Dragi bratje in sestre!

Praznik sv. Štefana nas po božiču spravi v precejšnjo zadrego. Božič nas z sporočilom o Jezusovem rojstvu v Betlehemu postavi v našo, domačo, družino, kjer mnogi lahko obujamo spomine na začetke naše vere, ki je imela svoj pričetek v občudovanju jaslic, molitvi in v božičnih pesmih. Mučeništvo sv. Štefana pa se naravnost upira milini božiča in v nas butne z vso strahoto grozovite smrti zaradi imena Jezusa Kristusa, ki ga Štefan tako odločno izpriča pred Jezusovimi sovražniki.

Že dolgo časa je minilo, odkar je Jezus odšel k svojemu Očetu v nebesa. Vse več pa je bilo Jezusovih učencev, ki so oznanilo o Jezusu oznanjali tudi tistim, ki niso bili Judje. Obenem pa je naraščalo tudi število tistih, ki pa so Jezusa sovražili in so preganjali vse, ki so kakor koli bili povezani z Jezusom. Na strani preganjanih zaradi Jezusovega imena se je znašel tudi sv. Štefan. Ni mogel ali pa ni hotel ubežati preganjanju, zato so ga kamnali. To je grozna smrt, ki jo spremlja poniževanje in strahotne bolečine, ki jih sekajo kamni v telo in glavo. Ne vem, kakšni morajo biti ljudje, da mečejo kamne v druge z namenom, da jih ubijejo.

Od Štefanovega časa pa do danes se stvari niso čisto nič spremenile. Okoliščine, kraji, ljudje iz Štefanovega časa zelo ličijo na Afganistan, Sirijo, Irak, Libijo ali kakšno Nigerijo. V teh deželah še sedaj ubijajo takšne ljudi kot so sv. Štefan. Ubijajo jih, ker verujejo v Jezusa Kristusa.

Papež Frančišek je že večkrat dejal, da se tretja svetovna vojna dogaja po koščkih. V tej vojni po koščkih pa prav terorizem sestavlja največji mozaik groze. »Ubijanje v imenu Boga je bogokletje najhujše vrste«, opozarja papež Frančišek. Gre za zlorabo Božjega imena za takšne interese, ki posameznikom ali pa skupinam prinašajo velike koristi moči in kapitala. Mnogo vprašanj se postavlja okrog tega, kako je mogoče ubijati v imenu vere? Odgovorov na to ni ravno veliko.

Prvi vzrok za ubijanje v imenu vere gotovo ni ljubezen, ampak strahovito sovraštvo, ki je povsem slepo za nedolžne ljudi, nezmožno dialoga z drugače mislečimi in verujočimi in je brez vsakršnega usmiljenja. Človek je človek, tudi če ima v sebi zverinske poteze, pa se mora tudi za grozodejstva nekako pred seboj in Bogom opravičiti. Zato takšni ljudje trdijo, da ubijajo brezbožnike in sramotilce Božjega imena.

Sveti Štefan je prvi krščanski mučenec, ki je pri svoji nasilni smrti začutil, da mora sovražnikom Jezusovega imena preprosto odpustiti njihov zločin. Pred smrtjo Jezusa prosi, naj jim ne prišteva tega greha. Če sovraštvo odgovarja z novim sovraštvom, rodi še močnejše sovraštvo. Tako se moč sovraštva širi kot ogenj po izsušeni slami. Samo odpuščanje lahko odvzame moč sovraštvu. Ne gre za naivnost, ampak za dobro premišljeno potezo. Treba je storiti vse, da se ognemo preganjanjem in nasilni smrti zaradi vere v Jezusa Kristusa. Dolžni smo zavarovati svoja življenja in življenja drugih. Pri tem pa ne smemo ničesar početi zaradi sovraštva. Takšne situacije so izjemno težke in nepredvidljive. Celo v družini lahko pride do tega, da so zaradi vere razdori in sovraštvo. V skrajno težki situaciji potrebujemo moč in modrost Svetega Duha, da nam pomaga, kako govoriti in kako pravilno ravnati. Ena situacija ni enaka drugi. Ni šablone, ki bi nam dajala modele za pravilna ravnanja.

Sv. Štefan je molil za svoje ubijalcev. Njegova molitev je spreobrnila najhujšega sovražnika Jezusovega imena, Savla. Jezusov sovražnik je postal največji oznanjevalec evangelija, ki je spremenil ime iz Savla v Pavel. Papež Frančišek nam je podaril izredno Sveto leto usmiljenja, ki ga smo ga pričeli obhajati letos na praznik Brezmadežnega Spočetja Device Marije, 8. decembra. Papež pravi, da je sveto leto čas, da spremenimo življenje. To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom, tudi pred težkimi grehi, je trenutek, ko je treba prisluhniti joku nedolžnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali za dostojanstvo, ljubezen, za samo življenje. Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati (Frančišek, Obličje usmiljenja, 24 – 25).

Molitev mi daje pravo spoznanje o tem, kaj je zlo in kaj je usmiljenje. Molitev me svari pred posledicami zla in mi od Boga prinaša sadove usmiljenja. Najbolj vidna sadova usmiljenja sta odpuščanje in sprava. Molitev mi v umu zbistri spoznanje o vrednotah, ki me lahko duhovno in kulturno plemenitijo. Molitev mi razpoloži srce, da te vrednote z veseljem tudi sprejemam.

Pred zlom se lahko obranim, če vem, kakšne so vrednote, ki so močnejše od zla. Če teh vrednot ne sprejmem za svoje, postane zlo močnejše od mene. V tem je velika težava Evrope in tudi Slovenije. Kakšne so vrednote, ki bi lahko bile močnejše od terorizma? Demokracija? Vse bolj sem prepričan, da nihče točno ne ve, kaj je demokracija. Svoboda, enakost, bratstvo morajo imeti neko podlago, kjer trdno stojijo. Če te podlage ni, se svoboda izmaliči v zasužnjevanje drugih. Enakost hoče biti istost. Vsi imamo enako človeško dostojanstvo, nismo pa vsi isti. Smo moški in ste ženske. Nimamo vsi iste izobrazbe, službe, družine in še mnogo je reči, kjer pač nismo isti. Moramo upoštevati različnost, da smo lahko enaki. Bratstvo je duhovna resničnost. Če te duhovne resničnost ni, potem je bratstvo eno samo izključevanja drug drugega in smatra za brate samo tiste, ki so enakega mnenja, ideologije ali vere.

 Evropa se je v ustavi odrekla krščanskim koreninam. Namesto krščanstva pa ni ponudila nič trajnega in zanesljivega. In sedaj ne vemo točno, kaj bi sploh radi branili in obranili. Eni bi radi obranili krščanske vrednote, drugim se to upira. Eni bi radi obranili družino očeta, matere in otrok, drugim imajo to za homofobijo. Eni bi radi stabilno in pošteno državo, drugi si ne prestavljajo življenja brez korupcije. Skratka, to kar so vrednote za ene, so za druge anti-vrednote. To, kar je za ene povsem človeško in naravno, je za druge nečloveško in nenaravno. Ni skupnega temelja, na katerega bi postavili vrednotenje človeka in družbe.

Mogoče pa Bog postavlja Evropo in tudi Slovenijo na sito prečiščevanja. Na situ bo ostalo, kar je trdno in vzdrži. Presejano pa bo tisto, kar je lahkotno in nestabilno. Kristus pravi, kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan. Vztrajati pomeni, držati se temelja. Za nas kristjane je temelj Kristus, ki sebe vidi kot kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen, na katerem vsa stavba skladno raste. V Božji logiki biti zavržen ne pomeni biti uničen. Nasprotno. Zavrženost pomeni novi začetek. Kristus zato Evropi in Sloveniji še ni povedal zadnje besede. Nasprotno. Začenja znova.

Ob 25-letnici plebiscita za samostojno Slovenijo vsem njenim državljanom želim več Kristusa, več enakosti, več bratstva, mir in svobodo za vse. Amen. 

+ msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof