Poslanica papeža Frančiška za 2. svetovni dan ubogih: »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.«

18.11.2018 Katoliška Cerkev Papež Frančišek

»Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal.«

1.    »Ta nesrečnik je klical in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Te psalmistove besede postanejo tudi naše, ko zaslišimo klic k srečanju z mnogimi brati in sestrami, katerim običajno pravimo »revni«, ki zaradi okoliščin trpijo in so potisnjeni na rob. Psalmistu takšne okoliščine niso tuje, prav nasprotno. Z uboštvom ima neposredne izkušnje, ki jih izrazi s hvalnico in zahvaljevanjem Gospodu. Ta psalm tudi današnjemu človeku, ki živi sredi mnogih oblik uboštva, govori o tem, kdo je pravi ubožec, v katerega mora upirati pogled, da bi slišal njegov klic in prepoznal njegove potrebe.
Najprej izvemo, da Gospod posluša nesrečnike, ki ga kličejo in je dober do tistih, ki se zatekajo k njemu, ker njihova srca prebadajo žalost, osamljenost in izključenost. Gospod posluša tiste, katerih dostojanstvo je poteptano in kljub temu najdejo moč, da dvigajo pogled k njemu, da bi prejeli luč in tolažbo. Posluša tiste, ki so preganjani v imenu lažne pravice, zatirani zaradi raznih politik, ki niso vredne svojega imena in prestrašeni zaradi nasilja. Ob tem pa vedo, da je Bog njihov Odrešenik. Iz te molitve vznika predvsem občutek predanosti Očetu in zaupanje vanj, ki nas posluša in sprejema. Ob teh besedah lahko tudi bolje razumemo tisto bistvo, ki ga je Jezus oznanil z naslednjim blagrom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3).
V moči te edinstvene izkušnje, ki je z več vidikov nezaslužena in jo je nemogoče v polnosti izraziti, kljub vsemu začutimo željo, da bi jo delili z drugimi, najprej s tistimi, ki so kot psalmist ubogi, zavrženi in potisnjeni na rob. Kajti nihče se ne bi smel počutiti, kot da je izključen iz Očetove ljubezni, še zlasti v svetu, ki pogosto povzdiguje bogastvo kot prvotni cilj in človeka vodi v osamo.

2.    34. psalm s tremi glagoli opisuje ubožca in njegov odnos z Bogom. Najprej je to »klicati«. Uboštva ne moremo opisati z eno besedo, ampak postane klic, ki se dviguje vse do nebes v navzočnost Boga. Kaj je klic ubogih drugega kot izraz njihovega trpljenja in osamljenosti, razočaranja in upanja? Vprašamo se lahko, kako ta klic, ki se dviga vse do Boga, ne more prodreti v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne? Na ta dan, kakršen je svetovni dan ubogih, smo poklicani k resnemu izpraševanju vesti, da bi lahko doumeli, ali uboge sploh lahko slišimo.
Njihov glas bomo lahko prepoznali le tedaj, ko bomo v tišini poslušali. Če preveč govorimo, jih ne moremo slišati. Večkrat se bojim, da so številne pobude, čeprav so hvalevredne in potrebne, bolj namenjene nam samim, kot pa resničnemu poslušanju klica ubogega. V tem primeru v svojem odzivu na klic ubogih nismo dosledni in ne moremo v resnici sočustvovati z okoliščinami, v katerih živijo. Tako zelo smo ujeti v svojo kulturo, ki nas sili, da gledamo v ogledalo in se ukvarjamo le sami s seboj, da si ne moremo predstavljati, da bi nas altruistično dejanje lahko zadovoljilo, ne da bi pri tem neposredno ogrozili same sebe.

3.    Drugi glagol je »odgovoriti«. Psalmist pravi, da Gospod sliši klic nesrečneža, in mu tudi odgovori. Njegov odgovor, kot je izpričan v zgodovini zveličanja, je ljubeča soudeležba pri uboštvu. To se je zgodilo, ko je Abram Bogu izrazil svojo željo po potomcih, kljub temu, da sta bila z ženo Saro stara in brez otrok (prim. 1 Mz 15,1-6). To se je zgodilo tudi, ko se je Mojzesu v grmu, ki je gorel, ne da bi zgorel, razodelo Božje ime in je dobil nalogo, da osvobodi njegovo ljudstvo iz Egipta (2 Mz 3,1-15). In ta odgovor je dobival svojo potrditev ves čas izraelskega potovanja po puščavi, ko sta jih pestila lakota in žeja (prim 2 Mz 16,1-6; 17,1-7) in ko so zapadli najhujšemu možnemu uboštvu, nezvestobi zavezi in malikovanju (prim. 2 Mz 32,1-14).
Božji odgovor ubogim je vedno odreševanje, s katerim zdravi duševne in telesne rane, vrača pravico in pomaga življenju vračati dostojanstvo. Božji odgovor je tudi klic tistim, ki verujejo vanj, da bi enako delali v okviru svoje omejene človeške narave. Svetovni dan ubogih želi biti skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev, razširjena po vsem svetu, daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da ne bi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Ta odgovor je najbrž kot kaplja vode v puščavo uboštva, lahko pa je tudi znamenje za vse tiste, ki so v stiski, da so lahko deležni dejavne navzočnosti brata ali sestre. Na potrebe ubogih se ne odzovemo s pooblastili, ampak z osebno udeležbo čim več ljudi, ki slišijo njihov klic. Skrb vernih se ne sme omejevati na določeno pomoč – ne glede na to, kako koristna in pravočasna je sprva – ampak zahteva »pozorno ljubezen« (Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 199), ki priznava človeka kot takega in mu želi, kar je zanj najbolje.

4.    Tretji glagol je »osvoboditi«. Svetopisemski ubožec živi v prepričanju, da Bog posreduje zanj in mu bo vrnil dostojanstvo. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročijo sebičnost, ponos, pohlep in nepravičnost. Vse te oblike zla, ki so stare toliko kot človek sam, in so vedno tudi greh, ki prizadene mnoge nedolžne, imajo dramatične družbene posledice. Božje osvobajajoče dejanje je dejanje odrešenja za tiste, ki ga kličejo v žalosti in stiski. V moči Božjega posredovanja se zdrobijo okovi uboštva. Mnogi psalmi pripovedujejo o tej zgodovini odrešenja, ki se odraža v osebnem življenju ubogih, in jo slavijo: »Zakaj ni preziral in ni zaničeval nesreče nesrečnega. Ni skrival pred njim svojega obličja; ko je k njemu klical na pomoč, je slišal« (Ps 22,25). Kot znamenje njegovega prijateljstva, bližine in odrešenja nam daje priložnost, da zremo njegovo obličje. »Ker si videl mojo bedo, spoznal stiske moje duše ... moje noge si postavil na širjavo« (Ps 31,8-9). Ubogemu nuditi »širjavo«, pomeni osvoboditi ga »iz ptičarjeve zanke« (Ps 91,3) in ga potegniti iz pasti, skrite na njegovi poti, da bi lahko hitro napredoval in spokojno gledal na življenje. Božje odrešenje ima obliko dlani, ki je iztegnjena proti ubogim, jih sprejema, jih ščiti in omogoča, da izkusijo prijateljstvo, ki ga potrebujejo. Pristna pot osvoboditve se lahko začne šele s to konkretno in oprijemljivo bližino: »Vsak kristjan in vsaka skupnost sta poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, tako da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. To predpostavlja, da smo učljivi in pozorni, da bi slišali krik reveža in mu pomagali« (Veselje evangelija, 187).

5.    Ganljivo se mi zdi, da se mnogi ubogi identificirajo z Bartimajem, o katerem pripoveduje evangelist Marko. Slepi Bartimaj je »sedèl ob poti« (v. 46), in ko je slišal, da gre Jezus mimo, »je začel vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin, usmili se me' (v. 47). »Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil« (v. 48). Božji Sin je slišal njegov klic: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« (v. 51) Evangeljska pripoved osvetli tisto, kar psalm oznani kot obljubo. Bartimaj je ubožec, ki je ostal brez osnovnih zmožnosti: ne vidi in ne more delati. Koliko poti tudi danes vodi v razne oblike negotovosti! Pomanjkanje osnovnih sredstev za preživetje, odrinjenost na rob, ki izvira iz zmanjšane sposobnosti za delo zaradi slabega zdravja, različne oblike družbenega suženjstva, kljub napredku, ki ga je doseglo človeštvo … Koliko današnjih ubogih je kot Bartimaj, sedijo ob poti in iščejo smisel svojega bivanja! Koliko se jih sprašuje, zakaj so padli tako globoko in kako lahko temu uidejo! Čakajo na nekoga, da bo prišel in jim rekel: »Le pogum, vstani, kliče te« (v. 49).
Na žalost se pogosto zgodi ravno nasprotno. Najbolj se slišijo tisti glasovi, ki uboge grajajo in jim govorijo, naj bodo tiho in potrpijo. Ti glasovi so razglašeni, pogosto iz njih veje strah pred ubogimi, ki jih nimajo le za reveže, ampak tudi za nosilce negotovosti in nestalnosti, ločene od vsakodnevnih navad, ki jih je zato treba zavračati in jih držati daleč stran. Tako se odmikamo od njih in se ne zavedamo, da se s tem oddaljujemo tudi od Gospoda Jezusa, ki ubogih ne zavrača, ampak jih kliče k njemu in jih tolaži. Tukaj so zelo primerne besede preroka Izaija glede življenjskega sloga vernikov: »da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem … da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš« (Iz 58,9). Ob takšnih dejanjih je greh odpuščen (prim 1 Pt 4,8), pravičnost se lahko udejanja in ko bomo mi klicali h Gospodu, nam bo odgovoril in rekel: Tukaj sem! (prim. Iz 58,9).

6.    Ubogi so tisti, ki jim je najprej dano prepoznati Božjo navzočnost in pričati o njegovi bližini v svojih življenjih. Bog ostaja zvest svoji obljubi in celo v temini noči ne odreka topline svoje ljubezni in tolažbe. Vendar pa, da bi premagali neznosne razmere uboštva, morajo ubogi zaznati, da so njihovi bratje in sestre ob njih, jim izkazujejo skrb ter jim z odprtimi srci in življenji dajo čutiti, da so njihovi prijatelji in družina. Le tako lahko odkrijemo »zveličavno moč v njihovem življenju« in jih »postavimo v središče poti Cerkve« (Veselje evangelija, 198).
Ob tem svetovnem dnevu smo vabljeni, da konkretno uresničimo te besede psalmista: »Ubogi bodo jedli in se nasitili« (Ps 22,27). Vemo, da je bila v jeruzalemskem templju po obredu žrtvovanja gostija. To se je ob lanskem 1. svetovnem dnevu ubogih zgodilo v mnogih škofijah. Mnogi so tedaj izkusili toplino doma, se veselili slavnostnega kosila in solidarnosti tistih, ki so z njimi obedovali na preprost in bratski način. Rad bi, da bi tudi letos in v prihodnje ta svetovni dan praznovali v duhu veselja, ker smo ponovno odkrili, da se znamo srečevati. Doživetje skupne molitve v občestvu in skupnega nedeljskega obedovanja nas ponese v čase prvega krščanskega občestva, ki ga je v vsej izvirnosti in preprostosti opisal evangelist Luka: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. … Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,42.44-45).

7.    Krščansko občestvo vsak dan deluje v številnih pobudah, s katerimi izkazuje dobre sosedske odnose in lajša mnoge oblike uboštva, ki smo jim priča danes. Prav sodelovanje z drugimi organizacijami, katerih temelj ni vera, ampak človeška solidarnost, pa nam omogoča, da ubogim nudimo pomoč, ki bi je sami ne mogli. Priznanje, da so naše sposobnosti v prostranem svetu uboštva omejene, slabotne in nezadostne, nas vodi k obojestranskemu sodelovanju z drugimi, s katerimi lahko še učinkoviteje dosežemo cilje. Navdihujeta nas vera in zahteva po dobrodelnosti, hkrati pa znamo tudi sodelovati z drugimi oblikami pomoči in solidarnosti, ki imajo deloma enake cilje, če le ne zanemarjamo svoje vloge, ki je voditi vse k Bogu in svetosti. Dialog med različnimi oblikami izkušenj in sodelovanje v ponižnosti, brez iskanja pozornosti, je ustrezen in evangeljski odziv, ki ga lahko vsi uresničujemo.
Pri služenju ubogim ne gre za to, da bi se postavljali na prvo mesto, temveč moramo s ponižnostjo priznati, da je Sveti Duh v nas tisti, ki v nas zbuja željo po delovanju, ki je znamenje Božjega odgovora in bližine. Ko nam je dano, da najdemo pot k ubogim, spoznamo, da nam je on prvi odprl oči in srca za spreobrnjenje. Ubogi ne potrebujejo protagonistov, ampak ljubezen, ki zna zamolčati in pozabiti dobro, ki ga je storila. Pravi protagonisti so Gospod in ubogi. Tisti, ki želi služiti, je orodje v Božjih rokah, da bi pokazal njegovo navzočnost in odrešenje. Sveti Pavel spominja na to, ko piše kristjanom v Korintu, ki so tekmovali med seboj, kdo ima največji dar: »Ne more oko reči roki: 'Ne potrebujem te,' tudi ne glava nogam: 'Ne potrebujem vas.' (1 Kor 12,21). Apostol poudari nekaj pomembnega, ko omeni, da je pomembnejši del telesa tisti, ki se zdi šibkejši, (prim v. 22). In tistim, »ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo še večje spoštovanje in z manj uglednimi še lepše ravnamo, medtem ko ugledni tega ne potrebujejo« (v. 23-24). Medtem ko torej Pavel občestvu posreduje temeljni nauk o darovih, jih poučuje tudi glede evangeljskega odnosa do šibkejših članov in tistih, ki so v stiski. Kristusovi učenci še zdaleč niso do ubogih smeli gojiti zaničevanja ali jih pomilovati. Prav nasprotno, poklicani so jih bili spoštovati in jim dajati prednost zaradi prepričanja, da je bil v njih resnično navzoč Jezus v naši sredi. »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

8.    Tukaj lahko vidimo, kako daleč je naše življenje od življenja preostalega sveta, ki poje hvalospeve tistim, ki imajo moč in bogastvo, jim sledi in jih posnema, hkrati pa uboge potiska na rob, jih ima za izmečke in vir sramote. Besede apostola Pavla so vabilo, da damo evangeljsko polnost solidarnosti s šibkejšimi in manj obdarjenimi člani Kristusovega telesa: »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi« (1 Kor 12,26). Podobno nas v pismu Rimljanom spodbuja: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim« (Rim 12,15-16). To je poklicanost Kristusovega učenca; ideal za katerega se moramo nenehno prizadevati, da bi v sebi vse bolj uresničili tisto», kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5).

9.    Besede upanja so naravni epilog, v katerega vodi vera. Pogosto prav ubogi spodkopljejo našo brezbrižnost, ki je posledica pogleda na življenje, ki je preveč neposredno in vezano na sedanjost. Klic ubogega je tudi klic upanja, po katerem se uresničuje osvobajanje. To upanje temelji na Božji ljubezni, ki ne zapusti tistih, ki vanjo zaupajo (prim. Rim 8,31-39). Kot je sveta Terezija Avilska zapisala v Poti popolnosti: »Uboštvo sestavljajo mnoge kreposti. To je zelo prostrano področje. Uboštvo podeljuje najvišjo oblast, kajti prezirati vse zemske dobrine, pomeni gospodovati jim« (2:5). Toliko, kolikor smo sposobni razločevati pristno dobro, postajamo bogati pred Bogom ter modri v svojih očeh in v očeh drugih. Prav v tolikšni meri, kolikor uspevamo dajati bogastvu njihov pravi in resnični smisel, rastemo v človečnosti in se učimo deliti.

10.  Brate škofe, še zlasti diakone, v roke katerih je bilo položeno služenje ubogim (Apd 6,1-7) ter hkrati redovnike in laike – može in žene – ki v župnijah, društvih in cerkvenih gibanjih konkretno uresničujejo cerkveni odziv na klic ubogih, vabim k praznovanju tega svetovnega dne kot posebnega trenutka nove evangelizacije. Ubogi evangelizirajo nas in nam vsak dan pomagajo odkrivati lepoto evangelija. Ne zamudimo te milostne priložnosti. Naj na ta dan vsi začutimo, da smo dolžniki ubogih. Iztegnimo roke drug proti drugemu, doživimo odrešujoče srečanje, ki bo krepilo našo vero, oživljalo našo dobrodelnost in nam dajalo upanje, da bomo korakali po poti, po kateri nam naproti prihaja Gospod.

 

V Vatikanu, 13. junija 2018

Na praznik svetega Antona Padovanskega

 

FRANČIŠEK