Dragi sobratje duhovniki, diakon, bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre!

Vse vas z velikim veseljem pozdravljam in se Bogu za vas zahvaljujem. Skupaj smo prišli v našo stolno cerkev, da obhajamo najbolj sveto nad svetimi: evharistijo in opravimo najbolj pomemben zakramental: posvetimo in blagoslovimo sveta olja. Evharistija in sveta olja, to dvoje spada k duhovništvu. Pri krstu smo bili vsi maziljeni, da bi bili vredni evharistije. Nekateri pa smo bili pri duhovniškem posvečenju še enkrat maziljeni, da bi vredno obhajali evharistijo. Ni duhovništva brez evharistije in ni evharistije brez duhovništva. Duhovništvo in evharistija sta neločljivo povezana v Kristusovem večnem duhovništvu in v Kristusovi daritvi na križu.

Kristus je veliki duhovnik za vse čase. S Svetim Duhom ga je mazil in poslal Oče, ki je v nebesih. Kristus je obenem duhovnik in žrtev. Enkrat za vselej je Bogu Očetu daroval sebe kot žrtev na križu, da bi nas opral grehov in opravičil za večno življenje v nebesih. Ko duhovniki vsak dan mašujemo, na nekrvavi način obnavljamo zase in za ljudi enkratno Kristusovo žrtvovanje na križu. Z vsako sveto mašo v Kristusu Bogu Očetu žrtvujemo sebe. Zato se ne moremo ogibati križu.

Ko je Sveti Duh mazilil Kristusa, ga je mazilil za resnico križa. V tej resnici se razodeva veličina Boga. Križ nam razodeva, da je Bog neskončno sveti. Križ nam razodeva, da smo mi grešni in potrebni Božje svetosti in usmiljenja.

Ko je apostol Janez prejel od Gospoda razodetje iz nebes, je moral spomniti angele (škofe) Cerkve v Efezu, Smirni, Pergamonu, Tiatiri, Sardah, Filadelfiji in v Laodikeji na nekatere nujne reči (prim. Raz 2; 3). Cerkve so tedaj že imele hierarhično strukturo s škofom na čelu in zato tudi odgovornost brezpogojne ljubezni do Gospoda. V škofu je zaobjeta vsa skupnost Cerkve.

V Razodetju Gospod ni opomnil Cerkve, kakšna je ali kakšna naj bo, ampak škofa. Gre za veliko odgovornost pastirja, ki Cerkev usmerja k nebeškemu Jeruzalemu ali pa stran od njega. Edino, kar Cerkev opravičuje, da je Gospodova Cerkev, je vztrajnost v stiski in v uboštvu (prim. Raz 2, 9).

V Svetem letu usmiljenja in v času našega škofijskega misijona še posebej močno spoznavam, da me Gospodov duh ni mazilil, da bi v sebi gledal popolnost in svetost. Gospodov duh me je mazilil, da bi spoznal tudi svojo grešnost. Če je Kristus izbral stisko za sredstvo naše odrešitve, jaz kot škof iskreno priznavam pred vami duhovniki in vami bratje in sestre, da se stiske ogibljem. Če je Kristus izbral uboštvo za očiščenje stvarstva po volji Očetovega načrta nedolžnosti v raju, jaz kot škof iskreno priznavam, da se uboštva ogibljem.

Stiska in uboštvo sta ogenj, ki požge nesnago greha, ki se Cerkvi nenehno vsiljuje v moči in ošabnosti. Slaboten in grešen ječim, ker sem tudi jaz zapadel postavi greha in smrti, katerega me lahko osvobodi postava Duha, ki je Resnica Boga o meni (prim. Rim 8, 2).

Kakšna je resnica Boga o meni? Da moram biti usmiljen in ubog. Kako naj bom usmiljen? V Resnici. Tukaj nastopi moja stiska. Nenehno moram biti v Resnici, ki jo moram stalno prepoznavati v Jezusu Kristusu. Usmiljenje je samo iz Resnice. Usmiljenje ne izhaja iz laži. Če sem usmiljen iz laži, izdam Kristusa in prizadenem mnoge brate in sestre, ki so mi zaupani. Jezus bi rad bil usmiljen tudi do Juda Iškarijota, ki je življenje tragično končal v izdajstvu. Juda Iškarijot ni hotel, da bi bil deležen Jezusovega usmiljenja. Ni hotel prepoznati resnice o sebi. Peter je prepoznal resnico o sebi, da je grešnik in potreben Jezusovega usmiljenja. Peter se je skesal zatajitve in Jezus mu je podaril usmiljenje in odpuščanje.

Biti usmiljenj v Resnici ali biti usmiljen v laži? Nenehno prepoznavam to dvoje kot dolžnost škofa, da se moram odločati med enim in drugim. To je velika stiska, ki jo doživljam. V tej razpetosti med usmiljenjem v Resnici in med usmiljenjem v laži so vidne moje slabosti.

Kako naj bom ubog? Tudi tukaj nastopita Resnica in laž, ki me nenehno izzivata. Resnica mi govori, kaj je potrebno in kaj ni potrebno v življenju in delovanju škofije. Laž pa mi govori o stvareh, ki niso potrebne za škofijo, da pa so nujno potrebne. Sem v nenehni skušnjavi, ker nočem uboge škofije. Zakaj? Zato, ker uboga škofija ni vplivna škofija. Uboga škofija ni odmevna škofija. Če je škofija že majhna, zakaj bi morala biti še uboga? Saj itak nihče ne opazi in ne ceni, če je škofija uboga, ker za medije in za večino ljudi škofija preprosto ne more biti uboga. Takšna stiska zaradi težave z uboštvom mi skuša omrzniti prvotno ljubezen do Kristusa, kjer pa nisem več ne vroč niti mrzel.

Usmilite se me, sobratje duhovniki, diakon, bogoslovci, sestre redovnice, bratje in sestre in me z molitvijo in na kakršen koli način podpirajte pri spreobrnjenju. Gospod naj mi odpusti in odpustite mi tudi vi.

Ne utrudite se z menoj moliti k Očetu, ki je v nebesih, da bomo opravičeni biti otroci in dediči Božjega kraljestva! Očetovo ime ni kot nobeno drugo, je sveto in svetost sama. Očetovo kraljestvo je vedno med nami. Zato se ne zanašajmo na svojo popolnost ali nepopolnost, na svojo voljo, ker je slabotna.

Vse je milost. Ne utrudimo se Očeta prositi za milost. Edina volja, ki naj se udejanji, naj bo Očetova volja – vedno in povsod.

Ne utrudimo se moliti k Očetu, da bomo nenehno deležni Gospodovega Telesa in Krvi iz oltarja in kruha iz naših miz, da bomo kljub slabosti zmogli priti do Očetovega prestola.

Ne hodimo sami! Hodimo v Kristusu in s Kristusom, ki je edina Resnica, da bomo usmiljeni in bomo lahko odpuščali! Šele ponižni bomo smeli upati, da bomo nagrajeni z mirom v duši in v srcu in nam bodo pridržane prevelike skušnjave in hudo!

Gospod me opominja in spodbuja. Sam ne morem in ne smem hoditi naprej. Lahko hodim samo z vami!

Pred desetimi leti ste s škofom dr. Marjanom Turnškom s srcem in molitvijo podpisali svečano prisego zvestobe Očetu, ki je v nebesih. Tako se je rodila soboška Cerkev. Prosim in vabim vas, pridite v četrtek, 7. aprila 2016 ob 18. uri, v soboško stolnico. Pridite in me podprite z vašo molitvijo pri sveti maši. Z menoj bodo tudi slovenski škofje, izseljenski duhovniki Zveze Rafael in drugi, ki imajo ljubezen do soboške škofije. Naša srca bomo povezali v molitvi k Očetu in se mu zahvalili za milost, da smo Njegovi otroci. Samo v Očetovem usmiljenju smo varni pred vsem hudim. Samo v Očetovem usmiljenju lahko upamo na nebesa. Pridite, da znova potrdimo Božje otroštvo, svojo pripadnost Očetu.

Gospod, ki je Prvi in Poslednji, naj vas v Svetem Duhu posvečuje in ohranja v Očetovem ljubečem naročju!

Z Vami vsemi naj bo Mati Marija pod Logom v Turnišču!

Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof