Spoštovani generalni vikar Lojze Kozar, zlatomašnika Jože Pozderec in Tone Ciglar, sobratje duhovniki, sestre redovnice, ministranti, dragi bratje in sestre v soboški stolnici, in tisti, ki ste z nami preko valov Radio Ognjišče. 

Krizmena sveta maša na veliki četrtek pomeni pričetek najsvetejših dogajanj, ki jih prepoznavamo kot središče naše vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina in našega brata ter krvnega odkupitelja od naše zadolžnice pred Bogom.  Ljubezen do nas je Jezusa gnala na križ in ljubezen nas je napravila vredne njegove smrti ter vstajenja. V tej skrivnosti smemo upati, da smo vredni hrepenenja in pogleda k Očetu, ki nam je prav zaradi Jezusove odkupitve in osvoboditve od greha in smrti pripravil prostor v svoji hiši, ki je naša domača hiša. To je naše večno domovališče.  

Vidno znamenje Očetove hiše v nebesih nam pomeni tudi zemeljska domovina. To je prostor našega življenja, verovanja, govorjenja, čutenja, kulturnega snovanja in povezovanja. Kot je Očetova hiša v nebesih naš večni dom, je domovina na zemlji naš začasni dom. Med Očetovo hišo v nebesih in našo domovino na zemlji je Jezus razpel most križa, na katerega se je povzpel, in tako očistil našo pot vsakršnega zla ter jo osvobodil za prost prehod. Na tem mostu se srečujeta Božja pomoč in naša vera. Za nas je to Zlati most. Da bi varno hodili po tem mostu, hodi z nami tudi naša nebeška Mati Marija. 

Duh Gospodov je mazilil Jezusa, da je prinesel blagovest ubogim (prim. Lk 4, 16-21). Jezus je izbral ubogost z namenom, ki pa ni slučajna in družbeno pogojena. Ubogost je znamenje njegovega mesijanskega preroštva. Nihče ne more prejeti in doumeti Jezusove blagovesti, če ni ubog. Med ubogostjo in uboštvom obstaja neka globoka razlika in hkrati povezanost. Ubogost je način, kako bivam, mislim, hrepenim, se odločam; uboštvo pa je način, kako živim in ravnam. Ubogost je popolna svoboda od sebe in svoje varnosti. Ubogost mi pomeni, da sem svoboden za druge. 

Ne gre za nepojmljivo ali herojsko nadčloveško popolnost, ki bi se udomačila v kakem človeku. Ubogost je milost, uboštvo pa je odločitev. Kdor je osvobojen od sebe, se nam v njem razodeva novo življenje, v katerem odmevajo preroške napovedi. Takšni ubogi, ki so prosti od sebe, so kot nekakšna »nova domovina«. Največkrat te domovine ne moremo takoj prepoznati in jo zato tudi nekateri zavračajo. »Novo domovino« v ubogih, ki so osvobojeni od sebe, lahko največkrat prepoznavamo šele po desetletjih ali pa celo stoletjih. 

In prav to se dogaja med nami sedaj, ko obhajamo 100-letnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Spominjamo se naših velikanov vere - katoliških slovenskih duhovnikov: dr. Franca Ivanocyja, Jožefa Klekla st., dr. Matije Slaviča, dr. Franca Kovačiča, Ivana Jeriča in mnogih drugih. 

Celih 100 let je moralo miniti, da naša Slovenska okroglina, ki je naša domovina ob Muri, pričenja bolj zavestno spoznavati tisto domovino, ki so jo imeli v misli in srcu naši katoliški duhovniki in narodni buditelji, kot starejšo in resničnejšo od domovine, ki nam pomeni zgolj vsakdanjo samoumevno danost, ki nas mnogokrat pušča v razočaranosti in celo razdvojenosti, saj nikakor ne zmore povsem uresničiti naših sanj in hrepenenja. Domovina, ki so jo imeli v misli in srcu naši katoliški duhovniki in narodni buditelji, komaj sedaj pridobiva na tisti pomembnosti, ki nas drami h globljemu premisleku o tem, kdo pravzaprav smo, zakaj bivamo v tem prostoru ob Muri in kaj bi ta prostor moral pomeniti tudi za širšo domovino Slovenijo. 

Nismo bili ustvarjeni za medlo, nezanimivo in zasužnjeno življenje v tesnobnem prostoru, zgrajenem od večjih in močnejših od nas. Takšen prostor je neznosen, zatohel in dušeč, saj nas je  Bog ustvaril za življenje v svobodi, ki v nas prebuja neustavljivo potrebo po absolutnem in neskončnem. Ko to premišljujemo, v sebi še ne čutimo zadovoljstva. Ob naših duhovnikih in narodnih buditeljih namreč spoznavamo, da še niso izpolnjene naše najlepše sanje. Ob njih namreč čutimo privlačnost in odboj. Bolj nas privlačijo, bolj nas odbijajo. Ob njih namreč imamo dvojno občutje nečesa zelo oddaljenega in zelo bližnjega. Nečesa, kar so oni bili, mi pa še nismo. 

V tej oddaljenosti opravičujemo morebitno odsotnost želje po ubogosti in to nas vznemirja in bega, vendar pa prav po tem nejasno hrepenimo. Kdo od nas duhovnikov bi si upal sploh pomisliti, da bi lahko bil kot Ivanocy, Klekl st. Slavič, Kovačič, Jerič? 

Pri tem pomišljanju imamo takoj mešan občutek odtujenosti, hkrati pa povabilo k najvišji izpolnitvi, ki zdaleč presega naše želje in tudi zmožnosti, da bi bili kakor oni. 

Vse bolj nam je jasno, da smo ob tej obletnici navdušeni in hkrati zbegani in zato nismo brez bojazni. Kaj namreč opažamo? Duh tega sveta, ki je vsepovsod okoli nas, se odziva na neko grožnjo, ki vznemirja in draži nas ter mnoge druge ljudi - tiste, ki se dogajanj okoli te obletnice veselijo in si jih želijo, in tiste, ki to obletnico jemljejo samo kot samo še en obremenilni dogodek v letošnjem letu. Prepustiti se tej grožnji, pomeni, postaviti se na prežo. 

Če verjamemo, da smo v kakem pogledu popolni, bomo v tem jubilejnem letu naše združitve z matičnim narodom vsi imeli zelo hude skušnjave, da bi od sebe odrinili tiste dobre prizore, ki nas bodo silili, da bi sebe videli in priznali v svoji ubogosti. Če klonemo v tem, bomo tako celo tisto, kar je popolno in dobro, hote ali pa nehote drobili zgolj v bedo, spore in v razdor. 

Živimo v prostoru in času izzivanja. In to izzivanje odmeva kot zelo pompozno dogajanje – kot da bi bili na dramskem odru  in ne na prizorišču življenja. Naše srce so mora odločiti, da v nas razkrije najbolj skrita nagnjenja, kajti sedaj smo mi na vrsti, da se podamo v središče dogajanja. 

Duh Gospodov je nad nami, da širimo Božje kraljestvo. Za to smo bili maziljeni pri krstu in birmi s sveto krizmo, duhovniki pri mašniškem, škof pa tudi pri škofovskem posvečenju. To nam ne sme dati miru. Ne moremo biti ravnodušni. Ne moremo ostati v svoji zavarovanosti. 

Več je maziljenjih svetnikov, več je duhovnega boja. Bolj ko se širi Božje kraljestvo, več je med nami goreče pripadnosti temu kraljestvu. 

Vendar pa je več tudi nasilnega nasprotovanja. Širitev Božjega kraljestva namreč sproža takšno napetost, da iz te napetosti izvirajo treskajoči spori. Če živimo mirno življenje, v svoji lastni varnosti, smo mlačni. V nas ni ubogosti in ni svobode. V nas je mir, ki ni mir - je zgolj iskanje vseh mogočih načinov, kako se ogniti ubogosti in kako brez ubogosti vendarle biti popolni. V iskanju popolnosti brez ubogosti v nas, vse bolj slabi moč maziljenja in tako se nas namesto Duha Gospodovega polašča duh posvetnosti, ki pa v sebi nima preroške moči.  

Obhajanje 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom za nas ne more biti nič drugega kot dolžnost do širitve Božjega kraljestva med nami. Vsakdo, ki hoče biti pozoren na svojo domovino tukaj na zemlji, bo tudi zaznal v sebi neko slutnjo nelagodnosti, ki jo prinašajo tudi dogodki ob tej obletnici, vendar prav v tej slutnji se skriva naša dolžnost, da moramo še kaj postoriti, da najdemo pot v Očetovo hišo, ki je naša končna domovina. 

Garaškim delavcem v duhovniških vrstah se zahvaljujem za nenehne napore, da v moči Duha Gospodovega s svojo ubogostjo pričujete in delate za Božje kraljestvo ter vodite ljudi čez Zlati most križa do Očetove hiše.  Hvala redovnicam, ministrantom in vam, dragi bratje in sestre v naši stolnici in pri radijskih sprejemnikih Radio Ognjišče za duhovno bližino v molitvi, spodbudah in v opogumljanju.

Hvala bolnikom, trpečim in ostarelim. Predvčerajšnjim sem obiskal v soboški bolnišnici hudo trpečega, našega duhovnika, zlatomašnika Jozsefa Bernarda, nekdanjega lendavskega župnika. Dejal mi je: »S svetim Pavlom tudi jaz, trpeči človek, ponavljam: ' S svojim trpljenjem dopolnjujem v svojih bolečinah, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim - za našo soboško škofijo in vesoljno Cerkev' (prim. Kol 1, 24).«  

Hvala vodstvu in operativnim delavcem Radio Ognjišče, da smo se preko radijskih valov lahko povezali z vami, spoštovani poslušalci in poslušalke, v občestveni evharistični skrivnosti velikega četrtka, ko škofje po naših stolnih cerkvah skupaj s svojimi duhovniki blagoslavljamo sveta olja ter posvečujemo sveto krizmo.  

Bodite blagoslovljeni, dragi duhovniki, sestre redovnice,  ministranti, bratje in sestre, poslušalci in poslušalke Radio Ognjišče, da ostanemo skupaj v Cerkvi, ki je naš dom edinosti, učilnica vere, zdravilišče za naše duše in pristan za odhod v Očetovo hišo. Bodimo mirni in pogumni, saj v Cerkvi z nami domuje naša nebeška Mati Marija. 

Vesele in upanja polne velikonočne praznike vam voščim.

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof