Izroči svojo pot Gospodu

Gospodova pot v tempelj pomeni njegovo izročitev nebeškemu Očetu po predpisih Mojzesove postave. Čeprav je Jezus prišel od Očeta, da nastopi svojo pot med ljudmi že ob spočetju pod brezmadežnim srcem njegove Matere Marije, se je tokrat v templju razodel kot tisti, ki je pokoren človeškim postavam, da bi jih dopolnil v svoji ljubezni. S seboj je prinesel luč Svetega Duha, ki je osvetlila starčka Simeona in prerokinjo Ano, da sta ga lahko v preroški moči sprejela in spoznala kot luč poganov in slavo Izraela (prim. Lk 2, 32). Tako sta tudi onadva izročila svojo pot Gospodu, v katerem sta odkrila ves smisel in pomen njune ljubezni, ki se je dopolnila v njuni pozni starosti.

Izročitev poti Gospodu in dopolnitev ljubezni imata svoja obdobja. Eni milost Gospodove ljubezni zaznajo in se je z močnim hrepenenjem oklenejo že v otroštvu, drugi pozneje, nekateri pa nikoli. Ne gre za milost, ki bi bila privilegij samo nekaterih; temveč gre za milost, ki jo Gospod namenja vsem. Pot, ki jo je on trasiral od templja do križa, je pot, po kateri nam priteka ta milost. Vanjo smo se potopili v krstu in z njo smo bili posvečeni v Svetem Duhu za novo življenje, ki je odmrlo staremu, grešnemu človeku. Kakšen je največji učinek te milosti? Naše posvečevanje in svetost. Posvečevanje nas namreč razpoloži in usposobi do te mere, da tudi druge vabimo in jim pomagamo, da izročijo svojo pot Gospodu. 

Večkrat se sprašujemo, kako to, da so naši krstni zavetniki, pa redovni ustanovitelji, in nekateri, ki smo jih poznali in z njimi živeli, in jih prepoznavamo kot svetniške, zmogli tako čudovito nagovarjati druge, da so tudi oni izročili svojo pot Gospodu? Odgovor je preprost. Sebe so izročili Gospodu v vsem, kar so bili in kar so imeli. Gospod jim je dobesedno pomenil vse. Niso hrepeneli po ničemer drugem kot samo po tem, da bi bili Gospodovi. Njegova milost je po besedah preroka Malahija žarela v njih kakor livarjev ogenj, ki jih je očiščeval greha. Bili so kot prečiščeno zlato in srebro, in tako postali vredni, da darujejo sebe Gospodu (prim. Mal 3, 2-3). 

V pripovedi evangelista Luka o Gospodovem darovanju v templju lahko takoj opazimo in občudujemo, kako sta se starčka Simeon in Ana v vsej preprostosti in čistosti srca razveselila Gospodovega prihoda v tempelj in njegove bližine in za to milost slavila Boga (prim. Lk 2, 29-32; 38)). 

Luka ne poroča o drugih prebivalcih templja ali prišlekih, ki so takrat bili tam in bi zaradi Gospodovega prihoda v tempelj slavili Boga. Poroča samo o teh dveh ponižnih, preprostih starčkih, ki sta bila polna gorečnosti za Gospoda. 

V duhu sporočil iz pisma Hebrejcem sta namreč oba začutila, da se je Gospod v vsem izenačil tudi z njima, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom v spravo tudi za njune grehe (prim. Heb 2, 1). V tem božjem otročičku sta Simeon in Ana spoznala in v srcu občutila Odrešenika, ki je prišel tudi za njuno odrešitev in posvetitev Bogu. Gospod Jezus si je namreč oblekel tudi njuno meso in kri, da bi v njegovi smrti bila rešena od hudobnega duha in prosta za večno življenje pri Bogu. 

Gospodu Jezusu je potrebno dopustiti, da vstopi v naše meso in kri. To dvoje namreč pomeni človeško naravo v vsem, kar nas določa kot ljudi. Za to dopustitev Gospodu je potrebna volja in boj proti vsemu, kar bi lahko bilo od hudobnega duha, ki se nemalokrat pretvarja, da so celo njegova dela od Gospoda. Kako lahko prepoznamo, kaj je od Gospoda in kaj od hudobnega duha? Samo v Svetem Duhu lahko razločujemo med enim in drugim. Razločujemo pa tako, da ga poslušamo v Božji besedi, nauku Cerkve, v tišini srca, ga rotimo v molitvi in se čistega srca veselo udeležujemo evharistije. 

Redovnikom in redovnicam je po zaobljubah v duše vlita Gospodova milost, ki je enaka milosti, ki sta jo ob njegovem prihodu v tempelj prejela Simeon in Ana. Ta milost je čista kot kristal, ki ničesar ne skriva, je polna luči in prisojnosti, da lahko vsi v posvečenem človeku, ki ima to milost, prepoznamo Gospodovo prebivanje. Ta milost nikakor ne more pristati na zvijačnosti in prevarantstva, ampak je prosta vseh zli nakan in namer. Redovnice in redovniki smo zato nosilci te milosti povsod, kjer živimo in delamo. Kot je naš poklic v lončenih posodah, ki se lahko hitro razbijejo, je tudi ta milost v nenehni nevarnosti, da se skali in ugasne. Poklicani smo, da smo drug drugemu varuhi in pomočniki v tej milosti. 

Ko skrbimo drug za drugega, ne delamo tega, da bi ga kontrolirali ali mu jemali svobodo, temveč to lahko delamo samo zaradi ljubezni, ki jo v sebi gojimo do Gospoda in do sester in bratov v redovništvu. Če pri tem ni ljubezni, ki jo gojimo do Gospoda, takoj pride do vseh sort zlorab. Zelo sem vesel in Bogu hvaležen, ko vidim, da veliko duhovnih naporov vlagate v prizadevanje, da v vas ne ugasne ta posvečena skrb drug za drugega. 

Biti drug z drugim, biti drug za drugega, da bi tako lahko svojo pot skupaj vsak dan izročali Gospodu, pomeni najbolj iskreno in pristno povabilo tudi krščenim laikom, pa nam duhovnikom in škofom, in tudi tistim, ki so se oddaljili od Gospodove poti ali pa je še niso našli, da bi vas v tej posvečeni skrbi posnemali. 

Hvaležno in z veseljem bomo sedaj obnovili redovne zaobljube. Goreča sveča naj nas spomni na milost, ki jo nosimo v sebi; evharistična daritev pa okrepi na poti za Gospodom. Mati Marija naj skrbno hodi z nami. Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Soboški škof in
podpredsednik SŠK