delovanju s škofi bdi nad poslanstvom Cerkve s tem, da vzdržuje stike s civilnimi oblastmi, Cerkvijo ter drugimi krščanskimi in verskimi skupnostmi.
Državljani Slovenije smo leta 1990 izrazili željo po neodvisnosti, ki je bila ustavno določena tudi z referendumom leta 1991. Mednarodna skupnost je izbiro Slovencev priznala v skladu z Listino Združenih narodov in Helsinških sporazumov.
Sveti sedež je neodvisnost Republike Slovenije uradno priznal 13. januarja 1992. Temeljna izhodišča za ta korak so bila spoštovanje pravice narodov do samoodločbe; zavračanje uporabe sile ter sprejemanje dialoga kot edinega sredstva za doseganje pravičnih in mirnih rešitev. Odločitev Svetega sedeža je k takšnemu razmišljanju pomagala tudi drugim državam.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je za prvega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji 24. junija 1992 imenoval naslovnega nadškofa v Doclei in tedanjega nuncija na Malti ter v Republiki San Marino s sedežem na Malti msgr. Piera Luigija Celato. Obisk predsednika Republike Slovenije Milana Kučana (1992), predsednikov vlad (1992 in 1993) in drugih ministrov v Vatikanu so okrepili odnose med državama. Sveti sedež je 19. februarja 1993 tudi potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference.
Po premestitvi nuncija Celate februarja 1995 je v kratkem obdobju ad interim posle neposredno iz Vatikana vodil msgr. Xavier Desire. Papež Janez Pavel II. je 26. julija 1995 za prvega stalnega nuncija v Ljubljani imenoval naslovnega nadškofa v Biblu, do takrat apostolskega nuncija v Alžiriji in Tuniziji ter apostolskega delegata v Libiji msgr. Edmonda Farhata.
Tretji apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Marian Oleš je službo nastopil 17. decembra 2001, vendar zaradi zdravstvenih razlogov na tem mestu ni dolgo ostal.
Papež Janez Pavel II. je 15. maja 2002 za četrtega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji imenoval nadškofa Giuseppa Leanzo, 9. aprila 2003 pa za petega nuncija naslovnega nadškofa v Tamadi in dotedanjega apostolskega nuncija v Argentini msgr. Santosa Abrila y Castellója. Msgr. Castelló je bil hkrati imenovan tudi za apostolskega nuncija v Bosni in Hercegovini.
Papež Benedikt XVI. je 10. februarja 2011 za šestega apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji s funkcijo apostolskega delegata na Kosovu imenoval naslovnega nadškofa mesta Caorle in apostolskega nuncija na Madžarskem msgr. Juliusza Janusza. Svoje delo v Sloveniji je msgr. Janusz sklenil oktobra 2018.
Papež Frančišek je 19. marca 2019 za sedmega apostolskega nuncija imenoval nadškofa msgr. dr. Jean-Marie Speicha. Msgr. Speich je naslovni nadškof kraja Sulci (Italija), pred prihodom v Slovenijo pa je deloval kot apostolski nuncij v Gani. Papež Frančišek mu je 24. oktobra 2013 podelil škofovsko posvečenje.
