Spoštovana sobrata duhovnika - bogojanski župnik, dr. Stanislav Zver in beltinski župnik ter dekan lendavske dekanije, Boris Kučko; spoštovani bratje in sestre. Pozdravljam vas v Kristusu.

Z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo do rojaka, gospoda škofa dr. Jožefa Smeja, se pri tej sveti maši spominjamo 100-letnice, ko se je pri Smejevih v Bogojini reklo: 'deček je bil rojen'. Staršem in tudi rodbini in botrini se je takrat gotovo postavljajo vprašanje: 'Kaj neki bo iz tega otročička'? V tem vprašanju ni bilo toliko pogleda v prihodnost novorojenca, ampak veliko bolj, kako bo sledil poti, ki mu jo je Bog namenil. Gre namreč za zveličavno pot. Ali bo ta otročiček hodil sam po tej poti? Bo hodil z drugimi ljudmi? Kako bo hodil? Bo hodil kot duhovnik, ali kot mož in družinski oče?

Takratni časi so bili časi bogojanskega župnika in velikana Slovenke krajine, Ivana Baše. Samo nekaj let je minilo od prve svetovne vojne, Slovenska krajina je bila izmučena od posledic krvave morije, mnoge žene in matere so ostale vdove, dekleta so izgubila svoje upe v padlih fantih na frontah, župnik Baša in vsa župnija pa so bili v snovanju nove cerkve.

Glede na tako žalostne razmere bi danes župnik in župljani bili od javnosti deležni velike kritike in tudi obsodbe, da so se lotili zidave nove cerkve na temeljih svoje revščine. Drama tega projekta je bila resnično zaostrena do te mere, da so nekateri gospodarji zastavljali svoje domove, da bi cerkev lahko dogradili in poplačali. Z njimi je bil tudi velikan slovenske in evropske arhitekture, Jože Plečnik, ki nove bogojanske cerkve ni snoval zaradi svojega zaslužka, temveč za Boga in za čast Slovenske okrogline. Plečnik je veroval Bogu in verjel je v ljudi. Prekmurcem je hotel dati priznanje, da med njimi in Dunajčani ter Pražani, kjer je postavljal svoje umetnine svetovnega slovesa, ni čisto nobene razlike. Kot podoba živega Boga smo vsi vredni nebeškega Jeruzalema.

Čas pred 100 leti je bil v Slovenski krajini čas velike vere. Ne moremo tej veri kar posplošeno reči, da je bila to preprosta, kmečka vera. Tako namreč nekateri radi govorijo o veri, ki je neuka in naivna, in s tem ponižujejo ljudi, ki delajo na zemlji, da bi lahko vsi živeli od njenih sadov. Takratna vera mnogih prekmurskih ljudi je bila neuklonljiva volja vse dati Bogu, ker On je prvi in edini vir življena vsakega človeka, navdih za smisel pri iskanju načinov kako živeti, in je pomočnik pri delu za zemeljsko blaginjo in blagodejno večnost.

To je vera, ki resno jemlje to, kar sliši v domači cerkvi, se po tem ravna, se krepi pri molitvi, živi iz zakramentov in jo varujejo in negujejo po domovih. Takšna vera spleta v močan venec mnoge, ki jim je slava Boga prva in največja skrb.

Smejevi so s svojo močno vero takoj ob rojstvu vpletli svojega malega Jožefa v ta čudovit venec verske pripadnosti bogojanski župniji in ga dali krstiti župniku Baši, ki je teka dečka dvignil iz bakrenega krstnega kotlička, starega več kot 200 let. Gospod škof Jožef so radi govoril o tem svetem dogajanju,  o svojih starših, rodbini, župniku Baši, kateremu so celo posvetili knjigo Psalmi vaškega župnika, o dedu iz rodu kardinala Misije, ki so mu po domače rekli kar 'Stari Štajerec'.

Gospod škof Jožef so ohranjali hvaležne spomine tudi na druge bogojanske domačine, kakor tudi na poznejše tukajšnje dušne pastirje. Na sebi so vseskozi nosili podobe teh žlahtnih ljudi, ki smo jih tudi mi lahko ozirali v očeh in besedah gospoda škofa. Srečati se in govoriti z gospodom škofom Jožefom je bilo, kot da bi se srečali in govorili z vsemi velikani verske in kulturne zgodovine Slovenske krajine.  Čudovitost gospoda škofa je posebna v tem, ker so tisti, nekdanji čas velike in močne vere, v sebi spojili s sedanjostjo kot povabilo, da je dobro in zveličavno imeti takšno vero. In če je nimam, si jo moram izmoliti in iztrpeti.

Gre namreč za tisti poziv, ki ga Jezus zelo določno in neposredno postavil pred nas v svojih blagrih (prim. Lk 6,  17. 20-26). Da bi bili prepričljivi pri oznanjevanju in pričevanju Jezusa, so bili gospod škof Jožef namenoma ubogi, skromni v svojih željah, trezni v veselju, in pogumni pri širitvi slave njegovega imena.

Bili so zmeraj vedri, ker so verovali v plačilo v nebesih. Podobni so bili blagoslovljenemu možu,  o katerem govori prerok Jeremija. To je mož, ki »zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje. Je kakor drevo, zasajeno ob vodi, ki stéza svoje korenine k potoku.  Ne boji se, ko pride vročina, njegovo listje ostane zeleno; v sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu« (Jer 17, 7-8).

Na svojem grobu so gospod škof Jožef dali zapisati: 'Tukaj čaka obujenja Jožef Smej, škof'. V tem zapisu nam sije z nebeško lučjo njihova vera, ki upa v moč Jezusovega vstajenja. Kdor veruje, umre zato, da bo živel in ne bo več zapadel smrti. Čeprav smo mogoče upali, da bodo gospod škof dočakali 100 let življenja, in se pri tem sprašujemo, zakaj jim Bog tega ni naklonil, nam njihovo življenje govori, da ni pomembno, koliko let nekdo živi. Pomembno je samo, kako jih živi. In če jih živi v Bogu, je svoja leta dopolnil kadarkoli in kjerkoli.

Vsa leta gospoda škofa Jožefa so bila leta razodevanja Božje slave. To je prečudovita hvalnica njihove vere, in njena melodija še sedaj odmeva v naših srcih. Kako pa bo odmevala med rodovi v prihodnosti? - to pa sedaj postaja vprašanje naše vere in odgovornosti, kako bomo mi vero prenašali na naše mlade.

Apostol Pavel nam pravi v prvem pismu Korinčanom, da je vera smiselna samo, če je bil Kristus obujen od mrtvih. Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi Pavlovo oznanilo prazno in prazna tudi naša vera. (prim. 1 Kor 15, 13 - 14). Kristusovo vstajenje od mrtvih namreč uničuje naše grehe. Če ima torej greh v tem svetu še zmeraj veliko moč, in to njegovo moč občutimo tudi v sedanji epidemiji novega virusa in v njenih mnogih posledicah, jo občutimo samo zaradi nevere mnogih v Kristusovo vstajenje in naše vstajenje od mrtvih. Če bi zares verovali, bi se na vse možne načine ogibali greha, ki je glavni krivec za vse zlo, ki nas pesti.

Verujemo v Kristusovo in naše vstajenje?

Apostol Pavel veruje. Zato zatrdi, da Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (prim. 1 Kor, 15, 20). V tej veri je na koncu v svoji mučeniški smrti Pavel tudi zaspal. V tej veri so zaspali tudi njegovi učenci in učenci drugih apostolov. V tej veri so zaspali naši mnogi predniki, in že tudi nekateri naši starši. V tej veri so zaspali tudi gospod škof Jožef.

Škofovsko geslo: 'Milosti polna spomni se' pomeni škofov vseživljenjski klic k nebeški Materi Mariji, Kraljici nebes, naj jih ne prezre v uri obujenja. In mi smo prepričani, da se jih je Mati Marija zelo močno spomnila.

Milosti polna - spomni se že sedaj tudi nas za uro obujenja. To te ponižno prosimo v svojih molitvah in tudi pri tej sveti maši. Amen

Msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof