Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč!

Danes po vsem svetu odmeva oznanilo Cerkve: »Jezus Kristus je vstal!« – »Resnično je vstal!«

Kot novi plamen se je ta blaga vest prižgala v noči: v noči sveta, ki je že sicer bil v primežu epohalnih izzivov, zdaj pa še stiskan od pandemije, ki spravlja našo veliko človeško družino v veliko preizkušnjo. V tej noči je odmeval glas Cerkve: »Vstal je Kristus, upanje moje!« (velikonočna pesem slednica).

To je drugačen »virus«, ki se ga predaja od srca srcu – ker vsako človeško srce pričakuje to blagovest. To je virus upanja: »Vstal je Kristus, upanje moje!« Ne gre za magični obrazec, ki bi odgnal vse probleme. Ne, Kristusovo vstajenje ni to. Nasprotno, je zmaga ljubezni nad korenino zla, zmaga, ki ne preskoči trpljenja in smrti, ampak ju prečka in odpre pot v globeli, tako da zlo spremeni v dobro: to je ekskluzivno znamenje Božje moči.

Vstali je Križani, ne nekdo drug. Na svojem poveličanem telesu nosi neizbrisne rane: rane, ki so postale špranje upanja. Vanj uprimo svoj pogled, da bo ozdravil rane prizadetega človeštva.

Moja misel danes objema predvsem tiste, ki so bili neposredno prizadeti od koronavirusa: bolnike, tiste, ki so umrli, in družinske člane, ki objokujejo smrt najdražjih, od katerih se ponekod niso mogli niti posloviti. Gospod življenja naj sprejme k sebi v svoje kraljestvo pokojne in nakloni tolažbo in upanje tistim, ki so še v preizkušnji, posebej ostarelim in osamljenim. Naj ne prikrajša za svojo tolažbo in potrebno pomoč tistih, ki so v posebej ranljivem položaju, npr. tistih, ki delajo v domovih za starostnike ali ki živijo v vojašnicah ali zaporih. Za mnoge je ta velika noč velika noč osamljenosti in jo preživljajo med žalovanjem in tolikimi nelagodji, ki jih povzroča pandemija, od telesnega trpljenja do ekonomskih težav.

Ta bolezen nas ni prikrajšala samo za čustva, ampak tudi za možnost, da osebno črpamo tolažbo, ki izvira iz zakramentov, še posebej iz evharistije in spovedi. V mnogih deželah niso mogli pristopiti k njima, Gospod pa nas ni pustil samih! Ko ostajamo povezani v molitvi, smo prepričani, da je na nas položil svojo roko (prim. Ps 138,5) in nam odločno ponovil: Ne boj se, »vstal sem in sem vedno s teboj« (prim. Rimski misal).

Jezus, naše velikonočno jagnje, naj da moči in upanja zdravnikom in medicinskemu osebju, ki povsod pričujejo za skrbnost in ljubezen do bližnjega vse do zadnje moči in neredko do žrtvovanja lastnega zdravja. Njim in vsem, ki marljivo delajo, da zagotavljajo bistvene službe za življenje družbe, policiji in vojski, ki sta v mnogih deželah prispevali k lajšanju težav in trpljenja prebivalstva, je namenjena naša naklonjena misel s hvaležnostjo.

V teh tednih se je življenje milijonov ljudi nenadoma spremenilo. Za mnoge je bilo to, da so ostali doma, priložnost za razmislek, da ustavijo nervozni ritem življenja, da ostanejo z najdražjimi in uživajo v njihovi družbi. Za mnoge pa je to tudi čas zaskrbljenosti za prihodnost, ki se kaže negotova zaradi možne izgube dela in zaradi drugih posledic, ki jih sedanja kriza nosi za seboj. Spodbujam tiste, ki imajo politično odgovornost, da se dejavno lotijo dela v korist skup­nega dobrega državljanov in priskrbijo potrebna sredstva in orodja, da vsem omogočijo dostojno življenje, in da podpirajo, kolikor dopuščajo razmere, ponovno vzpostavitev običajnih vsakdanjih dejavnosti.

To ni čas za brezbrižnost, ker ves svet trpi in se mora združiti, da se sooči s pandemijo. Vstali Jezus naj da upanje vsem ubogim, obrobnim, beguncem in brezdomcem. Naj ne ostanejo sami ti najšibkejši bratje in sestre, ki bivajo po mestih in obrobjih na vseh koncih sveta. Ne pustimo, da bi jim manjkalo najnujnejših dobrin, do katerih je zdaj težje priti, ker je zaprtih toliko dejavnosti, kot so zdravila in predvsem primerna možnost zdravstvene oskrbe. Upoštevaje razmere naj se omilijo tudi mednarodne sankcije, ki ovirajo možnosti dežel, ki so jim namenjene, da priskrbijo ustrezno podporo lastnim državljanom; naj se okrepijo tudi države, še posebej najrevnejše, da se bodo soočile z večjimi potrebami tega časa, in sicer tako, da se zmanjša ali celo odpusti dolg, ki bremeni njihovo bilanco.

To ni čas za sebičnost, saj nas izziv, s katerim se soočamo, vse povezuje in ne dela razlik med osebami. Med tolikimi območji, ki so prizadeta s koronavirusom, namenjam posebno misel Evropi. Po drugi svetovni vojni se je ta ljubljena celina lahko pobrala po zaslugi konkretnega duha solidarnosti, ki ji je omogočil premagati rivalstva iz preteklosti. Še kako nujno je posebno v današnjih razmerah, da se taka rivalstva ne okrepijo, ampak da se vsi prepoznajo kot člani ene in edine družine in se medsebojno podpirajo. Danes ima Evropska unija pred seboj epohalni izziv, od katerega ni odvisna samo njena prihodnost, ampak prihodnost vsega sveta. Naj ne izgubimo priložnosti, da spet pokažemo solidarnost, tudi tako, da se zatečemo k ustvarjalnim rešitvam. Alternativa je samo sebičnost posamičnih interesov in skušnjava po vrnitvi v preteklost s tveganjem, da se spra­vi v hudo preizkušnjo miroljubno sožitje in razvoj prihodnjih rodov.

To ni čas za ločevanja. Kristus, naš mir, naj razsvetli vse, ki so odgovorni za spore, da bodo dovolj pogumni, da se pridružijo pozivu k takojšnjemu in globalnemu premirju na vseh koncih sveta. To ni čas, ko bi lahko še naprej proizvajali orožje in z njim trgovali, pri tem pa zapravljali ogromne kapitale, ki bi jih bilo potrebno uporabiti za zdravljenje ljudi in reševanje življenj. Nasprotno, naj bo to čas, ko bomo slednjič končali dolgo vojno, ki je okrvavila Sirijo, spor v Jemnu in napetosti v Iraku, kakor tudi v Libanonu. Naj bo to čas, ko bodo Izraelci in Palestinci obnovili dialog, da najdejo stabilno in trajno rešitev, ki bo omogočila obojim živeti v miru. Naj se konča trpljenje prebivalstva, ki živi v vzhodnih pokrajinah Ukrajine. Naj prenehajo teroristični napadi, ki jih izvajajo proti tolikim nedolžnim ljudem v raznih afriških državah.

To ni čas za pozabljanje. Kriza, s katero se soočamo, naj nam ne pusti, da bi pozabili na toliko drugih žarišč, polnih trpljenja mnogih ljudi. Gospod življenja naj pokaže svojo bližino s prebivalci Azije in Afrike, ki prestajajo humanitarno krizo, kot na primer v pokrajini Cabo Delgado na severu Mozambika. Naj ogreje srca tolikih beguncev in razseljenih zaradi vojn, suše in pomanjkanja. Naj nakloni varstvo tolikim migrantom in beguncem, med katerimi je veliko otrok, ki živijo v nevzdržnih razmerah, posebej v Libiji in na meji med Turčijo in Grčijo. Naj omogoči Venezueli, da doseže konkretne in takojšnje rešitve, ki bodo omogočile mednarodno pomoč prebivalstvu, ki trpi zaradi hudega spleta političnih, družbeno-ekonomskih in zdravstvenih okoliščin.

Dragi bratje in sestre!

Brezbrižnost, sebičnost, delitve in pozaba resnično niso besede, ki bi jih radi slišali v tem času. Naženimo jih proč iz vsakega časa! Videti je, da prevladajo, ko v nas zmagujeta strah in smrt, to je, ko ne pustimo, da bi v našem srcu in v našem življenju zmagal Gospod Jezus. On, ki je že premagal smrt in nam odprl pot večnega odrešenja, naj prepodi temo našega ubogega človeštva in nas uvede v svoj slavni dan, ki ne pozna zahoda.

Prevedel br. Miran Špelič OFM