Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši ob spominu Gospodove zadnje večerje, v soboški stolnici

Lavor z umazano vodo kot vznemirjajoča relikvija

S to sveto mašo zadnje večerje se pričenja velikonočno tridnevje. Tako bomo kar tri dni v nenehnem, neprekinjenem bogoslužju, ki nas vodi do Kristusovega vstajenja.

Čudovitost tega bogoslužja je v tem, da traja in traja in ne mine, tudi če bomo v teh dneh iz cerkve odhajali domov. Vse je še vedno živo in resnično – kot takrat v dvorani zadnje večerje, kot na Oljski gori, kot pred velikimi duhovniki in Pilatom, kot na Kalvariji in končno kot ob odprtem grobu, ko v njem ni bilo več mrtvega Jezusa. Bogoslužje svetega tridnevja nam vse to približa in oživi in zato smo tudi mi sodobniki Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Pri tej sveti maši zadnje večerje se spominjamo postavitve svete evharistije, duhovniškega posvečenja in zapovedi ljubezni, ki imajo svojo vidno izraznost v umivanju nog. To je zelo dramatičen dogodek. Vse se dogaja korak za korakom. Jezus vstane od mize, odloži svoja vrhnja oblačila, vzame platnen prt in se z njim opaše, učencem začne umivati noge in jih brisati s platnenim prtom.

Vsaka posamezna gesta nam močno pripoveduje o Jezusovi ljubezni in postane znamenje njegovega življenja, delovanja, križa in evharistije.

Tudi mi bomo kmalu opravili umivanje nog, ki nam pomaga še bolj razumeti ta večerni evangelij. Zahvaljujem se vsem, ki so se dali na razpolago, da bomo lahko podoživeli ta ganljiv trenutek iz dvorane zadnje večerje.

Jezus ni čakal, da bi njemu stregli, ampak je prvi vstal od mize. S tem je močno šokiral svoje učence. Čeprav so bili z Jezusom, ko jo ozdravljal bolnike, nasičeval lačne in celo obujal mrtve, si ga niso mogli predstavljati, da jim pere noge. To je bilo delo za sužnje, hlapce ali pa vdove, nikakor pa za gospodarje.

Voda v lavorju zelo blago deluje na utrujene in zatečene noge. Voda požene kri po venah in obnavlja moči.

Lavor zbira tudi umazano vodo iz spranih nog. Ko so noge umite, to potem ni več čista voda. Umazana voda pomeni spomin na nekoga, ki je hodil, da bi prišel na cilj. Pomeni tudi težave pri hoji, velikokrat bolezni in utrujenost nog. Če koga vprašam: »Kako si«?, mi včasih odgovori: »Še zmeraj sem na nogah. Še zmeraj lahko hodim.« Čeprav voda, ki je umila noge, ni več čista, je to voda, ki pomeni, da smo še živi, saj hodimo in imamo utrujene noge, in če smo še živi, potem Bogu tudi hvaležni, da je do nas usmiljen.

Voda v lavorju je kot ogledalo. V njej se lahko vidijo moje noge, in roke tistega, ki jih umiva. V tem odsevu so poteze Jezusovega obraza in njegove ljubezni. In če se še bolj sklonim nad lavor, lahko vidim tudi poteze svojega obraza. Tako se moj obraz prekriva z Jezusovim.

Francozinja Madeleine Delbrel, živela je v letih 1904 do 1964, je bila filozofinja, pisateljica, najprej ateistka, potem pa globoko verna in je zato iskala poti do ljudi, da bi jim delala dobro. Nekoč je v svoji molitvi  Jezusu rekla: »Če bi morala izbrati tvojo najbolj dragoceno relikvijo, bi izbrala tisti lavor iz dvorane zadnje večerje, poln umazane vode. Potovati po svetu s to posodo in obdati vsako nogo z brisačo ter se skloniti, in nikoli ne dvigniti glave, da ne bi ločila sovražnikov od prijateljev, in umivati noge potepuhu, ateistu, odvisniku od drog, ujetniku, morilcu, tistemu, ki me ne pozdravlja več, tistemu tovarišu, za katerega nikoli ne molim. V tišini, dokler vsi ne odkrijejo tvoje ljubezni v moji. Pošlji nam, o Bog, bedake, tiste, ki se trudijo, ki ljubijo iskreno, ne z besedami, in ki se resnično znajo žrtvovati do konca. Potrebujemo norce, ki se strinjajo, da se izgubijo, da bi služili Jezusu. V moji skupnosti, Gospod, pomagaj mi ljubiti, biti kot nit obleke. Nit drži različne kose skupaj in nihče je ne vidi, razen krojača, ki jo je umestil tja.

Ti, Gospod, krojač skupnosti, me s ponižnim služenjem narediš sposobno biti v svetu. Ker če je nit vidna, je šlo vse narobe. Daj mi ljubezen v tej tvoji Cerkvi, ker je ljubezen tista, ki drži različne koščke skupaj.«

Ko je Jezus umival noge svojim učencem, je dobro vedel, da bodo s temi nogami šli po vsem svetu in oznanjali evangelij. Kamorkoli bodo prišli, bodo vabili ljudi, naj si bodo dobri med seboj zaradi njegove ljubezni do vseh. Tudi nas, ki smo sedaj pri tej sveti maši zadnje večerje, naj Jezus preprede z nitkami ljubezni in poveže s svojimi učenci v dvorani zadnje večerje v en kos njegovega platnenega predpasnika, ki diši po umivanju in služenju.

Amen.