Zaradi vas je Kristus postal ubog (prim. 2 Kor 8,9)

1. »Jezus Kristus je ... zaradi vas postal ubog«. (prim. 2 Kor 8,9) S temi besedami apostol Pavel nagovarja prve kristjane iz Korinta, da bi jih opogumil pri njihovih prizadevanjih za solidarnost do bratov in sester v stiski. Svetovni dan ubogih letos prihaja kot zdrav izziv, ki nam pomaga, da se ozremo na svoj način življenja in številne oblike revščine okoli nas.

Pred nekaj meseci se je svet počasi pričel reševati iz viharja pandemije. Kazali so se znaki gospodarskega okrevanja. To bi lahko koristilo milijonom ljudi, ki so bili zaradi izgubljene službe pahnjeni v revščino. Prikazal se je košček modrega neba. Ni zmanjšal naše žalosti ob izgubi najdražjih, obljubljal pa nam je vrnitev k neposrednim medčloveškim odnosom ter ponovnemu druženju brez nadaljnjih prepovedi in omejitev. Sedaj pa se je na obzorju pojavila nova katastrofa, ki našemu svetu vsiljuje povsem drugačen scenarij.

Regionalnim vojnam, ki že leta terjajo številne žrtve in uničenje, se je sedaj pridružila še vojna v Ukrajini. A tukaj je situacija še bolj kompleksna, zaradi neposredne vpletenosti »velesil«, ki v nasprotju z načelom samoodločanja ljudstva želijo vsiliti svojo lastno voljo. Ponovno se uprizarjajo tragični scenariji. Vzajemne izsiljevalske zahteve nekaterih mogotcev znova dušijo glas človeštva, ki kliče po miru.

2. Kako gromozansko revščino povzroča nesmiselnost vojne! Kamor koli pogledamo, lahko vidimo, kako nasilje prizadene nemočne in ranljive. Pomislimo na deportacijo tisočih ljudi, predvsem mladih fantov in deklet, ki so jim pretrgali korenine in jim vsilili drugo identiteto. Za današnji čas so ponovno zelo aktualne besede psalmista, ko je razmišljal o uničenju Jeruzalema in izgnani hebrejski mladini: »Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona. Na vrbe v njegovi sredi smo obesili svoje citre. Kajti tam so naši osvajalci zahtevali od nas besede pesmi, naši mučitelji veselo rajanje [...] Kako bi mogli peti Gospodovo pesem na tuji zemlji?« (Ps 137, 1-4).

Na milijone žensk, otrok in starejših se je prisiljeno soočiti z nevarnostjo bombardiranja. Da bi našli varnost, kot razseljene osebe iščejo zatočišče v sosednjih državah. Koliko drugih pa ostaja na vojnih območjih, kjer vsak dan živijo v strahu in jim primanjkuje hrane, vode, zdravstvene oskrbe, predvsem pa naklonjenosti soljudi? V takšnih situacijah se razum zamegli. To občutijo nešteti preprosti ljudje, tako tisti, ki končajo v stiski, kot številni drugi. Kako naj primerno odgovorimo na to situacijo ter prinesemo olajšanje in mir vsem tem ljudem v primežu negotovosti in nestabilnosti?

3. V tako zelo konfliktni situaciji praznujemo šesti svetovni dan ubogih. Povabljeni smo, da pomislimo, k čemu nas vabi apostol, ter tako svoj pogled usmerimo v Jezusa, ki je bil »bogat ... pa je zaradi [nas] postal ubog, da bi [mi] obogateli po njegovem uboštvu« (prim. 2 Kor 8,9). Med svojim obiskom v Jeruzalemu se je Pavel srečal s Petrom, Jakobom in Janezom, ki so ga pozvali, naj ne pozabi na uboge. Jeruzalemska skupnost je doživljala velike stiske zaradi pomanjkanja hrane v državi. Apostol se je nemudoma lotil zbiranja pomoči revnim. Kristjani iz Korinta so bili zelo razumevajoči in pripravljeni pomagati. Na Pavlovo prošnjo so vsak prvi dan v tednu zbirali, kar so lahko prihranili, in vsi so bili zelo radodarni.

Od tistega časa dalje vsako nedeljo med obhajanjem svete evharistije delamo enako: zbiramo svoje darove, da lahko skupnost poskrbi za potrebe ubogih. To je nekaj, kar smo kristjani od nekdaj počeli z veseljem in občutkom odgovornosti ter tako poskrbeli, da nobenemu od naših bratov in sester ni primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin. Potrditev tega najdemo pri sv. Justinu, mučencu, ki je v drugem stoletju pisal cesarju Antoninu Piju in mu opisal, kako kristjani praznujejo nedeljo. Z njegovimi besedami: »Ob nedeljah imamo skupno srečanje za vse naše člane, ne glede na to, ali živijo v mestu ali na obrobju. Beremo spomine apostolov in spise prerokov, kolikor čas to dopušča. [...] Vsem prisotnim razdelimo obhajilo, diakoni pa ga odnesejo tistim, ki so odsotni. Premožnejši lahko, če želijo, prispevajo svoj dar ter sami določijo znesek. Zbrane darove skrbno hrani duhovnik in z njimi pomaga sirotam, vdovam ter vsem, ki so iz kakršnega koli razloga v stiski, pa naj bo to, ker so bolni, v ječi ali daleč od doma. Z eno besedo, skrbimo za vse pomoči potrebne.« (Prva apologija, LXVII, 1–6)

4. Kar zadeva skupnost v Korintu, je njihova zavzetost po začetnem izbruhu navdušenja pričela upadati in pobuda, ki jim jo je dal apostol, je deloma izgubila svoj zagon. Zato jim je Pavel pisal ter jih iz srca prosil, naj ponovno pričnejo z zbiranjem darov, »da bo dobri volji, ki ste jo pokazali z odločitvijo, sledilo tudi dejanje iz tega, kar imate.« (2 Kor 8,11)

V tem času razmišljam o radodarnosti, ki je v zadnjih letih vodila celotno prebivalstvo, da je odprlo svoja vrata ter pozdravilo na milijone vojnih beguncev z Bližnjega vzhoda, osrednje Afrike in zdaj Ukrajine. Družine so odprle svoje domove ter tako ustvarile prostor za druge družine. Mnoge skupnosti so radodarno sprejele številne ženske in otroke, da bi jim omogočile dostojno življenje, ki jim pripada. Toda dlje ko konflikti trajajo, bolj obremenjujoče so njihove posledice. Ljudje, ki so izkazali svoje gostoljubje, si čedalje težje prizadevajo za pomoč. Družine in skupnosti se čutijo obremenjene zaradi razmer, ki že spominjajo na izredno stanje. V tem trenutku se ne smemo prestrašiti, ampak moramo obuditi našo prvotno spodbudo. Delo, ki smo ga začeli, moramo z enakim čutom odgovornosti tudi dokončati.

5. Prav to je solidarnost: da delimo tisto malo, kar imamo, s tistimi, ki nimajo ničesar, tako da nihče ne ostane praznih rok. Občutek za skupnost in občestvo kot način življenja se krepi in čut za solidarnost zori. Ne smemo pozabiti, da so nekatere izmed teh družin zadnja desetletja znatno povečale svoje gmotno stanje ter da živijo v varnih razmerah. To je pozitiven rezultat, ki so ga dosegle zasebne pobude in spodbujanje gospodarske rasti ter konkretne pobude za podporo družinam in družbeno odgovornost. Prednosti, kot so varnost in stabilnost, lahko sedaj delimo s tistimi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in domovino, da bi našli varnost in preživeli. Kot člani civilne družbe še naprej podpirajmo vrednote, kot so svoboda, odgovornost, bratstvo in solidarnost. Kot kristjanom naj nam bodo vera, upanje in ljubezen bistvo našega življenja in delovanja.

6. Zanimivo je, da apostol kristjanov ne želi prisiliti, da bi bili dobrodelni: »Tega ne pravim kot ukaz.« (2 Kor 8,8) Namesto tega pa bi Pavel rad »preveril tudi pristnost [njihove] ljubezni« ob gorečnosti za pomoč ubogim (ibid.). Vsekakor je Pavlova spodbuda prišla iz potrebe po konkretni pomoči. A njegova želja je veliko globlja. Korinčane prosi, naj zbirajo darove, da bo to v znamenje ljubezni – ljubezni, ki nam jo je pokazal sam Jezus. Z eno besedo: k radodarnosti do ubogih nas najmočneje spodbuja zgled Božjega Sina, ki je želel postati ubog.

Apostol tudi jasno pove, da je ta Kristusov zgled uboštva v resnici milost: »milost našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (2 Kor 8,9) Le če to sprejmemo, lahko svoji veri damo konkreten in stalen izraz. Nauk celotne Nove zaveze je glede tega enoten. Pavlov nauk odzvanja v besedah apostola Jakoba: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu; pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil. Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.« (Jak 1, 22-25)

7. Ko gre za uboge, besede ne štejejo. Šteje to, da zavihamo rokave, se neposredno vključimo in s tem udejanjimo svojo vero. To mora storiti vsak sam. Včasih pa se v nas prikrade nekakšna površnost, zaradi katere se pričnemo vesti protislovno, postajamo pa tudi ravnodušni do ubogih. Zgodi se tudi, da nekateri kristjani zaradi prevelike navezanosti na denar ostajajo ujeti v slabo porabo svojih dobrin in bogastva. Te situacije razkrivajo šibko vero in krhko, kratkovidno upanje.

Vemo, da težava ni v denarju, saj je denar del našega vsakdanjega življenja. To je težava nas kot posameznikov in naših odnosov v družbi. Bolje rečeno, razmisliti moramo o vrednosti, ki jo pripisujemo denarju. Nikakor ne sme postati absolutni in najvišji cilj našega življenja. Navezanost na denar nam onemogoča, da bi vsakdanje življenje videli v realni luči. Zastira nam pogled in nas slepi, da ne opazimo potreb drugih. Za kristjana in za občestvo ni hujšega kot to, da postane zaslepljen z bogastvom, kar ga priklene k izkrivljenemu pogledu na življenje.

Ne gre torej za to, da bi k ubogim pristopali s »potrošniško miselnostjo«, kot se pogosto dogaja, ampak za to, da poskrbimo, da nikomur ne manjka tisto, kar najbolj potrebuje. Ne rešuje nas aktivizem, ampak iskrena in velikodušna skrb, s katero pristopamo do ubogega kot brata ali sestre, ki steguje roko in nam pomaga, da se otresemo otopelosti, v katero smo zapadli. Zato »nihče ne sme reči, da ne more biti blizu ubogim, ker se mora zaradi svojega načina življenja osredotočati na druga področja. To je izgovor, ki ga pogosto lahko slišimo v akademskih, poslovnih, poklicnih in celo cerkvenih krogih [...] Nihče ne sme misliti, da njega skrb za uboge in socialno pravičnost ne zadeva.« (Evangelii Gaudium, 201) Nujno moramo najti nove rešitve, ki bodo lahko presegle pristop družbenih politik, zasnovanih kot »politika za revne, vendar nikoli z revnimi in nikoli od revnih, še manj pa kot del projekta, ki združuje ljudi.« (Fratelli Tutti, 169) Namesto tega moramo posnemati apostola, ki piše Korinčanom: »Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre.« (2 Kor 8,13)

8. Obstaja paradoks, ki ga, tako kot v preteklosti, tudi danes težko sprejemamo, saj je v nasprotju z našim človeškim načinom razmišljanja: da obstaja oblika revščine, zaradi katere lahko obogatimo. Pavel želi s sklicevanjem na »milost« Jezusa Kristusa potrditi sporočilo, ki ga on sam oznanja. To sporočilo govori o tem, da pravo bogastvo ni v kopičenju »zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo« (Mt 6,19), ampak v vzajemni ljubezni, ki nas vodi, da prenašamo bremena drug drugega tako, da nihče ni zapostavljen ali izključen. Občutek šibkosti in omejenosti, ki smo ga občutili v zadnjih letih, in zdaj tragedija vojne s svojimi posledicami svetovnih razsežnosti nas morata naučiti ene ključne stvari: na tem svetu nismo samo zato, da preživimo, ampak da živimo dostojno in srečno življenje. Jezusovo sporočilo nam kaže pot in daje vedeti, da obstaja uboštvo, ki ponižuje in ubija, ter drugo uboštvo, Kristusovo lastno uboštvo, ki nas osvobaja in nam prinaša mir.

Uboštvo, ki ubija, je beda, hči krivice, izkoriščanja, nasilja in nepravične razdelitve sredstev. To je brezupna in neizprosna revščina. Vsiljuje jo kultura zavrženja, ki ne ponuja niti obetov za prihodnost niti poti za pobeg. To je beda, ki ljudi ne pahne le v skrajno materialno revščino, ampak razjeda tudi duhovno razsežnost. Čeprav je ta pogosto spregledana, je še vedno prisotna in pomembna. Ko je edini zakon izkupiček denarja ob koncu dneva, nas prav nič na zadržuje, da ne bi drugih preprosto videli kot predmetov, ki jih lahko izkoriščamo. Drugi ljudje so tako le sredstvo za dosego cilja. Pravične plače ali pravičnega delovnika ni več, pojavijo pa se nove oblike suženjstva. Vanje se ujamejo ljudje brez drugih možnosti. To zastrupljujočo krivico so prisiljeni sprejeti preprosto zato, da se lahko prebijejo skozi življenje. 

Na drugi strani pa je uboštvo, ki nas osvobaja. To je uboštvo, ki izhaja iz odgovorne odločitve, da odvržemo vso odvečno težo in se osredotočimo na bistveno. Pri mnogih ljudeh zlahka  razberemo pomanjkanje zadovoljstva, ker čutijo, da v njihovih življenjih manjka nekaj pomembnega. Zaradi tega tavajo brez cilja in iščejo pot, v želji, da bi našli nekaj, kar bi jim vrnilo zadovoljstvo. Potrebujejo nekoga, ki bi jih vodil k nepomembnim, ranljivim in ubogim ljudem. Tam bi končno spregledali, kaj zares potrebujejo. Srečanje z ubogimi nam omogoča, da odpravimo svoje mnoge skrbi in prazne strahove ter da pridemo do tistega, kar je v življenju resnično pomembno – do zaklada, ki nam ga nihče ne more ukrasti: do prave, zastonjske ljubezni. Ubogi so, preden postanejo predmet naše miloščine, ljudje, ki nam lahko pomagajo, da se osvobodimo pasti, kot so skrbi in površinskost.

Oče in cerkveni učitelj, sv. Janez Krizostom, ki je v svojih spisih izjemno kritičen glede vedenja kristjanov do ubogih, je nekoč zapisal: »Če ne moreš verjeti, da te uboštvo lahko obogati, pomisli na svojega Gospoda in prenehaj dvomiti. Če ne bi bil ubog, ti ne bi bil bogat. Tukaj je nekaj osupljivega: uboštvo je postalo vir obilnega bogastva. Kar Pavel misli z besedo »bogastvo« [prim. 2 Kor 8,9], je to, da znamo biti pobožni, je očiščevanje grehov, pravica, posvečenje in na tisoče drugih dobrih stvari, ki so nam dane sedaj in vedno. Za vse te stvari se moramo zahvaliti uboštvu.« (Homilija na 2 Kor 17,1).

9. Besede apostola, ki so bile izbrane za temo letošnjega svetovnega dneva ubogih, predstavljajo velik paradoks našega verskega življenja: Kristusovo uboštvo nas bogati. Pavlu je uspelo predstaviti ta nauk, ki ga Cerkev širi in izpričuje skozi stoletja, saj je sam Bog v svojem sinu Jezusu izbral to pot. Ker je Kristus postal ubog za nas, so naša življenja razsvetljena in spremenjena. Pridobijo vrednost, ki je svet ne ceni in je ne more dati. Jezusov zaklad je njegova ljubezen, ki nikogar ne izključuje. Išče vsakogar, še posebno marginalizirane in tiste, ki so prikrajšani za osnovne življenjske potrebščine. Iz ljubezni je odložil slavo in si nadel človeško podobo. Iz ljubezni je postal služabnik, pokoren vse do tega, da je sprejel smrt, smrt na križu (prim. Fil 2, 6-8). Iz ljubezni je postal »kruh življenja« (Jn 6, 35), da bi vsi lahko imeli, kar potrebujejo in našli hrano za večno življenje. Kakor je bilo Gospodovim učencem težko sprejeti ta nauk (prim. Jn 6, 60), tako je tudi nam danes. A Jezusove besede so jasne: če želimo, da življenje zmaga nad smrtjo in da je dostojanstvo rešeno krivic, moramo slediti Kristusovi poti uboštva, deliti svoje življenje iz ljubezni, lomiti vsakdanji kruh s svojimi brati in sestrami, začenši z najmanjšimi izmed njih, tistimi, ki so prikrajšani za najbolj osnovne življenjske potrebščine. Na tak način ustvarjamo enakost, osvobajamo uboge iz njihove bede, bogate iz njihove ničevosti in tako ene kot druge iz njihovega obupa.

10. 15. maja letos sem za svetnika razglasil brata Charlesa de Foucaulda, človeka, ki se je rodil v bogati družini in se je odrekel vsemu, da bi sledil Jezusu ter tako kot on postal ubog brat vsem. Charles je kot puščavnik, najprej v Nazaretu in nato v saharski puščavi, živel v tišini, molitvi ter vse delil z drugimi kot zgledna priča krščanskega uboštva. Premišljujmo o teh njegovih besedah: »Ne zaničujmo ubogih, majhnih, delavcev. Niso le naši bratje in sestre v Bogu, ampak so tudi tisti, ki v največji meri posnemajo Jezusovo javno življenje. Oni v vsej polnosti predstavljajo Jezusa, Delavca iz Nazareta. So prvorojeni med izvoljenimi, prvi poklicani k Odrešenikovi zibki. Bili so običajni Jezusovi spremljevalci, od njegovega rojstva do smrti  Častimo jih. Častimo v njih podobe Jezusa in njegovih svetih staršev. Vzemimo nase to, [pogoj], kar je tudi Jezus vzel nase. [...] Nikoli ne nehajmo biti revni v vsem, bratje in sestre ubogih, spremljevalci ubogih, najbolj ubogi med ubogimi kot Jezus in tako kot on ljubiti uboge in biti vedno med njimi.« (Komentar Lukovega evangelija, Meditacija 263) [1]. Za brata Charlesa to niso bile le besede, ampak konkreten način življenja, da je z Jezusom delil daritev svojega življenja.

Naj bo letošnji svetovni dan ubogih milostni trenutek za nas. Naj nas spodbudi k izpraševanju vesti, tako osebno kot v skupnosti. Vprašajmo se, ali je uboštvo Jezusa Kristusa naš zvesti spremljevalec v življenju.

Rim, Sveti Janez Lateranski, 13. junij 2022, spomin sv. Antona Padovanskega

 FRANČIŠEK

_______________________

[1] Meditation No. 263 on Lk 2 :8-20: C. DE FOUCAULD, La Bonté de Dieu. Méditations sur les saints Evangiles (1), Nouvelle Cité, Montrouge 1996, 214-216.

Prevod: Lia Mušič