Bratje in sestre! 

Preden je Jezus stopil v noč zla, v kateri je doživel izdajstvo Juda Iškarijota in Petrovo zatajitev; ko so ga vlačili od zbora judovskih duhovnikov do Poncija Pilata in Heroda; ko je drhalska množica zahtevala izpustitev Barabe in Jezusovo križanje; je Jezus prav v tej noči postavil zakrament svete evharistije in duhovništva. Ljubezen ga je gnala, da tej noči zla ne dopusti njene zmage nad človeštvom. Sveta evharistija pomeni pregrado med nebesi in peklom, ki jo Jezus postavlja v ta svet, da bi tako lahko ostali Božji otroci, obvarovani peklenske pogube. Gre za biti in obstati. Ne moremo biti z Jezusom brez svete evharistije in ne moremo obstati z Jezusom brez svete evharistije. 

Temna noč zla, ki se razpenja od velika četrtka na veliki petek, v sebi nosi vso tragiko zgodovine človeštva, ki jo zaznamujejo satanovi načrti za uničenje človeštva. V tej noči zla grozijo vsi zločini, vse zlorabe, vse vojne, vse laži kot zmagovalci, ki pretijo, da zrušijo Božji prestol v nebesih. V tej noči zla se je satan povsem razkril, da je hudobni stvor, ki si ne pomišlja celo posvečenost apostolov Bogu, spremeniti v njihovo služenje peklenskim načrtom. Ti načrti so usmerjeni proti zrušitvi Božjega kraljestva. V tej noči zla so prisotne vse zlorabe, tudi znotraj same Cerkve. 

Kot je Mojzes v Egiptu zaznamoval z jagnjetovo krvjo domove Izraelcev, da jih je angel smrti obšel, tako je Jezus, ki je novo Jagnje, zaznamoval s svojo krvjo Cerkev, da bi ostala varna pred napadi hudega duha. 

Cerkev se zato nenehno hrani in krepi s sveto evharistijo. Tako ostaja varna, kljub močnim napadom nanjo. Tam, kjer v Cerkvi zmanjkuje volje po ponižnosti in služenju vse do umivanja nog, tam so špranje, skozi katere vdira moč zla, ki Cerkvi grozi, da jo znotraj nje same razkroji in uniči. Večer velikega četrtka je zato čas, ko Cerkev slovesno obhaja sveto evharistijo, da z njo okrepi vse verne. 

Naše življenje v Cerkvi je potovanje k nebeškemu Očetu. Na tem potovanju je mnogo težkih in napornih dni. Teh je dosti več kot praznikov. Na tej poti je malo mirni dni. Da bi bili naši dnevi smiselni in bolj Božji, nas ta večer Jezus vabi, naj ne iščemo varnosti pri sebi, naj se ne zapiramo vase in v svoj svet. Jezus nas vabi, da iščemo načine, kako stopiti do drugih in jim služiti. Medtem ko se svet duši in davi v svojem egoizmu, nas Jezus spodbuja, naj se k drugim sklanjamo v služenju. 

Pred kakšnim tednom je papež Frančišek vsem podpisnikom za mir v južnem Sudanu poljubil noge. Pri tem jih je povabil: »Ostanite v miru. Iz srca vas prosim: Pojdimo naprej. Veliko problemov bo, a ne ustrašite se, pojdite naprej in rešujte probleme. Začeli ste proces, ki se naj dobro konča.«

Ob 100 – letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom si želimo lepega praznovanja in zato tudi molimo. Pri tem seveda ne gre brez težavnosti. Vendar ta obletnica je preveč velika in pomembna za vse, ki živimo tukaj ob Muri, da bi se ustavljali ob težavnostih. Mi smo dediči naših prednikov in naših narodnih buditeljev. Oni so naši narodni očetje in matere. Premalo je samo živeti in gledati, kako preživeti. V tem ni prihodnosti. Potrebno je sveto živeti. 

Naša krstna poklicanost nas spodbuja, da v tem prostoru ob Muri delamo za širjenje Božjega kraljestva med nami, ki je pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. 

Če bi gledali samo na idejne in družbene koristi, ki jih bomo imeli od te obletnice, bomo drugo leto že pozabili, česa smo se sploh spominjali in kaj smo sploh hoteli slaviti in obhajati. V delu za Božje kraljestvo med nami pa bomo utrjevali tudi naše narodne in verske temelje, na katerih so trdno stali naši predniki. 

Jezus nam naroča: Ljubite se kot bratje in sestre. Ljubite se med seboj kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, katoličani, evangeličani, binkoštniki, kalvinci, pravoslavni… Kdor hoče biti prvi, naj služi drugim. Premalo je ljubiti sovražnike. Še bolj potrebno je, ne imeti sovražnikov. Kajti če samo ljubim sebe, povzročam drugim trpljenje. Če ljubim sovražnike, sem še vedno jaz na eni oni pa na drugi strani. Če pa nimam sovražnikov, pa sem popolnoma svoboden in odprt za vse ljudi. To je resnično velik privilegij samo nekaterih ljudi. 

Sveta evharistija nima namena, da bi silila k udeležbi tiste, ki ne hodijo v cerkev. Takšni ljudje bodo Jezusa lahko srečali samo v nas. Kolikor bolj bodo naše besede, naša dejanja podobna Jezusovim besedam in dejanjem, toliko bolj bodo oddaljeni od Cerkve vse bližje obhajanju svete evharistije skupaj z nami. 

Tudi umivanje nog dvanajsterim apostolom, ki so možje iz naše sredine, nas vabi na to pot do drugih ljudi.

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof