Bratje in sestre!
To je noč, ko se je rodila naša vera. Vsi, ki verujemo v Kristusovo vstajenje od mrtvih, to noč pričnemo praznovati svoj rojstni dan za nebesa. Ne božič niti drugi krščanski prazniki niso razlog za naše verovanje, temveč Velika noč. Brez Velike noči naša vera ne bi bila smiselna, kajti ni dovolj verovati v Kristusa, ki je postal človek in oznanjal Božje kraljestvo, ozdravljal bolne in nasičeval lačne. Potrebno je bilo, da je Kristus pretrpel smrt in jo z vstajenjem premagal. Tako je naša smrt postala samo prag, preko katerega vstopamo v nebesa.
Ne bi mogli verovati v Kristusa, če ne bi vstal od mrtvih. Pa še to ne bi bilo dovolj, če ne bi verovali, da bomo nekoč v moči Kristusovega vstajenja tudi mi vstali od mrtvih. Brez našega vstajenja tudi Kristusova smrt in nato vstajenje ne bi imela pomena. Kristus je hotel priti, da nas osvobodi okov greha in smrti. Če to ne bi bilo potrebno, Kristus ne bi umrl in tudi ne bi vstal od mrtvih. Niti mu ne bi bilo treba, da je prišel med nas, saj je vendar Očetov ljubljeni Sin, ki ima v sebi večno življenje. Toda Kristus je prišel, da nam izkaže ljubezen do konca. Velika noč je torej praznik zahvale Kristusu za velik dar vstajenja in našega večnega življenja v nebesih. Zato naša vera ni božična, temveč velikonočna. Božič je samo pričetek razodevanja Kristusove Božje slave, ki ima svojo dopolnitev na Veliko noč.
Ponavadi radi praznujemo rojstne dneve, še posebej pa obletnice rojstva, porok, pa celo novih maš. Vedno bolj se med nami uveljavlja navada, da pred domovi, kjer se je rodil dojenček postavljajo podobe »štrka«, plenic, dud, oblekic – skratka vsega, kar spominja na dojenčka, ki se je rodil.
Tudi »abrahamovcem« ali tistim, ki so izpolnili 50 let življenja, pred njihovimi domovi postavljamo sedeče lutke s fotografijami slavljenca, oblečenega v zanj značilna oblačila. Ob času rojstva otroka in življenjskih obletnic ponavadi sledi praznik, ki ga zaznamuje veselje in tudi dobro obložena miza, h kateri prisedejo prijatelji tistega, ki praznuje. Simboli govorijo o pomenu velikih dogodkov, praznovanje pa veselje nad njimi.
Podnevi smo blagoslovili velikonočne jedi, ki so znamenje veselja nad Kristusovim in tudi našim prihodnjim vstajenjem. Veseli se lahko tisti, ki veruje v Kristusovo vstajenje in tudi v svoje prihodnje vstajenje od mrtvih. In zato je primerno, da v tem veselju sedemo za mizo in drug drugemu podelimo velikonočne jedi. Kot so simboli pomembni ob rojstvu otroka ali pa ob življenjskih obletnicah, so pomembni tudi velikonočni simboli. Od vseh simbolov je najpomembnejša velikonočna sveča, ki sredi med nami predstavlja vstalega Kristusa. Naša vera se včasih zmrači in pade v dvome. Zato nujno potrebuje luč. Kristus je Luč, ki razsvetljuje temine in dvome naše vere.
Žene, ki so zgodaj zjutraj šle do groba in našle kamen od groba odvaljen, so bile zmedene. H grobu so se napotile, da bi oskrbele z maziljenjem Kristusovo mrtvo telo in ga odele v povoje. Toda telesa niso našle. Potrebovale so pomoč iz nebes. Bog jih ni pustil v negotovosti. Po angelih jim je razodel, da je Kristus vstal. Žene vstalega Kristusa še niso srečale, pa so že verovale. Njihova ljubezen do Kristusa je kot vosek velikonočne sveče. Brez naše ljubezni Kristus nima na kaj prižgati svoje Luči. Žene so vse povedale apostolom, ki pa so jih sprejeli s predsodki in z nevero. Peter se je hotel prepričati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Videl je vse, kakor so povedale žene in se čudil. Ni pa še veroval. Preprosto ni še bil sposoben verovati. Moral je prej narediti pot kesanja in spreobrnjenja zaradi zatajitve Kristusa, da bi lahko Kristusa ljubil tako, kot so ga ljubile žene, ki so ga iskale v praznem grobu (prim. Lk 24, 1-12).
Pot do vere je dolga pot. Zanimiva bi bila pripoved dveh žena, Mateje in Katje, ki sta ta večer s svojimi družinami, sorodniki in prijatelji tudi prihiteli k praznemu grobu, kakšna je bila njuna pot do vere. Najbrž ta pot tudi ni bila tako enostavna in preprosta. Nemalo dvomov in vprašanj je bilo na tej poti. Kristusova Luč je končno razsvetlila temine te poti. V veri bosta sedaj prejeli sveti krst in sveto birmo. Praznik našega rojstnega dne za nebesa je zato še bolj radosten, kajti Mateja in Katja, ki s krstom in birmo postajata naši sestri v Kristusu, tako postajata tudi naši sopotnici na poti vere, ki vodi v večno življenje v nebesih.
Gospodu župniku Goranu se zahvaljujem, da ju je s spoznanji o veri krepil na tej poti, prav tako hvala njunim najbližjim, ki so ju spremljali z molitvijo in opogumljajočimi spodbudami.
Kristus je vstal, aleluja! Vstali bomo tudi mi, aleluja! Veselimo in radujmo se, aleluja!
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
