Spoštovani bratje in sestre. 

Danes je Velika noč. Ne praznujemo Velikega dne. Praznujemo Veliko noč. Nekateri naši predniki so si to zadrego poskušali rešiti tako, da so Veliko noč spremenili v Veliko nedeljo. Po tem imenu so imenovali tudi svoj kraj. Na primer: Velika Nedelja pri Ormožu. 

Velika noč ali Velika nedelja je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. To pa se ni zgodilo podnevi, temveč ponoči. Najbrž zelo zgodaj proti jutru. Ena od Jezusovih učenk, po imenu Marija Magdalena, je namreč že navsezgodaj zjutraj šla k njegovemu grobu. Bila je še tema. Marija Magdalena je šla tja zaradi notranje stiske. Bila je žalostna, polna groze s Kalvarije, kjer je bila z Marijo, Jezusovo materjo, z apostolom Janezom ter z nekaterimi drugimi ženami pod Jezusovim križem. Tam je podoživljala njegove muke, ki so ranile tudi njeno dušo. V sebi je nosila noč. 

V tej bolečini ni mogla vzdržati. Morala je iti do Jezusovega groba. Tja je nesla noč svoje stiske. In našla je prazen grob.Stiska v njej ni pojenjala, vse dokler ni srečala vstalega Jezusa (prim. Jn 20,1-9). 

Že lep čas se zjutraj prebujamo v stiski. Nekateri najbrž tudi slabo spite. Vsem se nam noč vsiljuje v dan in dan v noč z eno samo skrbjo: kaj bo z nami. Napovedi o naši prihodnosti so strahotno zmedene. Podobno kot takrat, ko je Jezus umrl na križu. Učenci so pozabili, da je Jezus večkrat govoril o svoji smrti in vstajenju. Bili so preplašeni. Jezusove napovedi so se spomnili šele, ko so se jim je po vstajenju od mrtvih prikazal. 

Sveto pismo pravi, da se bodo proti koncu časov temne, zlohotne sile močno krepile, da bodo vstajali številni lažni preroki, ki bodo zavedli mnoge – tudi verne. Sedanja kriza je kot hranljivo gojišče, na katerem se razraščajo vse številnejši oznanjevalci lažnih evangelijev in zato tudi lažnih obljub in rešitev. 

Imamo ranljivo telo in tudi duha, a ni se nam bati tistih, ki lahko vplivajo na telo, marveč se moramo bati le tistega, ki edini lahko spelje našo voljo in tako povzroči, da središče pozornosti v nas ni več Bog in drugi, ampak mi sami (prim. Mt 10,28). 

Kristjani razumemo križev pot kot Jezusovo popolno telesno in duhovno pokorščino ter predajo volje nebeškemu Očetu, kot njegov brezpogojni »Zgodi se« (»Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi!«), da se tako v Jezusu dopolni delo naše rešitve od greha in osvoboditve za nebesa. Nihče od nas ne more priti do svojega vstajenja od mrtvih po obvoznici. Del te poti je tudi križev pot, ki je kot delavnica, v kateri si vsak izdeluje svoj ključ za nebeška vrata. Vsak človek ima drugačno ključavnico. Ključavnica ima obliko našega telesa. Skozi njo pa je mogoče priti samo v določeni drži. 

To ni bahava drža, ko iztegnjeno v levi roki držimo škatlo z urami, prstani, verižicami in denarjem, v desni pa spričevala, diplome ali fotoalbume naših uspehov. To tudi ni drža, ko z obema rokama vlečemo za sabo avto, hišnega ljubljenčka ali celo drugega človeka. 

Skozi svojo ključavnico lahko vstopim le jaz sam – in le v eni drži v kateri se bom prilegal ključavnici: ponižen, poslušen Jezusovi zapovedi ljubezni, z obema rokama trdno držeč svoj križ. 

Jezus je z vstajenjem od mrtvih za vsakega od nas naredil ključavnico, ključ pa si moramo narediti mi sami. Če slučajno ne bi vedeli, kako tak ključ izdelati, so med nami dobri mojstri, ki nam lahko pomagajo narediti šablono za takšen ključ.

Že dlje časa smo molili za težko preskušanega ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana. V trpljenju in bolezni si je tudi on koval svoj ključ za vrata hiše nebeškega Očeta. Dokončal ga je včeraj, na Veliko soboto. Kovači so včasih peli, medtem ko so v ognju kovali železo. Nadškof Uran pa je molil v veselju, Boga slavil v pesmi, medtem ko je njega bolezen preskušala s trpljenjem. To je vzgled. Še več kot vzgled. To je nam vsem v pomoč, kako tudi mi lahko iz svoje stiske skujemo svoj ključ za nebeška vrata. 

Tudi če letos »aleluja« ne odmeva od množice vernikov med vstajenjsko procesijo, se pa vendarle po Božji naklonjenosti obhajanje Velike noči vsakega od nas, ki hoče imeti za Jezusa odprto srce – najsi bo v tihoti naše osebne molitve ali v spremljanju velikonočne svete maše preko radia ali televizije – zopet nekoliko bolj približa veličastni »aleluji« poveličanih v nebesih.

Vsi smo namreč ponižani od stiske, zato pa še bolj povabljeni k ljubezni do Jezusa in drug do drugega. Vsak ima namreč svoj križ. Z njim se ne moremo bahati. Z njim smo lahko samo na kolenih pred Bogom. 

Nebesa so pridobitev Jezusovega vstajenja za vse nas. Sedaj že pokojni beograjski nadškof dr. Franc Perko je nekoč dejal nekdanjemu predsedniku naše države: »Voščim vam, da bi se midva nekoč srečala v nebesih.« Čeprav je ta izjemno modri nadškof znal biti včasih šegav in hudomušen, je tokrat mislil zelo resno. Največ, kar lahko dobrega privoščim bližnjemu, je njegovo vstajenje od mrtvih za nebesa.

Bratom in sestram v katoliški veri, evangeličanom, binkoštnim in pravoslavnim ter članom drugih verskih skupnosti, vsem zamejcem in izseljencem, posebej bolnim, starejšim, osamljenim, žalostnim, trpečim in utrujenim od sedanje stiske voščim, da bi ob uri, ki jo je za vsakega od nas določil Bog, vstali od mrtvih in tako dosegli blaženo večnost v nebesih. 

Zato pa pogumno gremo naprej skupaj, čeprav s križem na ramenih ali pa v srcu, vemo za cilj: Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi. Aleluja. 

Msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof