Dragi bratje in sestre!

Kako blažena je noč, ko skozi temo na ušesa bedečih od daleč prihaja šibak glas jokajočega dojenčka, ki nemočno prosi mater, da ga vzame k sebi, v toplo naročje, in ga napoji z mlekom. Ni nam treba takoj z mislimi oditi v betlehemsko votlino.

Naj nam misli gredo še prej v rakičansko porodnišnico, kjer se v teh dneh ali pa mogoče tudi to noč dogaja rojstva otroka. Deček ali deklica? Vseeno je. Samo da bo zdrav ali zdrava. Dobrodošel dragi dojenčke v ta naš svet, kjer boš odkrival svoje poslanstvo, ki ti ga je Bog že v zibelko položil. Ko bi le odkril pot, da bi hodil. Ne sam, ampak z nami. Hodil po poti neštetih, ki imajo radi življenje – tako radi, da verujejo in upajo v neminljivo in blaženo večnost.

Naj nam misli gredo tudi na tiste domove, kjer so vse od ceste pa do dvorišča potresli slamo ali perje, ker se je slišalo, da so pri hiši dobili dojenčka. Bograč, ki ga je kuhal sosed, je že med prihajanjem dojenčka na svet omamno dišal iz velikega kotla in obetal dobro pojedino. Babica in sorodstvo so prinašali od mesarskega mojstra bogate mesne narezke, da botrina ne bo razočarana.

Naj nam misli k posteljicam, kjer že nekaj dni, tednov ali pa mesecev kričijo dojenčki in prijetno ali pa tudi neprijetno vznemirjajo mamice in očete: »Ne vidite, ne slišite, tukaj sem? Pravkar previt, vendar takoj že onesnažen. Majhen sem, zato moram biti v središču pozornosti. Hočem, da me pestujete, »ajatutajate«, se z menoj  dan in noč ukvarjate.«

Naj nam misli gredo tja, kjer pa je mamica sama. Še nekaj mesecev je do rojstva otroka, ki ga nosi pod srcem. Pa ne ve, ali ga bi ga obdržala ali pa zavrgla. V njenem srcu je stiska. Otroka si želi samo ona. Drugi ob njej nikakor! Nihče ji ne daje korajže.

Otroka, ki ni bil načrtovan, bi rada obdržala. Otrok je samo njen. To čuti in zato trpi. Mamica nekje v globini srca sliši zelo močno oglaševanje: »Če mene ubiješ, sebe ubiješ. Ti, mamica,  si jaz, čeprav še nerojeni in jaz – še nerojeni, sem ti, mamica.«

Kam vse bi lahko šle naše misli to noč? Povsod tja, kjer je dojenček, kjer sta mamica in očka. Končno nam misel naj odide v Betlehem. Kako ganljivo o rojstvu v hlevčku spregovori evangelist Luka. Kot da bi bil tam. Moral je biti zelo radoveden. Najbrž je povprašal celo Jezusovo Mamico Marijo, kako je bilo takrat v Betlehemu. Marija se je v svoji starosti do potankosti spominjala vse, kar se je takrat dogajalo. V hlevčku se ni rodil navaden dojenček. Rodil se Božji Sin. Čeprav se je rodil iz Mamice Marije, je prišel iz naročja Boga Najvišjega.

Nekateri pomembni dojenčki imajo zapisano drevo prednikov. Evangelist Matej je opisal to drevo, ki mu pravimo Jezusov rodovnik. Kar dvainštirideset rodov je pripravljajo rojstvo tega Dojenčka v Betlehemu (prim. Mt 1, 1-17) Tudi to drevo prednikov pove, da je ta Dojenček res pomemben. Celo rimski cesar Avgust ima prste vmes. Ukazal je namreč, da gredo ljudje takratnega rimskega imperija v kraje njihovega rojstva in tam pri oblasteh zabeležijo svoje osebne podatke. Cesar Avgust je hotel imeti kontrolo nad ljudmi in mir v cesarstvu.  Tako je tudi sv. Jožef vzel svojo zaročenko Marijo in z njo šel v Betlehem, odkoder je bil doma, da bi tam zapisal svoje osebne podatke (prim. Lk 2, 1-7).

Čeprav je betlehemski Dojenček tako pomemben, je bil že od spočetja naprej ogrožen. Marijina skrivnostna nosečnost je begala njenega moža, sv. Jožefa. Šele, ko je Jožefu angel razodel, da je Dete, ki prihaja, Sin Najvišjega v nebesih, so se mu dvomi o Mariji počasi razblinjali. Tudi Betlehemčani se niso nič kaj spoštljivo obnašali do Jožefa in noseče Marije. Če bi vedeli, da prosita za prenočišče, kjer bi se v kakšni njihovi sobici lahko rodil Bog, bi gotovo bili nadčloveško gostoljubni! Ali pa ne! Kdo ve? Pa kako bi naj vedeli? Saj tega ni mogoče vedeti niti dokazati.

Rojstvo Božjega Deteta v Betlehemu nikakor ni enostavno sprejeti kot resnični dogodek. Ne moremo ga dokazati z ničemer. Lahko ga sprejemamo samo z vero ali pa ne sprejemamo.

Radovednost kukanja v hlev, kako se je zgodilo to rojstvo, ni zaposlovala samo svetih pisateljev evangelijev. Zaposluje mnoge ljudi. Številni pisatelji, pesniki, slikarji in drugi so se besedi ali v melodiji dotaknili rojstva Jezusa Kristusa. Pred nekaj leti je bil v soboškem Pokrajinskem muzeju razstavljen leseni krilni oltar, izdelan med leti 1490 – 1500,  ki je nekoč bil postavljen v starodavni rotundi v Selu, in je sedaj shranjen v Budimpešti. Na oltarju je prikazan prizor Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu. Na okencu hleva sloni ivanovec, vitez-menih, najbrž slikar oltarja, ki se je namenil, da pogleda v hlev. Oblečen je v modro zeleno kuto in v rdeč plašč. Naš prekmurski zgodovinar, duhovnik dr. Ivan Zelko, meni, da rdeči meniški plašč opozarja na nevarnost, ki je takrat grozila od Turkov. S tem so hoteli ivanovci, graditelji selske rotunde in slikar krilnega oltarja pokazati svojo pripravljenost in dolžnost boriti se za krščansko vero proti Turkom. 
Ivanovec, vitez-menih, ki sloni na oknu hleva, brezskrbno dremlje. Kaj je hotel slikar – menih s tem povedati ne vem. Mogoče se je na tak način hotel samo podpisati kot avtor te slike? Domnev je lahko nešteto. Vsekakor se avtor te slike ni hotel postaviti v držo branitelja Otroka v betlehemskih jaslih. To je čudno. Mogoče se je zavedal svoje slabotnosti in nemoči?

Novorojeno Dete niso zaščitili pastirji niti pozneje trije kralji. Herodovi vojaki so ga celo preganjali, da bi ga umorili. Marija in Jožef sta edina varuha Božjega Sina. Kdo je ljubeči varuh otrok? V Sloveniji se mnogi borimo za družino očeta, matere in otrok. Težak boj je to! Ne vemo, kaj bo še vse iz tega. Slovenska srca so nemirna. Evropa trepeta za mir in varnost. Detece v jaslicah pa iz nebes prinaša mir Sloveniji, mir Evropi in mir ostalemu svetu. Nek pregovor pravi: »Če je mati nemirna, je svet v vojni!«  Cerkev na Slovenskem si z vsemi močmi prizadeva, da bi ohranila krščansko družino. V tem naporu Cerkev dela za mir. 

Dragi bratje in sestre!
Ko se boste ozirali v jaslice in tam ugledali Dete, ki vas z razširjenimi rokicami vabi k sebi, se spomnite na vse otroke. Želijo si ljubečega varstva in miru v družini očeta in mame.
Kakor prijetno to noč zveni: Sveta noč blažena noč. Vse že spi, je polnoč. Le devica z Jožefom tam, v hlevcu, varje Detece nam. Spavaj Dete sladko. Spavaj Dete slako. 
Kako poučno pa to noč zveni pesem znanega slovenskega pesnika, Nika Grafenauerja, z naslovom Mama. Naj vam jo povem v imenu vseh otrok kot božično dramilo za vse očete in mame: 

Mama je od vseh ljudi
najboljša na svetu,
ker se mi rada smeji
in ker je par očetu.

Z mamo se oče poljublja,
z njo hodi spat in z njo vstaja
in kar najprej ji obljublja
vse od kraja.

Z njo se fotografira,
objet preko rame,
in z njo se prepira,
kadar se vleče zame.

Mama očetu bere misli
in vse njegove želje ugane.
Pomaga mu, kadar so dnevi kisli,
ali če z levo nogo vstane.

Mama ne more biti sama,
ali imeti za par kakšnega strica.
Saj vsi vemo, da je mama
boljša očetova polovica.

Le kako bi bilo očetu
brez mame,
ko bi ga le pol hodilo po svetu
in nič ostalo zame?

Blagoslovljen in miren naj vam bo božič ter milosti polno in varno leto 2016!

+ msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof