Dragi bratje in sestre!

Prebudili smo se v zarji velikonočnega jutra, ki nam je oznanila veselje nebeške množice angelov in božjih služabnikov, ker Kristus Kralj je premagal smrt. Z Lučjo Vstajenja je pregnana tema vesoljnega sveta. Veseli se tudi vsa Cerkev, ki je okrašena s sijajem Vstalega Kristusa. Svetišča po vsem svetu danes odmevajo od veselega vzklikanja množic (prim. Velikonočna hvalnica).

Velikonočna sveča ponosno gori pri oltarju. Z majhnim plamenčkom smo jo prižgali včeraj med velikonočno vigilijo. V temi smo vsi lahko videli plamenček, ki se je z velikonočne sveče razširil po vsem svetišču. Tako se je vsa stolna cerkev razsvetlila v sijaju luči. Mogočna svetloba nas je razveselila in oznanila, da je Vstali Kristus med nami. V veri smo ga pričakali. Čeprav nam smrt še ni nehala groziti, je dokončno premagana. Nekateri župniki so mi še v četrtek po krizmeni maši zaupali, da imajo prav v času velikonočne noči pogrebe. Družine pokojnih so žalostne. Bolečina zaradi odhoda dragih pokojnikov še ostaja v srcih sorodnikov in prijateljev. Dvom še ne neha najedati srca: Kaj pa, če Kristus ni vstal?

Apostol Peter in drugi apostoli so bili priče, da je Bog Jezusa iz Nazareta mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Čeprav so hudobni ljudje Jezusa razpeli na križ in usmrtili, ga je Bog obudil tretji dan in mu dal, da se je prikazoval nekaterim pričam, ki jih je Bog naprej izbral. Da bi bilo Petrovo pričevanje še bolj prepričljivo, priznava, da je Vstali Jezus z apostoli celo jedel. Pri tem jim naročil, naj o tem govorijo vsemu svetu (prim. Apd 10, 38-42).

Ta novica je prišla vse do nas. V veri smo jo sprejeli že pri krstu. Spremlja nas vseskozi. S to novico preganjamo dvome, ki nastajajo ob vsaki tragiki, ob vsakem trpljenju in ob vsaki smrti.

Z novico o Vstajenju vstopamo pred ta svet, ki se še otepa, da bi se bolj pozanimal o Jezusu in največkrat ima raje druge zgodbe kot oznanilo o Vstajenju in izbira raje smrt kot življenje. Če samo pomislimo, kako potekajo pogrebi na naših pokopališčih, je tam zelo malo vere v vstajanje. Vse je tako organizirano – protokol, pesmi, nagovori – kot da ostajata samo še grob in razkroj, od koder ni vrnitve. Zvedavost in klepetanje nekaterih med obredom dovolj jasno povesta, da se je smrt potuhnila v prevaro: »Jaz pa ne bom umrl. To lahko doleti samo druge.« Za duhovnike pogrebi postajajo velik izziv, kako še nagovoriti ljudi, kako jim oznaniti vstajenje, kako dostojno opraviti pogrebni obred.

Podobna drama se je odvijala tudi pri Jezusovem grobu. Marija Magdalena je našla prazen grob. Ni zmogla dojeti, da bi Jezus lahko vstal, kot je to napovedal. Žalostna in obupana je pohitela k apostoloma Petru in Janezu. Slednji je v svojem evangeliju celo opisal ta dogodek. Marija Magdalena je imela v sebi dvom. Preplavil jo je občutek, da življenje ni močnejše od smrti (prim. Jn 20, 1-3).

Smrt se nam vsiljuje tako, da hoče biti bolj vidna in otipljiva kot je življenje. Smrt se celo da videti, ko nastopi. Pri tem je največkrat zelo dramatična in agresivna. Življenje pa je drugačno. V materinem telesu se pojavi nevidno, raste zelo počasi in se zdi kot nekaj logičnega in samoumevnega. Ko se življenje izteče do praga smrti, se na tem pragu smrt vsili z vso svojo neizprosno krutostjo. Ne izbira ne pri ljudeh, ne pri živalih niti pri rastlinskem svetu. Smrt vse uniči. Smrt se življenju posmehuje, ga izziva in ga tudi stalno ogroža.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Jezus ni vstal od mrtvih že na križu? Ali ko je bil še v Materinem naročju? Zakaj je sploh legel v grob? Mnogo dvomov se lahko porodi pri tem. Če bi vstal na križu, bi dvomljivci rekli, da še v resnici ni bil mrtev. Če bi vstal v Materinem naročju, bi dvomljivci rekli, da je bil samo klinično mrtev. Ko pa si enkrat v grobu, pa si res mrtev in od tam ni vrnitve. Zato je Jezus legel v grob, odkoder ni vrnitve. Bil je mrtev. Imel je celo prebodeno srce. Jezus je hotel, da je za logiko tega sveta bila njegova zgodba končana. Od tu naprej naravni zakoni onemijo. Človeški razum odpove.

Sedaj nastopi Bog Oče, ki je svojega Sina poslal na ta svet prav za to uro – uro smrti. V tej uri je Jezus razodel Očetovo slavo. Bog ne dopusti, da bi smrt uničila vse, kar je ustvaril in kar še ustvarja. Bog je smrt poklical na zagovor in obračun v sam grob – torej tja, kamor spada. Ko se je vsem zdelo, da je Jezusovo življenje doživelo dokončni poraz, je Sveti Duh, s katerim je Oče mazilil Jezusa, smrti napovedal konec. Smrti ni uničil z novo smrtjo, ampak z Vstajenjem. Kristusovo Vstajenje od mrtvih pomeni novo stvarjenje vsega človeštva. Smrt je postala služabnica večnosti. Do Jezusovega vstajenja je bila smrt služabnica večne smrti ali kraljestva hudobnega duha. Z Jezusovim vstajenjem pa je smrt postala služabnica nebes. Vsak, kdor umrje z Jezusom, bo v nebesih živel v Jezusu. Zato smrt ni več ista, kot je bila poprej. To pa vse spremeni.  

Apostol Pavel nas svari naj na to mislimo – naj iščemo to, kar je pri Jezusu in ne to, kar nam zmore ponujati ta svet. S krstom smo umrli smrti. Naše življenje je z Jezusom skrito v Bogu. V sebi nosimo Božje življenje in ne življenje, ki je umrljivo. Zato smrt ni naš konec.  Naše življenje je Jezus, ki je Vstal. Vsako umiranje z Jezusom pomeni začetek Jezusove slave, ki jo umrli prejme v nebesih (prim. Kol 3, 1-4). 

Velika noč vsem ljudem sporoča, da smrt nad nami nima več moči, kajti v sebi nosimo kali večnosti. To je zares radostna novica! Ne izgubljajmo poguma! Tudi mi stavimo svoje upanje, svoje nemoči, svoje poraze, vse naše življenje na Vstalega Kristusa. Oklenimo se Ga in On bo ostal z nami!

Vam, dragi bratje in sestre, ostarelim, bolnim, osamljenim in trpečim želim globoko doživetje teh velikonočnih skrivnosti in srečo bližine Vstalega Gospoda. Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf
soboški škof