Dragi bratje in sestre, z veseljem sem skupaj z vami ob Gospodovem oltarju v tej baziliki, kjer častimo Marijo kot »Mater usmiljenja«, da bi počastili Boga za njegova velika dela v naš blagor. Evharistija se vedno začenja pri tem spominjanju raznih darov, s katerimi Bog napolnjuje naše življenje. Tako moremo premišljevati in sprejeti najodličnejši dar njegovega usmiljenja, to je darovanje njegovega življenja za nas. Zato je »Božja Mati« hkrati tudi »Mati usmiljenja«, kajti »Božje ime je Usmiljenje«, kakor je spomnil papež Frančišek ob nedavnem jubileju duhovnikov (Prvo premišljevanje, 2. junija 2016).

Glede na prostor, v katerem smo zbrani, in na evangelij, ki smo ga pravkar poslušali, bi se rad ustavil pri Mariji, ki jo je papež Frančišek poimenoval »preprosto in popolno prejemnico, po kateri prejemamo in podarjamo usmiljenje« (Duhovniški jubilej, drugo premišljevanje, 2. junija 2016). V Mariji zremo vzor usmiljenja v bolj ženskem vidiku. Duhovniki smo v prvi vrsti poklicani, da jo posnemamo. Marija podarja ljudem usmiljenje, ki ga prejema, v obliki pozornosti, priprošnje in obzirnosti, kakor vidimo v prizoru svatbe v Kani.

Marija se v Kani ne ustavi na površju dogodka, ob veselem prazničnem ozračju, ki je očitno obdajalo novoporočenca na dan njune poroke. Marija pozorno dojema položaj, gre v globino in z očmi srca zazna, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sveti oče je to Marijino naravnanost opisal rekoč, da Marija »opazuje pozorno, se v celoti posveti in se notranje zavzema za človeka pred seboj, kakor mati, ki pozorno posluša svojega otroka, ki ji kaj pripoveduje« (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016).

Marija nam je vzor pozornosti. Gre za tisto notranjo razpoloženje, ki nam pomaga, da se iskreno zanimamo za položaj, v katerem smo, in za osebe okrog nas. Poznati, da bi ljubili, in ljubiti, da bi bili pozorni. Kadar se kot duhovniki, a tudi kot kristjani znajdemo v novi stvarnosti, jo moramo najprej skušati spoznati. Nova stvarnost nas »sprejme v goste«, da bi je postali deležni. Najprej stopimo v stik s kako osebo, s kakšnim položajem ali krajem. Nato pa s skrbno in budno pozornostjo skušamo spoznati in razumeti, kaj je potrebno. Nočemo vsiljevati vnaprejšnjih idej, ampak hočemo udejanjati ljubezen in skrbnost v moči Kristusovega naročila. Papež Frančišek je v spodbudi Amoris laetitia predložil zgled takšne ljubeče in konkretne pozornosti. Ko govori o tako imenovanih nepravilnih položajih, pravi, da “morajo pastirji pri oblikovanju svoje sodbe vedno 'ustrezno razločevati' s pogledom, ki dobro razlikuje položaje. Vemo, da ni 'idealnih receptov'« (št. 298). Pri Mariji pozornost prehaja v priprošnjo, ko Jezusu izroča potrebe in stiske, ki jih opazi. Marija v Kani je velika učiteljica pastoralnega delovanja! Ni iskala rešitev s svojimi močmi, ampak s svojo molitvijo. Jezusa je »vključila« v tisti primer in ga »izzvala«, naj priskoči na pomoč. To je storila na način, ki ga verjetno niti sama ni predvidela. Marijina ljubeča pozornost je bila pot, po kateri je Božje usmiljenje v Jezusu prišlo do novoporočencev in njunih svatov. Papež Frančišek je poudaril pomembnost takšne molitve pri srečanju  molitvenih skupin sv. patra Pija iz Pietralcine: »Molitev je dar vere in ljubezni. Molitev je priprošnja, ki jo potrebujemo kakor kruh. Z eno besedo: molitev je izročitev: Očetu izročamo Cerkev, osebe, situacije – 'Oče, izročam ti jih', da boš ti poskrbel zanje. Zato je molitev po besedah p. Pija 'najboljše orožje, ki ga imamo, je ključ, ki odpira Božje srce'« (Jubilej molitvenih skupin patra Pija, 6. februarja 2016).

Molitev in priprošnja sta prvi korak vsake pastoralne dejavnosti. Spominja nas, da smo orodje v Božjih rokah, ne svobodni profesionalci za zveličanje drugih. Kako lepo je, če vsako vprašanje najprej obravnavamo v molitvi! To je dejanje ponižnosti. Z molitvijo na stežaj odpremo vrata Bogu. Papež mi je osebno zaupal, da je globoka molitev njegova »metoda«. Sveti oče vstaja zgodaj, da ima čas za Gospoda in da vse zadeve tistega dne »pripravlja« skupaj z Njim. Ali pa se na primer pred vsakim apostolskim potovanjem ali po njem poda v cerkev svete Marije Vélike, da bi Marijini priprošnji izročil sadove. Papež Frančišek kot dober jezuit uresničuje in uteleša priporočilo svetega Ignacija Lojolskega: »Delaj, kakor da bi bilo vse odvisno od tebe, in vedi, da je v resnici vse odvisno od Boga« (prim. Pedro de Ribadeneira, Vita di S. Ignazio di Loyola).

Za pozornostjo in priprošnjo nato v Mariji hvalimo ponižno obzirnost, s katero je prepustila delovanje Jezusu, ne da bi pričakovala zahvalo ali pohvalo. V Kani je Marija ljubila in njena ljubezen je obrodila sadove. Ni potrebovala drugega plačila; ljubezen je nagrada sama v sebi. Marija se ni ponašala z dobrim izidom svoje pobude, ampak se je potopila v premišljevanje dejavnega Božjega usmiljenja. Rad si predstavljam Marijo, kako sedé, z blagim nasmeškom in zadovoljstvom gleda starešino in strežnike, ki strmijo nad novim vinom. Podobna je materam, ki se umaknejo in gledajo svoje srečne otroke, ker so jim same pripravile veselje.

Takšna naravnanost bi nas kot kristjane morala voditi vselej, posebno pa je prikladna za nas duhovnike. Marijin zgled v Kani je jasna podoba našega pastoralnega služenja: Kristusu pripravljamo pot za življenje ljudi, da bi jih on odrešil in da bi se ga ljudje oklenili. Papež Frančišek je pojasnil: »Orodje smo. Na nas je, da zagotovimo, da se srečajo, da se znajdejo iz obličja v obličje. Kaj bodo naredili potem, je njihova stvar. Izgubljeni sin je v svinjaku, oče pa gre vsak večer na teraso, da bi videl, če prihaja; obstaja izgubljena ovca in pastir, ki jo je šel iskat. Neki človek je ranjen in zapuščen na robu ceste, Samarijan pa ima dobro srce. Kakšna je torej naša služba? Biti moramo znamenje in orodje, da se bodo ti srečali. Mora nam biti jasno, da mi nismo ne oče ne pastir in ne Samarijan« (Jubilej duhovnikov, tretje premišljevanje, 2. junija 2016).

V tej službi, ko živimo kot »znamenje« in »orodje« v Božjih rokah, lažje razumemo, da človeške dobrine in sredstva niso prvotna opora, na kateri je utemeljeno oznanjevanje evangelija. V dušnem pastirstvu so pomembna srečanja med osebami, občestvo in krepitev vere, ne pa strategije ali načrti domnevnega »pastoralnega managementa«. Poklicani smo, da s svojim služenjem prinašamo tolažbo in veselje, ki ga more dati samo Kristus. Vse to pa je odvisno edino od bogastva našega duhovnega življenja. Uboštvo in pomanjkanje lahko postaneta rodovitna priložnost za očiščevanje. Ob tem se najprej spomnimo, da je naš zaklad in naša moč Kristus sam in vera vanj. V tej zvezi je papež Frančišek vse povabil, »naj bomo duhovniki, ki so sposobni posnemati to Božjo svobodo s tem, da izbiramo to, kar je ponižno, da bi razodeli veličastvo njegovega obličja. Sposobni posnemati to božjo potrpežljivost v tkanju, ko z drobno nitjo človeškosti, ki jo srečujete, tkete novega človeka, ki ga pričakuje vaša dežela«  (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016).

Poklicani smo, da tudi duhovniki drug drugemu podarjamo Božje usmiljenje. Kako trdi znamo biti med seboj, ko duhovniško bratstvo postavljamo na dno svojih duhovnih prednosti! Kolikokrat se bolj potegujemo za to, da bi imeli prav ali vsaj da ne narobe, namesto da bi se dobro razumeli s sobratom in ponovno vzpostavili občestvo z njim! V takšnim primerih postane usmiljenje vodnica, ki nas privede do medsebojnega odpuščanja, saj nam pomaga videti brata tako, kakor ga vidi Bog, se pravi bolj dragocenega in pomembnega kakor morebitna napaka ali greh, ki naj bi ga zagrešil v naših očeh. To občestvo je sad ljubečega zdravljenja ran, ki so jih zadale človeške okoliščine zaradi odgovornosti tega ali onega. »Usmiljenje ravna enako z nami /…/ Z istimi nitmi naše revščine in naših grehov, ki so prepleteni z Očetovo ljubeznijo, tke na ta način, da se naša duša prenavlja in obnavlja svojo resnično podobo, in to je Jezusova podoba« (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016). Občestvo lahko nastane tudi iz nesoglasja, ki ga zakrpamo z nitjo usmiljenja.

Pozornost, priprošnja in obzirnost so del življenjskega sloga vsakega kristjana. Naučimo se ga ob pogledu na Marijo, ki jo skušamo posnemati v zaupnem izročanju božji milosti. Materi Usmiljenja želim izročiti ljudi te dežele in vernike teh Cerkva, da bi izkusili usmiljeno ljubezen, s katero Bog objema vsak človeški trud. Naj rastejo v veri v Boga in v vzajemni ljubezni do najbolj ubogih, da bi bili tu na zemlji radostne prednje straže nebeškega kraljestva. Amen.

kard. Beniamino Stella, prefekt Kongregacije za kler