Spoštovani: 'bogajnski' župnik dr. Stanislav Zver, generalni vikar Lojze Kozar, sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre. 

Vse vas pozdravljam v Kristusu. 

Kmalu bo že eno leto od smrti in pogreba našega dragega gospoda škofa, dr. Jožefa Smeja, ki so vstopili na 'bogajnsko' sveto njivo, kjer tudi oni skupaj z nekaterimi rajnimi duhovniki in drugimi verniki čakajo nebeškega Kralja, da pride v slavi svojih angelov za sodbo vsega stvarstva in vseh ljudi.

Zaradi epidemije novega virusa smo lansko leto, 24. novembra, samo nekateri lahko bili na njihovem pogrebu, kar je bilo za mnoge, ki niste smeli priti, zelo boleče. Zato smo prišli sedaj v njihovo domačo cerkev v Bogojini, da za gospoda škofa nebeškemu Očetu prikažemo Kristusovo najsvetejšo daritev in da z njih molimo tudi na njihovem grobu. 

Gospod škof so si dali na svoj lep nagrobni spomenik napisati: »Tukaj čaka obujenja Jožef Smej, škof«. V tem napisu je strnjena vsa vera gospoda škofa, ki so svoje življenje postavili v upanje, ki ne osramoti – namreč na Kristusovo obljubo po stokratnem plačilu tistim, ki so vse zapustili in šli za njim. V tem smislu nam današnji evangelij povsem razkrije, kakšen mora biti ta proces hoje za Kristusom. 

Izpolnjevanje Božjih zapovedi sicer že pomeni pot do pravičnosti, ki pa potrebuje še nekaj: vse dati Kristusu, da bi lahko upali priti v Božje kraljestvo. Predati Kristusu to, kar imam, pomeni predati sebe. 

Težavnosti bogastva pri tem niso v njegovi količini, temveč v navezanosti, ko mi to kar imam, postane mnogo pomembnejše od Kristusa. Nešteto je takih reči, ki izpodrivajo Kristusa in mu dajejo drugoten ali pa celo nikakršen pomen (prim. Mr 10, 17-30). Čutimo, kako nas te neštete reči vlečejo k sebi kot magnet, ki ne popušča. Te neštete reči imajo skupni imenovalec: navezanost na posvetnost, ki pa se nam vsiljuje kot edino, kar lahko zapolni naše srce. 

Kristusovo plačilo v večnosti bo različno po stopnjah ljubezni in gorečnosti zanj. Ni namreč vseeno ali nekdo zgolj po vpisu v krstno knjigo misli, da pripada Kristusu, pri tem pa ne napravi nič za Kristusa - ali pa skoraj nič; ali pa če nekdo sebe povsem posveti Kristusu in nameni vse svoji moči za širitev Božjega kraljestva med nami. 

Gospod škof Jožef so bili goreč, nadvse goreč zavezanec Kristusu, in ker so Kristusa ljubili z vsem srcem, vso dušo in vso močjo, so pred ljudmi postali močno prepoznaven vodnik h Kristusu. Vse so nas namreč vodili z veliko modrostjo, blagodejno dobroto, s čistimi nameni srca, in pri tem niso nikogar obremenjevali ali mu vsiljevali svoje poti vere. Gospod škof Jožef so bili v sebi zelo svobodni. Niso bili navezani na nikogar in na nobeno reč, čeprav so bili veseli vseh in so bili zadovoljni s tem, kar so ponižno prejemali od Boga ali pa od ljudi. Da bi lahko bili prosti za Kristusa, so večkrat razdajali drugim še tisto, kar bi sicer oni sami tudi potrebovali zase. Bili so čisti in prozorni kot kristal. 

Ob pogledu na gospoda škofa Jožefa smo lahko strmeli nad čudovito barvitostjo premnogih kreposti in darov, ki so nam obsijani z Lučjo Svetega Duha razodevali dragocen zaklad Božjega milostnega delovanja v njihovem življenju. Preprosto rečeno je bilo življenje gospoda škofa Jožefa tako lepo in blagodatno, da smo iz tega pričevanja lahko bili nagovorjeni k posnemanju. 

Po smrti in pogrebu gospoda škofa Jožefa so se poti do njihovega groba pomnožile. Mnogi prihajate, da tam molite, se zahvaljujete in sem jim mogoče tudi priporočate. Ko človek pride na njihov grob, ima občutek, kot da bi prišel domov – k svojemu očetu in tudi k svoji materi. Iz tega domačinskega kraja njihovega groba veje v bogojanski, pa tudi v širši slovenski prostor, tista prekmurska svetost, ki ima posebno značajnost: vse mora biti posvečeno Bogu – najgloblji kotički našega srca, v katerem domujejo vsa naša hrepenenja, vsi nameni in dejanja. Bogu mora biti posvečena sleherna ped te naše zemlje, vsaka bilka in trava, vse živali po goščah, travnikih in poljih in po tudi po naših domovih. 

To je posvečenost starodavnosti in to je posvečenost, ki daje življenjski dih sedanjemu času, in je posvečenost, ki daje možnost in smisel prihodnosti. Če ne bi bilo te posvečenosti v preteklosti, nas tukaj sedaj preprosto ne bi bilo. Zakaj? Ker ne bi imeli takšne vere, ki si upa staviti svoje življenje na Boga. Brez te vere bi sedaj hodili nekje drugje. In vprašanje je, če bi nas brez te vere naši starši sploh hoteli sprejeti v življenje.

Gospod škof Jožef so bili priča in preroški sel te posvečenosti Bogu na tak način, da bi mi lahko razumeli in doumeli, kaj nam je lahko v edino dobro – edino dobro je biti z Bogom in živeti za Boga, ne glede na to kdo smo in kje smo. Ni pomemben stan in družbeni položaj. Niti ni pomembno, kakšno mesto imamo v župniji ali škofiji. Pomembno je samo: biti z Bogom in za Boga. 

Na različne načine in z različnimi darovi nas je Kristus poklical in obogatil, da lahko verujemo in ga oznanjamo. Gospod škof Jožef so nam nenehno oznanjali Kristusa v cerkvenem občestvu; tudi takrat, ko so govorili zgolj posameznikom. Pri svojem oznanjevanju se niso nikogar ogibali. Nikogar jih ni bilo sram. Tudi pred poglavarji tega sveta so govorili o Kristusu na njim lasten način skromnosti, nevsiljivosti in vedrine; pa vendar modro, odločno in neuklonljivo.

Tu in tam se sliši, da bi danes zelo, zelo potrebovali preroške može in žene, ki bi cenili modrost bolj kot žezla in prestole. Pa se zdi, da so ti možje in žene neopazni ali pa da jih celo ni. Vendar pa modrost presega vse sijaje zemeljskega bogastva (prim. Mdr 7, 7-11). V modrosti je namreč razodevanje Božje misli o stvarstvu in človeštvu. Modrost nas nagiba, da naj se zatekamo k Bogu, da bi potem lahko zakraljevala med nami. Modrost je pridobljena dragocenost, ki nam ni bila položena v zibelko, temveč je sad vzgoje za verovanje v Boga. Da bi modrost lahko prišla do svoje veljave, pa še prej potrebuje krepost. Vzgoja mladih za modrost je še mnogo prej vzgoja za njihovo krepost. 

V teh težkih časih preizkušnje nam močno primanjkuje modrih vzgojiteljev mladih, ki bi spoznali, kaj je mladim v korist in v dobro za njihov blagodejno večnost. Lažnih prerokov, ki mladim obljubljajo srečo, je med nami kot listja in trave. Najdejo se povsod. Vendar jim primanjkuje modrosti. Namesto modrosti imajo zgolj preračunljivost, da mlade zlorabljajo za svoje namene pri kopičenju družbene moči, javnega vplivanja in bogastva. Kaj pa so drugega sedaj javni protesti po slovenskih ulicah, kot zgolj zloraba mladih? O takšnih zlorabah lažnih prerokov med nami vsi molčimo. Mediji o teh zlorabah ne poročajo, socialne službe se s tem ne ukvarjajo. Mladi pa zaradi takšnih lažnih prerokov postajajo begavčki na poteh njihovega življenja, brez orientacije. Tako ostajajo oropani tega, do česar imajo pravico: vzgoje za krepost in za modrost. In kako naj tako zlorabljeni mladi odraščajo, v kakšne ljudi bodo dozoreli? 

Pismo Hebrejcem nam pravi, da bomo vsi dajali Bogu odgovor. Ni je stvari, ki bi bila Bogu nevidna. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Nenehno smo torej pred Božjim pogledom. Božja beseda, ki jo beremo v Svetem pismu, je bolj živa, kot pa smo živi mi. To je Beseda, ki je sam Jezus Kristus, in nikdar nam ne neha govoriti. Je ostrejša kot meč in seka v dušo in meso spoznanje o tem, kdo je Bog (prim. Hebr 4, 12-13). 

Gospod škof Jožef so bili velik ljubitelj Božje besede, zato so jo tudi dobro poznali. Zaradi Božje besede so bili izjemno modri in duhovno globoki ter močni v veri. Bili so preroški učenec Božje besede in zato vzgojitelj za krepost in modrost mnogim mladim, ki so pozneje postali dobri očetje in mame ali pa so ostali dobri samski ljudje, nekateri pa smo postali duhovniki, redovniki in redovnice. 

Danes nas papež Frančišek vabi na posebno pot – na sinodalno pot. Kaj to pomeni? To je pot, na kateri bomo skupaj preverjali, kako je z našo vero v Kristusa, v kakšnem duhovnem stanju je sedaj vsa Cerkev; kaj se dogaja s človeštvom, da dobesedno hiti po poti uničevanja samega sebe. Bog noče uničenja stvarstva in ne smrti človeštva. Bog hoče, da živimo, saj smo njegovi otroci. 

Na tej sinodalni poti, po kateri bomo hodili tudi v naši škofiji in po župnijah, smo vabljeni, da spregovorimo in govorimo. Srce te poti je Sveti Duh, ki nam daje spoznanja, kako naj hodimo za Kristusom, da bomo živeli. Zelo potrebujemo modrosti in pomoči Svetega Duha. Vabim sebe in vas, da vsak dan v ta namen molimo posebno molitev za sinodo, ki je zelo lepa in nagovarjajoča. 

Prihodnjo nedeljo v Odrancih, ob treh popoldne, bomo ob 50- letnici našega letnega koledarja Stopinje obhajali sveto mašo v zahvalo za ta velik dar in za posvečen začetek naše sinodalne poti. Kdor more in kdor hoče, naj pride, da si tudi tako drug drugemu podelimo poguma za pot vere – skupaj v občestvu bratov in sester v Kristusu. 

Spoštovani gospod škof Jožef.

Po slabem letu od vaše smrti ste si najbrž v Očetovi hiši že krepko odpočili od vašega truda med nami. Vemo, da nikdar niste mogli biti brez molitve in brez dela. Prosimo vas, da nas kar pogosto poglejte iz okna Očetove hiše ter nebeškega Očeta nagovarjajte za njegov milostni blagoslov in pomoč. Mater Marijo pa milo prosite, naj ji ne zmanjka potrpežljivosti z nami in naj nas varuje vsega hudega in prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. 

Amen. 

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof