Poslanica papeža Benedikta XVI. za 49. svetovni dan molitve za duhovne poklice

Dragi bratje in sestre!

49. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki ga bomo obeležili 29. aprila 2012, na četrto velikonočno nedeljo, nas vabi k razmišljanju na temo: poklici so dar Božje ljubezni.

Vir vsakega popolnega daru je Bog, ki je Ljubezen – Deus Caritas est: »Kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). Sveto pismo pripoveduje zgodovino te izvorne vezi med Bogom in človeštvom, ki je starejša od samega stvarjenja. Sveti Pavel v pismu kristjanom v Efezu poje slavo in hvalo Očetu, ki skozi stoletja z neskončno dobroto uresničuje svoj načrt odrešenja, ki je načrt ljubezni. V Sinu Jezusu – zatrjuje apostol – »nas je pred stvarjenjem sveta izvolil, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Bog nas ljubi še pred našim obstojem! Po svoji ljubezni »nas ni ustvaril iz bivajočih stvari« (prim. 2 Mak 7,28), da bi nas pripeljal k polnemu občestvu s seboj.

Psalmist v globokem začudenju nad delom Božje previdnosti vzklika: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4–5). Globoka resnica našega bivanja je torej ovita v presenetljivo skrivnost: vsako bitje, zlasti pa človeška oseba, je sad misli in dejanja Božje ljubezni, velikanske, zveste in večne ljubezni (prim. Jer 31,3). Odkritje te stvarnosti zares globinsko spreminja naše življenje. Na eni izmed najbolj znamenitih strani svojih Izpovedi sv. Avguštin takole izrazi svoje odkritje Boga kot najvišje lepote in ljubezni, Boga, ki mu je bil vedno blizu in mu je končno odprl razum in srce: »Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil. In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, če ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (prim. X, 27.38). Svetnik iz Hipona skuša s temi podobami opisati neizrekljivo skrivnost srečanja z Bogom in Njegovo ljubeznijo, ki preobraža celotno bivanje.

Gre za ljubezen brez pridržkov, ki hodi pred nami, nas podpira in kliče na vsej življenjski poti, korenini pa v popolni Božji zastonjskosti. Moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II., je v zvezi z duhovniško službo zatrdil, da »vsako dejanje v Gospodovi službi vodi k ljubezni do Cerkve in k služenju Cerkvi, hkrati spodbuja duhovnika, da vedno bolj zori v ljubezni in služenju Jezusu Kristusu, Glavi, Pastirju in Ženinu Cerkve, ljubezen, ki se vedno bolj upodablja kot odgovor na prehitevajočo, svobodno in zastonjsko Božjo v Kristusu«[1]. Vsak poklic namreč vznikne na Božjo pobudo in je torej dar Božje Ljubezni! On naredi prvi korak, in sicer ne zaradi kakšne posebne dobrote v nas, ampak zaradi prisotnosti njegove ljubezni, »ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5).

Vir Božjega klica je vedno pobuda neskončne Božje ljubezni, ki se v polnosti razodene v Jezusu Kristusu. Kot sem zapisal v svoji prvi okrožnici Bog je ljubezen,[2] »je Bog dejansko viden na različne načine. V zgodovini ljubezni, ki nam jo pripoveduje Sveto pismo, nam prihaja naproti, nas osvaja – do zadnje večerje, do prebodenega Srca na križu, do prikazovanj Vstalega in njegovih velikih del, s katerimi je po delovanju apostolov vodil nastajajočo Cerkev na njeni poti. In v nadaljnji zgodovini Cerkve Gospod ni bil odsoten: vedno znova nam prihaja naproti; po ljudeh, v katerih se razodeva, po svoji besedi, v zakramentih, posebno v evharistiji« (št. 17).

Božja ljubezen ostane za vedno, je zvesta sama sebi, »besedi, ki jo je zapovedala tisoč rodovom« (Ps 105,8). Zato je treba zlasti novim rodovom znova oznaniti vabljivo lepoto Božje ljubezni, ki hodi pred nami in nas spremlja. Je pravzaprav skrivnostna vzmet, pobuda, ki ne izgine tudi v najtežjih okoliščinah.

Dragi bratje in sestre, tej ljubezni moramo odpreti svoje življenje, kajti Jezus Kristus nas vsak dan kliče k popolnosti Očetove ljubezni (prim. Mt 5,48)! Merilo krščanskega življenja je, da ljubimo kakor Bog. Gre za ljubezen, ki se kaže v popolni, zvesti in plodoviti samopodaritvi. Predstojnici samostana v Segoviji, ki so jo v takratnem času težile dramatične okoliščine, je sv. Janez od Križa odgovoril s povabilom, naj deluje v skladu z Bogom: »Ne mislite na nič drugega kot na to, da vse ureja Bog. Kjer ljubezni ni, jo prinesite vi in poželi boste ljubezen«[3].

Na tej darovanjski podlagi, v odprtosti do Božje ljubezni in kot njen sad, se rojevajo in rastejo vsi poklici. Zajemajoč pri tem studencu v molitvi ter marljivem obiskovanju Božje Besede in zakramentov, zlasti evharistije, je mogoče živeti ljubezen do bližnjega, po katerem se učimo opazovati obličje Kristusa Gospoda (prim. Mt 25,31–46). Papež Gregor Veliki (590–604) je vez med tema oblikama ljubezni, ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ki izhajata iz istega Božjega vira in sta usmerjeni vanj, izrazil s primerom drevesne sadike: »V zemljo našega srca je [Bog] posadil najprej sadiko ljubezni do Njega, iz te pa se je v obliki krošnje razrasla bratska ljubezen«[4].

Omenjena izraza Božje ljubezni morajo posebej močno in s čistostjo srca živeti tisti, ki so se odločili stopiti na pot razločevanja duhovniškega in redovniškega poklica, saj predstavljata njegovo bistveno sestavino. Ljubezen do Boga, katere živa podoba – čeprav nepopolna – postajajo duhovniki in posvečene osebe, je spodbuda za odgovor na klic k posebni posvetitvi Gospodu prek duhovniškega posvečenja ali izpovedi evangeljskih svetov. Kleni odgovor sv. Petra Božjemu Učeniku: »Ti veš, da te ljubim« (Jn 21,15), je skrivnost v polnosti podarjenega in izživetega bivanja, ki je ravno zaradi tega napolnjeno z globokim veseljem.

Drug konkretni izraz ljubezni, to je ljubezen do bližnjega, zlasti do tistega, ki trpi in je najbolj potreben pomoči, je odločilna pobuda, ki duhovnika ali posvečeno osebo spremeni v spodbujevalca občestva med ljudmi in sejalca upanja. Odnos posvečenih oseb, zlasti duhovnika, do krščanske skupnosti je življenjskega pomena in je temeljna sestavina njihovega čustvenega obzorja. V zvezi s tem je sveti arški župnik večkrat ponavljal: »Duhovnik ni duhovnik zase, ampak za vas«[5].

Dragi bratje v škofovski službi, dragi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, katehisti, pastoralni delavci in vsi, ki delujete na področju vzgoje novih rodov, goreče vas spodbujam, da pozorno prisluhnete vsem, ki znotraj župnijskih skupnosti, združenj in gibanj opažajo znamenja poklica v duhovništvo ali v posebno posvetitev. Pomembno je znotraj Cerkve ustvariti ugodne okoliščine, da bi lahko vzcveteli številni velikodušni pritrdilni odgovori na ljubeči Božji klic.

Naloga pastorale poklicev pa bo ponuditi smernice za plodovito pot. Osrednja sestavina bo ljubezen do Božje Besede, gojenje vedno večje domačnosti do Svetega pisma ter osebna in skupna pozorna in redna molitev, da bi bili sposobni čutiti Božji klic med številnimi glasovi, ki polnijo vsakdanje življenje. Še posebej pa naj bo živo središče vsakega poklica evharistija, kjer se nas Božja ljubezen dotika v Kristusovem darovanju, ki je popoln izraz ljubezni. Tukaj se tudi vedno znova učimo živeti zahtevno pravilo Božje ljubezni. Božja beseda, molitev in evharistija so dragoceni dar za razumevanje lepote življenja, ki se v celoti daje za Božje kraljestvo.

Krajevne Cerkve naj po svojih različnih sestavnih delih postanejo kraj pozornega razločevanja in globokega preverjanja poklicev, da bodo mladim ponudile modro in trdno duhovno spremljanje. Na ta način postaja krščanska skupnost sama razodetje Božje ljubezni, ki hrani v sebi vsak poklic. Takšna dinamika, ki ustreza zahtevam nove Jezusove zapovedi, lahko najde zgovorno in edinstveno uresničitev v krščanskih družinah, katerih ljubezen je izraz Kristusove ljubezni, ki je dal samega sebe za svojo Cerkev (prim. Ef 5,32). V družinah, »skupnostih življenja in ljubezni« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 48), lahko novi rodovi pridejo do čudovitih izkušenj te darovanjske ljubezni. Družine niso samo prednostni kraj človeškega in krščanskega oblikovanja, ampak predstavljajo »prvo in najboljše semenišče za poklic k posvetitvi za Božje kraljestvo«[6], saj lahko ravno znotraj družine pride do odkritja lepote in pomembnosti duhovništva in posvečenega življenja. Pastirji in vsi verni laiki naj vedno iščejo načine za sodelovanje, da bi se v Cerkvi množile »hiše in šole občestva« po zgledu svete družine iz Nazareta, ki je na zemlji harmoničen odsev življenja Svete Trojice.

S temi željami iz srca podeljujem apostolski blagoslov vam, dragi bratje v škofovski službi, duhovnikom, diakonom, redovnikom, redovnicam in vsem vernim laikom, zlasti mladim, ki z učljivim srcem prisluškujejo Božjemu glasu ter so ga pripravljeni sprejeti z velikodušno in zvesto pripadnostjo.

Vatikan, 18. oktober 2011

papež Benedikt XVI.

Besedilo je prevedel P. J.