Kako lahko postaneš sovražnik z nekom, ki ti je ozdravil moža ali ženo, bolno hči, ki brani nedolžne, nasičuje lačne? To je povsem nerazumljivo. Toda to se dogaja. In zgodilo se je tudi Jezusu. Njegova smrt nam je nerazumljiva, tako kot nam je nerazumljivo, da zanj zahtevajo smrt tisti, ki so ga na Cvetno nedeljo slavili kot kralja. 

Skrivnost zla, ki nam nenehno grozi iz pekla, je skrivnost, ki presega naša dojemanja. Gre za vprašanje človekove svobode. Ljudje smo svobodni, vendar smo hkrati tudi nesvobodni. Svobodni smo za dobro ali slabo, vendar ima vedno nekdo na nas nek vpliv. Tega največkrat niti ne vemo in ne občutimo. Že v zgodnjem otroštvu naša svoboda zori ali pa postaja suženjska odvisnost. Vse je v tem, kakšno izkušnjo otrok dobiva od svojih staršev in drugih vzgojiteljev. Otroci se vedno rodijo dobri, vendar z odraščanjem se odločajo, da bodo še bolj dobri ali pa bodo vedno bolj slabi. Ne morejo biti sami po sebi dobri in tudi slabi ne morejo biti sami po sebi. Vedno je odločilen vpliv – dober ali slab. Nihče ne more biti iz tega izvzet. 

Pobesnela množica, ki je tirala Jezusa v smrt, potem strahopetni in izdajalski apostoli, ki so Jezusa zapustili – vsa ta ravnanja imajo svoje korenine že v otroštvu teh ljudi. Prav tako tudi zvestoba apostola Janeza, ki gre vse do Jezusovega križa in pa vztrajnost Jezusove Matere Marije in drugih nekaterih žena, ki so tudi ostale pod Jezusovim križem – tudi to ima svoje korenine v njihovem otroštvu. Otrok se rodiš, svoboden človek pa postajaš ali pa ne postajaš. 

Jezus bi se lahko ognil strašni smrti, saj je svoboden. Toda smrti se ni ognil. Smrt je sprejel prav zaradi svoje svobode. Jezus ni bil prilagodljiva osebnost. Ni hotel ostati doma v Nazaretu, kjer bi v miru opravljal tesarski poklic. Ni hotel biti tiho tam, kjer je moral govoriti o resnici. Ni hotel biti naklonjen voditeljem judovskega ljudstva, ki so to ljudstvo zatirali. 

Če bi bil Jezus prilagodljiv, bi naredil veliko kariero. Bil bi spoštovan pred kralji in velikimi duhovniki. Toda kaj bi bilo z nami? Za vse veke bi bili prepuščeni princu teme, satanu. 

Veliki teden, ki ga pričenjamo s cvetno nedeljo, je teden žalosti zaradi Jezusove smrti. Vendar pa je tudi teden upanja zmage nad satanom in njegovim zlom. Nujno bi se morali vprašati, kaj se dogaja z otroki in mladimi? V čem oni rastejo in se krepijo – v dobrem ali v slabem? Bodo ti otroci in mladi tisti, ki bodo Kristusa še ohranili v tej družbi ali pa ga bodo nekoč iz nje dokončno izgnali? Bodo to nekoč odrasli ljudje zvestobe ali pa izdajstva? 

Juda Iškarijot je šele potem, ko je Jezusa že izdal, vprašal Jezusa, ki je napovedal Judovo izdajstvo: »Sem mar jaz tisti?« Vprašanja o zvestobi si je treba postavljati že mnogo prej in ne po izdajstvu. Tako je tudi med možem in ženo, med škofom in duhovniki, med duhovniki in verniki, med politiki in ljudstvom…Zvestoba se prične v zibelki. So pa momenti, ki jo lahko utrjujejo in tak je tudi veliki teden. 

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof