Bratje in sestre!
Praznik Velike noči, ki ga danes slovesno obhajamo po naših cerkvah in tudi doma, je praznik, ki je drugačen od vseh ostalih praznikov. Velika noč je praznik, ki v nas prebudi upanje. Vsi smo namreč zaznamovani z mnogimi vprašanji in tudi strahovi pred smrtjo. Celo tisti, ki poveličujejo smrt kot edino možno rešitev pred trpljenjem, in iščejo načine, kako bi umrli brez bolečin, s tem hočejo pobegniti pred grožnjo smrti, ki nam hladno in neusmiljeno grozi: »Ne bo te več! Ne obstajaš več!« Naše srce je nemirno in plašno zaradi te grožnje.
Velika noč pa nam sporoča: »Čeprav boste umrli, še vedno boste obstajali. Ne boste izginili. Še vedo boste živel. Mrtvo telo bo razpadlo v prah, toda vi boste večno živeli!« Tako kot ne moremo uteči smrti, ne moremo uteči življenju po smrti. Kristus nas je s svojim vstajenjem zaznamoval z večnim življenjem. S tem so zaznamovani tudi tisti, ki Kristusa ne sprejemajo in ga zavračajo. Ne morejo se ogniti življenju po smrti. Kdor živi in umira v Kristusu, bo tudi po smrti živel v Kristus. Kdor pa živi in umira v sovraštvu do Kristusa, bo po smrti živel brez Kristusa. Nesrečna večnost brez Kristusa je možna za tiste, ki se za to že v tem življenju premišljeno in svobodno odločijo.
Apostol Peter je ena od tistih prič, ki so srečale vstalega Kristusa. To srečanje mu je povsem spremenilo življenje. Ni se več mogel skrivati. Ni se več mogel premagati, da bi ostal tiho. Stopil je pred ljudi in jim govoril o Kristusu, ki ga je Bog obudil od mrtvih (prim. Apd 10, 34a. 37-43). Petrovemu oznanjevanju je verjelo nešteto ljudi. In novici o Kristusovem vstajenju so verjeli tudi naši predniki, naši starši in ta novica je prišla tudi do nas.
Letos obhajamo 100 – letnico združitve prekmurskih Slovencev. Ne smemo pozabiti na tragičnosti tistega časa: prva svetovna vojna je na frontah vzela življenja mnogim našim fantom. Številne družine so bile razbite. Mnogi so za boljšim kruhom odhajali v tujino. Sezonski delavci so po slavonskih in francoskih poljih garali za nekaj vreč žita. Ob vsem hudem, ki so ga doživljali naši predniki, pa so vendarle ohranili vero. Naši narodni buditelji, katoliški duhovniki, so v moči te vere zastavili vse svoje moči, da bi vera ob Muri obstala in se poglabljala. V jutru velikonočne zarje Kristusovega vstajenja so negovali luč vere sebi in ljudem. V združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom so zrli možnosti za naš narodni in verski obstoj. Takratni katoliški duhovniki so občutili Kristusovo roko v svoji roki, ki jih je vodila do ljudi, da so jim govorili v slovenskem jeziku o Kristusu in o upanju, ki ga prinaša Kristusovo vstajenje.
Takratni katoliški duhovniki so bili heroji služenja ljudem v vseh njihovih življenjskih pričakovanjih, hrepenenjih, pa tudi v stiskah, ponižanjih in padcih. Duhovniki so verovali v Kristusa, ki jih bo sodil, koliko ljubezni so premogli do ljudi. Vera v vstalega Kristusa je odločilna pri odločitvi za darovanje življenja ljudem. Če nimaš te vere, ne moreš izgorevati za ljudi. Brez vere se lahko nekaj časa trudiš, potem pa se tudi delo za ljudi kmalu sprevrže samo v posel, ki se ga prej ali slej naveličaš. Mnogi družbeni sistemi so se razglašali, da delajo za ljudi. Ker pa v teh sistemih ni bilo mesta za Kristusa, so postali ti sistemi avtokratski in nasilni. Ko se v Cerkvi zgodi, da deluje za ljudi brez Kristusa, takoj pade v zlorabe in škandale.
Kristus nam s svojim vstajenjem prinaša odgovornost do našega življenja in do življenja drugih. Našemu narodnemu buditelju, duhovniku Jožefu Kleklu st., je takratna Karolyjeva vlada ponujala pol milijona kron, če bi ji hotel prepustiti svoj tednik Novine. Klekl je na to ponudbo ljudem odgovoril: »Lejko bi bio zdaj za ponújane pejneze večkratni milijonar i noso bi lejko veliko čast i vživao mir v bogastvi, pa odklono sem ponúdbe, ar izdajalec, odajnik, judaš svojega lúdstva ne sam šteo i ne sam mogoči bio postati, ljúbezen do njega, toga izdajstva ne mije dovolila…a od svojega cila nesem odstopo, brano san pravice svojega ljúdstva.«
Kristusov prazen grob je preizkušnja za našo vero, pa tudi za poštenost in odgovornost. S to preizkušnjo se je naprej soočila Marija Magdalena, ki je prva našla prazen grob, nato pa še apostola Peter in Janez (prim. Jn 20, 1-9). Verski dvomi so celo nekaj nujnega, saj vero preskušajo in jo krepijo. Velika noč je zato prazniki, ki nas vabi k hrepenenju po Kristusu. Brez hrepenenja ni iskanja. Kdor hrepeni po Kristusu, ga bo našel, četudi bo zato šel skozi preizkušnje. Krščanska vera je boj s samim seboj, večkrat pa tudi z drugimi, za Kristusa. Ta boj se konča z našim vstajenjem od mrtvih.
Naj nam bo velika noč lepa in sveta. Lepa, ker je praznična. Sveta, ker je Božja. Kristus je vstal, aleluja. Res je vstal, aleluja. V Kristusu bomo vstali tudi mi, aleluja.
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
