Spoštovani bratje in sestre.

Praznik Marijinega Vnebovzetja je dan zmage človeške duše in telesa nad smrtjo in je tudi opomin na svetost in nedotakljivost življenja še nerojenih otrok. 

Ob Marijinem obiskanju sorodnice Elizabete se srečata tudi dva še nerojena otroka – Jezus pod Marijinim in Janez Krstnik pod Elizabetinim srcem. Božje življenje v Devici Mariji je obiskalo človeško življenje v ostareli Elizabeti, ki še ni rojeno, vendar pa bo rojeno za to zemljo in za nebesa. Ta sveti dogodek srečanje na Elizabetinem domu nam daje zelo pomembno sporočilo, da je vsako spočeto človeško življenje že pod materinim srcem zaznamovano v srcu samega Boga, ki v ljubezni utripa tudi za vsakega še nerojenega otroka. Ne glede na to, kako je otrok spočet, v zakonu ali izven njega, v ljubezni ali celo v nasilju, je ta otrok človeška oseba, ki pričenja živeti zato, ker je tako hotel Bog. Edini začetnik in varuh življenja slehernega otroka je Bog. Oče in mama nista gospodarja nad življenjem njunega otroka, temveč sta samo skrbnika. Edini gospodar je Bog. Ko je Janez Krstnik pod Elizabetinim srcem od radosti vztrepetal ob bližini Božjega Sina Jezusa, ki je takrat bil še pod Marijinim srcem, je s tem že kot nerojeni otrok počastil Boga.

Vsak otrok je dar iz rok samega Boga in ne more biti izsiljen od nikogar, niti od staršev. Ne sme biti zavržen, tudi če je bolan ali invaliden. Zdrav ali bolan otrok, je zmeraj podoba živega Boga, ki v sebi nosi neumrljivo dušo, ki se po smrti vrača v objem Božjega naročja.

Marija občuduje Božjo vsemogočnost, ki usposablja vse matere za tako veliko poslanstvo. Zato je v hvaležni ponižnosti kot Mati človeško še nerojenega Božjega Sina zapela hvalospev Moja duša poveličuje Gospoda, v katerem izpoveduje vero v Boga, ki živi pod njenim srcem; ki se sklanja k ponižnim; ki ponižuje visoke;  ki skrbi za nemočne in uboge (prim. Lk 1, 39-56). Vsi otroci, še nerojeni ali že rojeni, spadajo v to kategorijo nemočnih in ubogih.

Praznik Marijinega Vnebovzetja je zato tudi dan opomina vsem staršem, da so za ceno svoje večnosti pred Bogom odgovorni, da omogočijo še nerojenim otrokom življenje in pozneje po rojstvu to življenje naravnavajo tako, da se bo enkrat dopolnilo v blaženi večnosti. Z vsakim rojstvom otroka se namreč v Srce živega Boga poleg otrokovega imena vpiše tudi ime staršev, ki so otroka sprejeli v življenje; in to ime se nikdar ne izbriše iz Božjega Srca.

Iz podatkov, ki so nam razpolago iz evangeljskih poročil vemo, da je Marija veliko prestala v svojem življenju. Niso ji bile prihranjene nevarnosti, bolečine in povsem možen posmeh nazareški sovaščanov ter drugih zaradi Jezusa. Ni ji bila prihranjena žalost ob Sinovem trpljenju in smrti. Marija ni bila pomehkužena ali privilegirana žena. Marija je bila žena z zgaranimi rokami in pretrpljenim obrazom. Bila je žena, ki je tudi v svoji veri imela vprašanja. Bila je žena, ki je potrebovala ljubečo pozornost in varstvo ženina sv. Jožefa. In ob koncu zemeljskega življenja  je bila žena, za katero je v Efezu skrbel apostol Janez.

Marijina pot skozi življenje je bila zelo človeška pot. Obenem pa je bila ta pot zaradi Sina Jezusa tako zelo Božja, da zanjo tudi po smrti ni moglo biti mesta drugje kot v polnosti nebeške slave. Jezus svoje Matere ni mogel prepustiti razkroju smrti, temveč jo je z dušo in s telesom vzel k sebi v nebesa in jo poveličal kot Kraljico nebes. Nihče v nebesih ne more sedeti ob veličastnem prestolu Božjega Sina, niti angeli in nadangeli.

Tam je samo en prostor, in ta je  ob Vnebovzetju bil od Boga izročen Materi Mariji. Ob Vnebovzetju se je tako dopolnila  Marijina zmaga nad sovražnim ognjenordečim zmajem. 

Ognjenordeči zmaj iz knjige Razodetja ni pravljični simbol, ampak je resnično živi in zelo mogočen in prisoten zli duh, ki mu pravimo tudi satan. To je demon vseh demonov, hudoba nad vsako hudobo; je vir in začetek vsakega zla. Ta zmajevski demon sovraži življenje. Sovraži celo samega sebe. Kot duhovno bitje obstaja samo zato, ker sovraži in da sovraži. Njegovo prebivališče je peklenska zavrženost in so tudi ljudje, ki v sebi nosijo peklensko sovraštvo do Boga in ljudi. Zmajevski demon se potika med nami največkrat tako, da ga povsem spregledamo, vendar pa ga močno občutimo. Zmajevski demon je tako nesramen in brezobziren, da si celo obeta uničiti Božjega Sina in njegovo Mater. Čeprav dobro ve, da tega ne more, vseeno vztraja. Ker ne more uničiti Jezusa in njegove Matere Marije, se loteva ljudi (prim. Raz 11, 19a; 12, 1-6a.10 ab). Z zmajevskim demonom so obsedeni vsi, ki uničuje družine;  morijo še nerojene otroke; sejejo sovraštvo in razprtije ter povzročajo delitve. Sedanja narodna razdeljenost je velik izplen zmajevskega demona nad Slovenijo.

Zmajevski demon nas hoče uničiti, ker ne prenese, da nas ima Bog preprosto neizmerno rad. To je boj med Božjo ljubeznijo in demonskim sovraštvom do človeštva. In v tem boju je tudi Slovenija, ker je pač del človeštva. Mati Marija joka velikokrat, ker vidi, kako po nas grabi zmajevski demon. Že v Fatimi je opozorila, da še komaj zadržuje roko Božje pravičnosti nad strahotnimi zablodami človeštva.

Če danes po medijih toliko beremo, poslušamo in gledamo o množičnih uporih po ulicah vsega sveta zaradi vsesplošnega nezadovoljstva in o grozečih revolucijah, ki hočejo zrušiti sedanji družbeni red, potem je praznik Marijinega Vnebovzetja praznik upora proti zmajevskemu demonu in njegovim uničevalnim grožnjam človeštvu. Noben drug praznik na tem svetu, ne cerkveni in ne civilni, ni tako človeško revolucionaren, kot je praznik Marijinega Vnebovzetja, ko preprosta žena iz Nazareta, ki je Mati Božjega Sina, po svoji smrti v slavi nebes z dušo in telesom nastopi na čelo celotnega človeštva kot vojskovodja proti zmaju in njegovim demonskim silam. Zmajevski demon pred nikomer tako ne trepeta kot pred nebeško Materjo Marijo. Njej je dal zmagovalec nad zmajevskim demonom, Jezus Kristus, vso oblast in moč za bojevanje proti demonskim silam.

Časi so težki, nepredvidljivi in nevarni. Klicanje Marijinega imena v vseh trenutkih našega življenja pomeni varnost in Božjo pomoč. Kdor ljubi in časti Mater Marijo je močan v tem duhovnem boju. Častilcem Matere Marije je zagotovljena dokončna zmaga, saj že sedaj nosimo na sebi sijaj nebeškega prestola na katerem zmaguje za nas Mati Marija.

V molitvi sedaj ponovno posvetimo sebe in slovenski narod nebeški Materi Mariji, da tako še bolj strnemo naše vrste kot bratje in sestre v Kristusu in obstanemo kot Marijin narod.

msgr. dr. Peter Štumpf,

soboški škof