Dragi bratje in sestre!
Ko sem se v preteklih dnevih tu in tam odpravil v naravo, sem opazil, kako se srnice sproščeno pasejo po travnikih. Nikoli prej jih nisem videl tako blizu ceste ali naših bivališč, kot sedaj. Zdi se, da nimajo strahu. Imeli smo veliko priložnosti, da smo hodili tam, kjer se sedaj pasejo srnice, otroci so se lahko igrali po parkih in igriščih, z letali smo potovali višje in dlje, kot zmorejo ptice, se drenjali po javnih prostorih, hiteli po svojih poteh. Naše možnosti gibanja pa so sedaj že nekaj časa omejene. Tudi danes niste mogli priti v cerkev, da bi lahko bili pri sveti maši in bili osebno deležni blagoslova Cvetne nedelje.
Iz tedna v teden se poglablja otožnost po normalnem, sproščenem življenju, gibanju in medsebojnem srečavanju. Če je bila svoboda do sedaj dobrina za naš razvoj in napredek, je naenkrat postala grožnja našemu zdravju in življenju. Nehote moramo ostati doma. Naša nesvoboda je sedaj postala celo naša rešitev. Naša volja je namreč priklenjena na določila državnih in tudi cerkvenih ustanov: ostati doma, upoštevati pravila za izhode od doma, biti skrajno previden pri srečavanjih z drugimi… Sicer pa smo navajeni na to, da smo vedno izpolnjevali neštete volje voditeljev, upraviteljev, lastnikov, delodajalcev, posojilodajalcev, pogodbenikov… Nešteto volj nam je bilo vsiljenih in kar dobro smo jih zmogli sprejeti in tudi prenašati. Včasih sicer z veliko jeze, ampak je šlo. Neštete volje drugih smo pač sprejemali in prenašali, ker smo imeli v tem svoje interese. Šlo je za stanovanje, službe, plače, počitnice, avto, šolo, vrtec, šport, kulturo, državo, občino, krajevno skupnost, škofijo, župnijo…
Od rojstva do smrti smo namreč vsi določeni z neštetimi voljami. Na usklajevanju naše volje z voljo drugih ali pa njihove volje z našo voljo bolj ali manj funkcionira naše življenje. V demokraciji je glede tega sicer nekoliko več prerekanja, kdo ima bolj prav in zato je tudi veliko potrebnega prepričevanja ljudi, da je nekaj prav samo zato, ker je to v njihovo dobro. Kjer pa demokracije ni, nastopi volja diktatorja. Kdor te volje ne sprejme, ponavadi občuti zelo hude posledice, tudi za ceno življenja.
Jezus je vstopil v uro trpljenja in smrti na križu, da izpolni voljo nebeškega Očeta. Jezus ni prišel zato, da bi izpolnil voljo rimskega cesarja ne judovskih verskih voditeljev. Prišel je zato, ker je zanj Očetova volja najsvetejša in najbolj potrebna stvar. Zato je bil tej volji pokoren vse do smrti, smrti na križu. V svoji smrtni agoniji je molili v vrtu Getsemani: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39).
Bog nikdar ne pošilja med nas stiske. Vedno pa jo dopušča kot opozorilo in svarilo. Tudi sedanja stiska se je porodila sredi med nami. Oče te stiske je korona virus. Njen stari oče pa greh. Lahko se med nami pojavlja na tisoče teorij zarote, vedno je prvi vzrok vseh naših stisk greh. Reševanje našega zdravja in življenja ne more biti zgolj v izdelovanju ustreznega cepiva proti korona virusu. Naše reševanje je še mnogo prej v boju proti grehu. Tudi ko bo cepivo enkrat na trgu, se zaradi greha kaj hitro lahko pojavi že drug, mnogo hujši virus. In tako bomo v nenehni tekmi med virusom in cepivom, žrtve pa bodo vse bolj množične.
Vsaka bolezen je namreč posledica greha. Tudi če zboli svetnik, korenina te bolezni ni v njegovi svetosti, temveč v grehu, ki se že od Adama in Eve vleče po človeštvu kot nalezljiv virus in napade vse – svetnike in grešnike. Svetnik ni svet, ker bi premagal bolezen in ozdravel. Svetnik je zato, ker se bori proti grehu, ki ga v sebi občuti kot zlo, ki ga mora izkoreniniti. Greh, ki ga počenjamo, je povsod navzoč. Črne kronike so neskončne. Nasilje nepredstavljivo kruto. Greh je kužen. Je prenosljiv. Iz tega zla se sami ne moremo rešiti. Potrebujemo pomočnika. Če pred grehom kapituliramo, smo uničeni. Z grehom se ni za igrati. Sveti Janez Bosko je nenehno opozarjal svoje gojence: »Delajte vse, kar hočete, samo greha ne!« Sveti Dominik Savio pa: »Rajši izberem smrt, kakor da bi grešil«.
Jezus je bil povzdignjene na križ po volji nebeškega Očeta in po svoji volji, da bi strl satana, ki je izvor vsakega greha. Jezusova svoboda je v njegovi smrti na križu. Vsi blagoslovi nam prihajajo od križa. Brez križa ni nobenega upanja. Jezus je na križu sprožil proces našega spreobrnjenja od greha in s tem naše rešitve od vseh stisk, ki jih povzroča greh – tudi od te, sedanje stiske. Spreobrnjenje od greha je prvo cepivo tudi proti korona virusu. Če bo do spreobrnjenja prišlo, bomo tudi z novim cepivom lahko izkoreninili ta novi virus. Če do spreobrnjenja ne pride, tudi novo cepivo ne bo učinkovito – zato ker ga bomo uporabljali po načelu greha: to cepivo je samo zame, zate pa ni.
Vstopamo v Veliki teden. Časa za molitev in premišljevanje bo precej več, kot ga je bilo prej. Če bi v tem tednu iznašli to rešilno cepivo… Komu bi ga privoščili in komu ga ne bi? Premišljujmo tudi o tem.
Usmiljeni Jezus, po svojem trpljenju in smrti na križu nas reši greha in vsega hudega zdaj in vekomaj!
Amen.
Dr. Peter Štumpf,
soboški škof
