Sv. Gregor Veliki je govoril, da Sveto pismo cum legentibus crescit, raste skupaj z njimi, ki ga berejo. Poda vedno nove pomene glede na vprašanja, ki jih nosi človek v srcu, ko ga bere. In mi letos beremo pripoved o trpljenju z vprašanjem – še več, s krikom – v srcu, ki se dviga z vse zemlje. In skušati moramo dojeti odgovor, ki ga nanj daje Božja beseda.
To, kar smo ravnokar znova poslušali, je pripoved o objektivno gledano največjem zlu, ki je kdaj bilo storjeno na zemlji. Nanj lahko gledamo iz dveh različnih zornih kotov: ali od spredaj ali od zadaj. To je, ali s strani vzrokov ali s strani učinkov. Če se ustavimo pri zgodovinskih vzrokih za Kristusovo smrt, se zmedemo in bo vsakega imelo, da reče kakor Pilat: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka« (Mt 27,24). Križ bolje razumemo s strani učinkov kot pa s strani vzrokov. In kakšni so bili učinki Kristusove smrti? Opravičeni smo po veri vanj, spravljeni in v miru z Bogom, polni upanja na večno življenje (prim. Rim 5,1-5).
Toda še en učinek je, ki nam ga sedanji položaj pomaga dojeti še prav posebej. Kristusov križ je spremenil smisel bolečine in človeškega trpljenja. Vsakega trpljenja, telesnega in duševnega. Ni več kazen, prekletstvo. Odrešeno je v svoji korenini, odkar ga je Božji Sin vzel nase. Kaj je najzanesljivejši dokaz, da pijača, ki ti jo nekdo ponuja, ni zastrupljena? Če sam pije pred teboj iz iste čaše. Tako je storil Bog: na križu je vpričo vsega sveta spil kelih bolečine vse do gošče na dnu. Tako je pokazal, da ta kelih ni zastrupljen, ampak da ima na dnu biser.
In to ne velja le za bolečino vernika, ampak za vsako človeško bolečino. On je umrl za vse. »Ko bom povzdignjen z zemlje,« je rekel, » bom vse pritegnil k sebi!« (Jn 12,32). Vse, ne le nekatere! Sv. Janez Pavel II. je po atentatu zapisal: »Trpeti pomeni postati še posebej dovzetni, še posebej občutljivi za delovanje Božjih odrešenjskih moči, ki so ponujene človeštvu v Kristusu.« Po zaslugi Kristusovega križa je tudi trpljenje postalo na svoj način nekakšen »vesoljni zakrament odrešenja« za človeški rod.
Kakšno luč vse to meče na dramatičen položaj, ki ga preživljamo danes? Tudi tu moramo bolj kot na vzroke gledati na učinke. Ne le negativne, o katerih poslušamo vsak dan žalostne novice, ampak tudi pozitivne, ki jih pomaga prepoznati samo pozornejše opazovanje.
Pandemija koronavirusa nas je iznenada prebudila iz še večje nevarnosti, ki so ji bili vedno izpostavljeni posamezniki in človeštvo, to je privida vsemogočnosti. Priliko imamo – je zapisal znani judovski rabin –, da letos obhajamo poseben velikonočni eksodus, namreč »izhod iz izgnanstva vesti«. Zadoščal je drobcen in brezobličen delček narave, virus, da se spomnimo svoje umrljivosti, da nas vojaška sila in tehnologija ne zmoreta rešiti. Svetopisemski psalm pravi: »Človek, ki živi v sijaju, tega ne razume, podoben je živalim, ki poginejo« (Ps 49,21). Kakšna resnica je v teh besedah!
Medtem ko je slikar James Thornhill delal poslikave v stolnici sv. Pavla v Londonu, ga je v nekem trenutku obšlo tako navdušenje nad neko svojo fresko, da ni opazil, da je, ko se je odmikal, da bi jo bolje videl, prišel na rob odra in skoraj padel v prepad. Zgroženi pomočnik je vedel, da bi krik samo še pospešil katastrofo. Ne da bi dvakrat pomislil, je pomočil čopič v barvo in ga zagnal v sredo freske. Mojster je osupel skočil naprej. Njegovo delo je bilo poškodovano, on pa je bil rešen.
Tako dela včasih z nami Bog: prevrne naše načrte in naš mir, da nas reši pred breznom, ki ga ne vidimo. Toda pozor, da se ne bi varali. Ni Bog isti, ki je s koronavirusom zagnal čopič na fresko naše napuhnjene tehnološke civilizacije. Bog je naš zaveznik, ne virusov! »Jaz imam načrte blaginje in ne nesreče,« pravi v Svetem pismu (prim. Jer 29,11). On, ki je nekega dne jokal zaradi Lazarjeve smrti, joka danes zaradi šibe, ki se znaša nad človeštvom. Da, Bog »trpi« kakor vsak oče, kakor vsaka mati. Ko bomo nekega dne to odkrili, nas bo sram za vse obtožbe, ki smo mu jih namenili v življenju. Bog je soudeležen pri naši bolečini, da jo premaga. »Ker je Bog nadvse dober,« je zapisal sv. Avguštin, »ne bi nikoli dopustil, da bi kakršnokoli zlo bivalo v njegovih delih, če ne bi bil tako vsemogočen in dober, da celo iz zla naredi dobro.«
Mar je Bog Oče hotel smrt svojega Sina na križu, da bi iz tega izpeljal dobro? Nikakor, samo dopustil je, da je človeška svoboda šla svojo pot in jo potem uporabil, da je služila njegovemu načrtu, ne pa načrtu ljudi. To velja tudi za naravne nesreče, potrese in epidemije. Ne povzroča jih on. Tudi naravi je dal nekakšno svobodo, kakovostno seveda drugačno od moralne svobode človeka, še vedno pa je to nekakšna svoboda. Svoboda, da se razvija po svojih zakonih razvoja. Ni ustvaril sveta kot do potankosti vnaprej programirani urni mehanizem. Nekateri to imenujejo slučaj, Sveto pismo pa temu reče »Božja modrost«.
Drugi pozitivni sad sedanje zdravstvene krize je čut solidarnosti. Ali se spominjamo, da so se kdaj ljudje vseh narodov čutili tako povezane, tako enake, tako malo prepirljive kot v tem trenutku bolečine? Še nikoli nismo tako občutili resničnosti tistega krika našega pesnika: »Ljudje, miru! Ko strmoglavlja zemlja, je skrivnost prevelika.« Pozabili smo na zidove, ki smo jih hoteli zgraditi. Virus ne pozna meja. V trenutku je podrl vse prepreke in razločke: rase, vere, bogastva, moči. Ne smemo iti nazaj, ko bo mimo ta trenutek. Kakor nas je spodbudil sveti oče, ne smemo zamuditi te priložnosti. Ne pustimo, da bi toliko bolečine, toliko mrtvih, toliko junaške zavzetosti s strani zdravstvenih delavcev bilo zaman. To je »recesija«, ki se je moramo najbolj bati.
Prekovali bodo svoje meče v lemeže
in svoje sulice v srpe.
Ne bo vzdignil narod meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja. (Iz 2,4)
To je trenutek, da uresničimo nekaj iz te Izaijeve prerokbe, katere izpolnitev človeštvo pričakuje od zdavnaj. Recimo »dovolj« tragični oboroževalni tekmi. Kričite na ves glas, vi mladi, ker je v igri predvsem vaša usoda. Namenimo brezmejna sredstva, ki se uporabljajo za oboroževanje, za namene, ki jih v teh okoliščinah prepoznavamo kot nujne: za zdravje, higieno, prehrano, boj proti revščini, skrb za stvarstvo. Pustimo rodu, ki prihaja, svet, ki bo, če je treba, bolj reven glede stvari in denarja, a bogatejši v človečnosti.
Božja beseda nam pove, kaj je tisto prvo, kar moramo storiti v časih, kakršni so današnji: klicati k Bogu. On sam polaga na ustnice ljudi besede, ki jih je treba zakričati njemu, včasih so to trde besede, besede pritožbe, skoraj obtoževanja. »Zbúdi se, o Gospod! Dvigni se in nam pomagaj! … Reši nas zaradi svoje dobrote! … Prebúdi se vendar, ne zavrni nas za vedno!« (Ps 44,24.27). »Gospod, ti ni mar, da se potapljamo?« (Mr 4,38)
Mar se Bog rad pusti prositi, da bi nam potem podelil svojo dobroto? Ali lahko naša molitev prepriča Boga, da spremeni svoje načrte? Ne, so pa stvari, ki se nam jih je Bog odločil podeliti kot skupen sad svoje milosti in naše molitve, kakor da bi s svojimi ustvarjeninami podelil zasluge za podeljeno dobrino. On sam nas spodbuja, da to počnemo: »Prosite in se vam bo dalo,« je rekel Jezus, »trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7).
Ko so v puščavi Hebrejce pikale strupene kače, je Bog ukazal Mojzesu, naj na drog dvigne bronasto kačo, in kdor jo je pogledal, ni umrl. Jezus si je prilastil ta simbol. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje« (Jn 3,14-15). Tudi nas je v tem času pičila nevidna strupena »kača«. Glejmo njega, ki je bil za nas »povzdignjen« na križ. Počastimo ga za nas in za ves človeški rod. Kdor ga gleda z vero, ne umre. In če umre, bo to samo zato, da vstopi v večno življenje.
»Po treh dneh bom vstal,« je napovedal Jezus (prim. Mt 9,31). Tudi mi bomo po teh dnevih, za katere upamo, da bodo kratki, vstali in zapustili grobove, kar so postali naši domovi. Ne zato, da bi se vrnili v staro življenje kakor Lazar, ampak v novo življenje kakor Jezus. Bolj bratsko življenje, bolj človeško. Bolj krščansko!
